(VEČEROVA EKIPA V UKRAJINI) Ukrajina se bori, Lvov živi

Da je v Lvovu več turistov kot v Mariboru, je bila najina prva misel ob prihodu na zahod Ukrajine. Turistični vlakci, odprte (in povsem polne) restavracije, smeh, ulična fotografija, tržnica. Tudi Kryivka, "bunker gostilna", dobro poznana širom Ukrajine, gosti ogromno posameznikov, ki si morajo vstop - popolnoma resno in brez oklevanja! - zagotoviti z geslom Slava Ukrajini, herojem slava.

Ob prečrtanem Putinovem portretu je tukaj opaziti "števnik", na katerem gostinci zvesto beležijo vse tisto, kar so Rusi že izgubili. In izgubili so veliko - mož, orožja, tankov, bojnih letal ..., morda celo morale. Nad obiskovalci bedi portret Stepana Bandere, ukrajinskega upornika iz zahodne Ukrajine, ki je med drugo svetovno vojno želel sodelovati z Nemčijo, razglasili so ga nacista, nadalje pa se je uprl tudi Nemcem in končal v taborišču. Bandera Ukrajincem še vedno vliva zagon in željo. To je gostilna v čast partizanom zahodne Ukrajine, v čast "ukrajinski poštanski armiji". No, morda bo Kryivka kmalu tudi krčma za borce današnje Ukrajine, ki so v tem trenutku razkropljeni po več kot dva tisoč kilometrov dolgi frontni črti.

Edina stalnica je sprememba

Po mestu naju popelje Marijana Klymets, jezikoslovka na Univerzi Ivana Franka v Lvovu. Preden naju je - vsa izgubljena in brez orientacije - našla v ulici Tadeusha Kostyushka, je na univerzitetni katedri pomagala urejati knjižnico. Kako prikladno je, da smo se srečali prav tukaj, pa čeprav naključno - Kostyushki, po katerem je ulica poimenovana, je bil Poljak, ki je organiziral protest proti ruskemu imperiju. "Tako torej poteka življenje med vojno," pristavi Marijana Klymets.

Ko sva prišla, nisva imela občutka, da je v državi vojna. Konkretneje: tega občutka ne bi imela, če o dogajanju ne bi bila obveščena. Lvov je prelepo mesto, prestolnica kulture, še zmeraj je tak! A morda je ta prvi občutek tudi nekoliko zlagan in izvzet iz konteksta. Taka trditev je pravzaprav precej "turistična". "Če bi prišli v petek, bi začutili, kako živimo običajno - tedaj so sirene tulile cel dan, v vasi nedaleč od Lvova je padla tudi raketa. Strašno je. Znanka, ki tam živi, me je klicala in potrdila, da so v redu, a zelo prestrašeni," nadaljuje Marijana Klymets. Ob sirenah, ki so v Lvovu stalnica, se ljudje danes spet sprehajajo po ulicah. Tako vedenje pa ne izvira iz apatije, ampak iz izkušenj zadnjega leta. Na mobilnih aplikacijah Ukrajinci spremljajo tako imenovana rdeča območja, ki so resnično nevarna in se jim velja izogniti. Tudi študentje, s katerimi je Marijana v stalnem stiku, se ob sirenah in rdečih alarmih umaknejo v zaklonišče. Poletni študijski semester se začne prav 14. februarja. "Pouk bo potekal kombinirano, nekaj na daljavo in nekaj v živo - predvsem zaradi situacije z elektriko in zaradi siren. Smiselno je, da v času nevarnosti študentje čim manj hodijo na univerzo." Tudi v Lvovu vse temelji na prilagajanju. "Nič ne moremo načrtovati. 'Bomo videli jutri zjutraj, bomo takrat načrtovali', da, tako se dogovarjamo," opiše Marijana Klymets. Tudi v ukrajinskem Lvovu, morda najbolj varnem delu države, so fiksni dogovori postali praktično nedosegljivi.

