Wagnerjevci kljub ogromnim izgubam ne morejo zavzeti Bahmuta

Mesto Bahmut v vzhodnoukrajinski regiji Doneck, v katerem je pred vojno živelo kakih 80 tisoč ljudi, postaja za Ruse tisto, kar je bil za Nemce Stalingrad med drugo svetovno vojno. Trdnjava, ki je kljub začetni vojaški premoči ne morejo osvojiti. Ruske sile, od katerih so v zadnjem času prevzeli glavno nalogo pripadniki zasebne vojske, skupine Wagner zloglasnega Jevgenija Prigožina, mesto, ki po mnenju zahodnih analitikov nima posebnega strateškega pomena, oblegajo že več kot pol leta. In nič ne kaže, da bi ga osvojili do prve obletnice ruske invazije, da bi to lahko ruski predsednik Vladimir Putin razglasil za velik uspeh.

Vodja skupine Wagner Prigožin je včeraj sam priznal, da bo Rusija morda potrebovala še dva meseca za zavzetje Bahmuta. Za to je okrivil predvsem počasno birokracijo ruskega vodstva. "Mislim, da bomo mesto zavzeli marca ali aprila. Za zavzetje pa bo najprej treba prekiniti vse oskrbovalne poti," je še dodal. Pri tem je mislil oskrbo ukrajinskih sil, čeprav je že večkrat izrekel javne kritike na račun birokracije, ki hromi oskrbo njegovih in drugih enot. "Razmere v Bahmutu so najtežje na ozemlju naše države. Našim vojakom na vzhodu ni lahko, vendar mestu ne pravimo zaman trdnjava Bahmut," pravi tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Plačanci Wagnerja sicer zelo počasi napredujejo, včasih nič, včasih za kakih deset metrov na dan, a za ceno ogromnih žrtev. Zato ni čudno, da se je mesta na obeh vojskujočih se straneh že zdavnaj oprijel vzdevek mesoreznica. Tudi ukrajinske izgube so hude, mesto je obkoljeno s treh strani in pod nenehnim topniškim in raketnim obstreljevanjem. Toda medtem ko so ukrajinski vojaki vkopani ali zaščiteni s hišami, morajo wagnerjevci jurišati po čistinah. Pri tem, tako pravijo poročila s fronte, najprej pošljejo v boj neizkušene borce, večinoma novačene zapornike, ki jih večinoma pokosi ukrajinski ogenj, šele nato v zaklone, ki so jih morda uspeli zaporniki izkopati, pridejo izkušenejši plačanci. Umik brez ukaza menda ni dovoljen in se kaznuje s smrtjo.

Toda uspehi wagnerjevcev, ki so januarja zavzeli mesto Soledar blizu Bahmuta, gredo močno v nos ruskim generalom in tudi oligarhom iz tako imenovanega Putinovega ožjega kroga. Četudi izza zidov Kremlja informacije skoraj ne uhajajo, so tuji novinarji izvedeli, da skušajo mnogi oslabiti Prigožina, ki naj bi imel pri Putinu vse več besede in vse večji vpliv. Ena od potez ruske vojske, ki jo je posredno potrdil šef skupine Wagner, naj bi bila ta, da je ustavila Prigožinovo novačenje obsojencev po zaporih v zameno za šestmesečno bojevanje in kasnejšo amnestijo. Nekateri zahodni mediji poročajo, da naj bi ta način popolnitve vrst zdaj začela uporabljati kar ruska armada. Prav tako je nedavno presenetila novica, da je Putin na pobudo armadnega vrha zamenjal v bojih prekaljenega poveljnika ruskih enot v Ukrajini Sergeja Surovikina, ki se ga je zaradi brezkompromisnosti v Siriji oprijel vzdevek general Armagedon, s terensko povsem neizkušenim načelnikom generalštaba Valerijem Gerasimovom. Surovikin naj bi bil naklonjen Prigožinu, medtem ko ga Gerasimov in obrambni minister Sergej Šojgu na marata. "Prigožinu ne manjka sovražnikov," je za britanski časnik Guardian pojasnila Tatjana Stanavoja, vodja skupine za politične analize R. Politik. "Z napadi na ugledneže, poslance in politične stranke si ni napravil usluge pri eliti, ki Prigožina zaradi njegove avtonomije, ambicij in retorike vidi kot grožnjo državi."