Vojislav Bercko
Ko je pred natanko sto leti Kemal Mustafa Atatürk na pogorišču Otomanskega cesarstva razglasil Turčijo za republiko, je sanjal in udejanjal državo, poraženo v prvi svetovni vojni, kot sekularno parlamentarno demokracijo. Stoletje kasneje je Turčija daleč od tega; v dveh desetletjih, odkar je na oblasti Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana, se je vera vpletla v vse pore življenja, parlament pa je postal le glasovalni stroj, ki potrjuje odločitve predsednika. Ta je seveda Erdogan.
Sporni tretji mandat
Erdogan, ki je svoj položaj predsednika utrdil s spornim referendumom o ustavnih spremembah leta 2017, ko je med drugim iz turškega političnega ustroja izginila funkcija premierja, prav tako pa si je (po svoji interpretaciji) zagotovil morebitni tretji predsedniški mandat, je parlamentarne in predsedniške volitve razpisal za 14. maj, mesec prej kot pričakovano. "Ne gre za predčasne volitve, ampak za njihovo pospešitev," je pojasnil. S prilagoditvijo datuma bi po pisanju nemške tiskovne agencije DPA lahko pridobil nekaj dodatnih glasov, saj se številni verni muslimani junija v času več praznikov verjetno ne bi odpravili na volišča. Njegovi politični nasprotniki so prepričani, da kandidiranje za tretji mandat ni v skladu z ustavo, ki tretjo kandidaturo dovoljuje le v primeru razpisa predčasnih volitev. Erdoganovi podporniki pa pojasnjujejo, da je bil leta 2018 izvoljen za predsednika po novem predsedniškem sistemu v skladu z obsežnimi ustavnimi reformami. V luči tega dodajajo, da se njegov predsedniški mandat leta 2014 ne šteje v kvoto dveh. Ustavni pravniki so glede tega vprašanja razdeljeni.
Šest glavnih opozicijskih strank bo na volitvah nastopilo skupaj
Vsekakor je že zdaj dovoljeno dvomiti, da bodo volitve poštene, demokratične in z enako možnostjo za vse. V letih po spodletelem državnem udaru 15. julija 2016 je namreč danes 68-letni Erdogan pričel lov na vse, ki so bili povezani z amatersko izvedenim pučem ali pa so preprosto šteli za nasprotnike predsednika in AKP. V zaporih se je tako znašlo na desettisoče nasprotnikov režima, intelektualcev, profesorjev, novinarjev ... Medijska svoboda, ki je bila že prej okrnjena, je postala medijsko enoumje v imenu vladajoče politike. Številne šole in univerze, ki niso povsem sledile kurikulumu AKP, so preprosto zaprli, v šolske programe, nekdaj zapovedano sekularne, se vriva vse več religioznih vsebin. Tudi vojska, nekdaj branik sekularnosti in kemalizma, doktrine Atatürka, je - očiščena pučistov in drugih Erdoganu sovražnih elelentov - postala tisto, kar je v vseh državah. Vojska in nič več.
Številne zunanjepolitične fronte
Erdogan, ki naj bi bil zaradi posredovanja med Rusijo in Ukrajino ter - to mu je treba priznati - odločilne vloge pri ponovni vzpostavitvi pomorskega izvoza ukrajinskega žita in gnojil, kandidat za Nobelovo nagrado za mir, ima odprtih nešteto zunanjepolitičnih front. Ena je nenehna grožnja z invazijo na sever Sirije, kjer živi večinsko kurdsko prebivalstvo, druga pa je tista z zvezo Nato. Turčija je s svojim orožarskim balansiranjem med Rusijo in ZDA že zdavnaj razjezila severnoatlantsko zavezništvo, zdaj pa grozi, da bo zaradi domnevne podpore in neizročanja domnevnih (kurdskih) teroristov blokirala vstop Švedske v Nato. Da ne bi izpadla preveč groba, tega v primeru Finske morda ne bo storila.
Polena pod noge opoziciji
Opozicija, ki je potolkla kandidate AKP na lokalnih volitvah leta 2019 in prevzela oblast v praktično vseh pomembnejših mestih, gre na volitve združena. Zavezništvo šestih turških opozicijskih strank je v ponedeljek predstavilo skupni program. V njem je med drugim zapisano, da bo v primeru zmage omejila predsednikova pooblastila, vrnila parlamentarni sistem ter okrepila pravno državo in svobodo tiska. Tako predsednik v primeru zmage opozicije ne bi imel več pravice izdajati dekretov, ne bi smel biti član politične stranke, njegovo služenje pa bi omejili na en mandat, dolg sedem let. Prav tako želijo v opoziciji zagotoviti ponovno vzpostavitev neodvisnosti centralne banke, ki jih kritiki očitajo politizacijo. Zavezali so se tudi članstvu Turčije v EU in podkrepili turško članstvo v zvezi Nato.
Šest strank želi proti Erdoganu nastopiti s skupnim predsedniškim kandidatom, vendar se doslej še niso uspeli zediniti glede imena. Skupni kandidat naj bi bil znan 13. februarja. Ankete kažejo, da bi imel največ možnosti sedanji župan Carigrada Ekrem Imamoglu. Problem je le v tem, da ga je sodišče 14. decembra zaradi žalitve državnih uradnikov obsodilo na več kot dve leti zapora in mu izreklo prepoved političnega delovanja. Kar v primeru pravnomočnosti sodbe pomeni, da 52-letni Imamoglu iz opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP) ne bi smel nastopiti na volitvah. Njegov greh naj bi bil v tem, da je člane vrhovnega volilnega sveta v govoru novembra 2019 označil za "bedake". Obsodba je naletela na številne kritike v tujini, prav tako pa pognala na ulice turškega največjega mesta na tisoče ljudi, ki so protestirali proti vladajoči politiki in njej podrejenemu sodstvu.
Čeprav je težko karkoli napovedovati, je AKP prvič v dveh desetletjih resno ogrožena. Erdoganova neortodoksna ekonomska politika je državo pognala v več kot 60-odstotno inflacijo in vratolomni padec vrednosti domače valute, s tem pa seveda tudi v nižanje standarda volivcev.