Lvov je bil zmerom multikulturno in multinacionalno mesto - eklektičnost je obdržal skozi zgodovino in tudi v vojnem času. Danes po lvovskih ulicah hodi tudi več sto tisoč beguncev iz vseh koncev države. Lvov, paradoksalno, ni natrpan - meščanka Marijana v njem ne občuti gneče. Večina beguncev biva v posebnih zavodih v zanje prirejenih naseljih. "Gre za mobilne hišice. Pravijo, da je situacija dobra in da imajo dobro ogrevanje. Sicer pa se hitro gradijo nove zgradbe, kamor jih bodo preselili," nadaljuje. Ukrajinci danes veliko manj odhajajo v tujino - tisti, ki druge izbire niso imeli, so že odšli, tisti, ki so ostali ... pa živijo. In življenje, kolikor je pač mogoče, tudi v Ukrajini teče naprej. Mnogi se v Ukrajino po letu vojne tudi vračajo. Vlak iz Poljske, na katerem sva potovala midva, je bil natrpan. Obenem pa v državi tečejo odločne spremembe, tudi kar se jezika tiče. "Veliko tistih, ki so rusofoni, se trudi govoriti ukrajinščino - morda je za nekatere razlog tudi, da je Rusija Ukrajino napadla na predpostavki, da ščiti rusofone, ki sploh nikoli niso bili ogroženi," pravi Marijana Klymets.

Kaj naj bi počeli v tujini?

Sredi mesta nas pozdravlja kip Ševčenka, pesnika iz sredine 19. stoletja, ki je s svojim pesnjenjem zgradil ukrajinsko identiteto. Rodil se je kot fevdalni delavec, v Sankt Peterburgu je študiral na likovni akademiji, bil je velik kritik vojn na Kavkazu, ki jih je izvajal ruski imperij. Posledično je deset let preživel v temnici, prepovedano mu je bilo pisati poezijo. Na najini desni legendarna lvovska Opera, ki program izvaja tudi v času vojne. "Na območju, kjer stoji Opera, je bila nekoč reka. Prav zaradi te geografske posebnosti se na nekaterih mestih v dvorani slabše sliši. Arhitekt, ki jo je načrtoval, je zaradi te pomanjkljivosti naredil samomor," nadaljuje Marijana Klymets. A vse to je strogi center mesta - na zunanjih obronkih Lvova še vedno stojijo vojaške točke, ki so agresorskim enotam vstop v mesto pripravljene preprečiti kadarkoli.

Ljudje se hitro prilagodimo situacijam, pravi Marijana Klymets, ki je bila ob začetku vojne v Franciji. Povratna letalska karta ji je narekovala, naj se v Ukrajino vrne 6. marca. Mama ji je svetovala, naj ostane, kjer je. Vrnila se je torej šele za veliko noč, ko je bilo jasno, da je v Lvovu precej varno. Tukaj se počuti bolje kot v tujini, ker je s svojo družino - situacije seveda ne more kontrolirati, pravi, a se je v njeni glavi zdaj izkristaliziralo, kaj je pomembno. Postalo je jasno, koga najprej pokliče, ko je v nevarnosti. "Stvari, o katerih v vsakdanjem življenju ne razmišljamo, pridejo na prvo mesto. Najbolj vredno postane človeško življenje," pove brez sentimentalnosti.

Marijanina dobra prijateljica je doživela hipertonično krizo, ko je izvedela, da je umrl eden izmed njenih znancev. Ogromno ljudi zboleva, tudi zaradi stresa. Ukrajinski zdravniki pričakujejo veliko več onkoloških in drugih bolezni med pacienti. Čustveni pretresi se namreč prej ali slej izkažejo tudi na telesu. "Zelo hudo je bilo konec novembra in decembra, ko so Rusi napadli energetsko infrastrukturo. Bilo je izjemno mrzlo. Ogrevanje je delalo slabo ali pa ni delalo, vode ni bilo, tudi elektrike ne. Ko nimaš elektrike, je problem tudi, da ni mobilne povezave in da ne moreš nikogar poklicati," pojasni. Umanjkanje stikov med bližnjimi vpliva na moralo in mentalno zdravje. Ker imajo Ukrajinci precej zalog lesne biomase, jih je vodstvo države v tistem času poprosilo tudi, naj se - če imajo možnost - preselijo na deželo in si pomagajo s kurjenjem lesa. "Mi smo v tistem času sprejeli tudi družino iz Černigova in pripovedovali so, da je njihova sorodnica ostala doma, ker ima otroka z invalidnostjo. Šlo je za 20-letnika, ki pa ni bil mobilen. Ogrevanja ni bilo, hrane ni bilo in otrok je umrl. Takšnih zgodb je ogromno. Okoli pet milijonov Ukrajincev je državo zapustilo, ogromno jih je tudi ostalo. Odšli so tisti, ki so lahko. Odšli so tisti, ki imajo nekoga, ki jim pomaga prebroditi jezikovno prepreko. Nekateri pa ne upajo oditi, resnično ne upajo, sploh starejši! Kaj bodo vendar počeli v tujini?" se ob koncu sprehoda vpraša Marijana Klymets.