ZDA in EU v eri novega predsednika Joeja Bidna: kakšno bo novo prijateljstvo čez lužo

S profesorjem za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Boštjanom Udovičem smo pretresli prve poteze novega ameriškega predsednika Joeja Bidna in skušamo pojasniti, kaj bo menjava v Beli hiši pomenila za čezatlantske odnose, torej med Washingtonom in Brusljem. Šef Evropskega sveta Charles Michel je minuli teden menil, da je Bidnova inavguracija "priložnost za pomladitev čezatlantskih odnosov, ki so v zadnjih štirih letih močno trpeli". Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pa je ocenila, da ima Evropa "po dolgih štirih letih v Beli hiši spet prijatelja".

​Ostati realen in previden

Ali lahko v luči navedenega naš sogovornik Boštjan Udovič pove, v kolikšni meri je predsedovanje Donalda Trumpa škodilo čezatlantskim odnosom? "Gotovo so bili odnosi v minulih štirih letih med ZDA in EU prizadeti. Kot veste, je Donald Trump že na začetku mandata postavil ZDA v središče. To je pomenilo, da je vse druge postavil v podrejen položaj, če tega niso sprejeli, pa jih je pravzaprav umaknil oziroma niso bili več važni. V tem kontekstu je bila pod Trumpovo administracijo Evropska unija (EU) dojeta kot rivalka, na drugi strani pa kot nekaj, kar se ZDA noče podrediti. Ker ni hotela v celoti plesati po ameriških notah, je bila zato do neke mere marginalizirana. Pritiski, ki jih je Trump izvajal na EU, so bili jalovi in odnosi so se ohladili, kar je velika škoda, štiri leta so šla v nič. Za tango pa sta potrebna dva."

Kljub optimizmu, ki po menjavi v Beli hiši preveva evropske institucije, Udovič ostaja realen in previden: "Optimizem je seveda zaželen, vendar se ne moremo obnašati, kot da minulih štirih let ni bilo. Verbalno so v Bruslju lahko navdušeni, da se ZDA vračajo k multilateralizmu, vendar pa je realnost danes drugačna. Štiri leta odtujenosti so pustila posledice, nezaupanje med obema stranema bo večje. Imamo pa tudi dosti več bolj perečih izzivov od čezatlantskih odnosov. Prvi je pandemija covida-19, ki jo bo treba reševati širše. Poleg tega je mednarodna skupnost popolnoma drugačna. Kitajska je postala čisto drugačna akterka, kot je bila pred štirimi leti, na Bližnjem vzhodu se dogaja cel kup stvari, Turčija postaja vse pomembnejša. Mnogih stvari se ne da zavrteti nazaj." Zato strokovnjak za mednarodne odnose pod Bidnovim predsedovanjem ne pričakuje preskokov: "Kvantitativni sicer bodo, ne bo pa kvalitativnih, vsaj ne na kratek rok!"

Močni in šibki

Kljub Trumpovemu odhodu iz Bele hiše pa za njim ostaja tako imenovani trumpizem, populistično vodenje politike z vsemi tistimi pritiklinami izkoriščanja družbenih omrežij za širjenje teorij zarot, prikrojenih ali lažnih novic, hujskanja, kar je eskaliralo 6. januarja z napadom na Kapitol. "Mislim, da je sicer Trump v zvezi s tem samo pograbil neko stvar, ki je že obstajala, in jo zgolj dodelal. Ta stvar bo obstala tudi brez Trumpa, morda samo malo manj vidna. Mnogih problematičnih zadev se ni reševalo, saj se z njimi liberalno-demokratske politike niso soočale. To je omogočilo vzpon trumpizma, a to je klasični populizem. Imamo veliko voditeljev v Evropi, ki imajo to agendo: od Aleksandra Vučića, srbskega predsednika, do malo bolj prefinjenih, francoskega predsednika Emmanula Macrona ali avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza in italijansko Gibanje 5 zvezd ter Mattea Salvinija iz Lige, če naj omenim, tiste, ki so manj vidni. Populizem pa je nastal zavoljo tega, ker liberalna demokracija kot vladavina ni znala odgovoriti na določene zahteve ljudi, ki v globalizaciji izgubljajo, pa jih je raje odrinila."

Biden je medtem že potegnil nekaj potez, izvršnih ukazov, in ZDA vrnil k pariškemu podnebnemu dogovoru in v Svetovno zdravstveno organizacijo, prekinil gradnjo mehiškega zidu in drugo. Ni videti, da bo "najšibkejši predsednik ZDA", kot je menil slovenski premier. "Bidnove poteze niso bile nepričakovane. Novi predsednik želi vzpostaviti neko distinkcijo do prejšnje garniture in bi bilo zelo čudno, če ne bi podpisal dekretov, ki jih je. Podpisal pa jih je - ne zato, ker morda vanje zares verjame - zato, ker se je od njega to pričakovalo. To pa še ni dokaz nove smeri. Ustregel je družbenemu pričakovanju, ki so ga vanj vložili volivci in mednarodna skupnost. Ampak šele po njegovem spopadu s covidom-19 bomo mogli videti, kaj lahko od njega pričakujemo. Sicer pa ne maram teh oznak: šibek ali močan predsednik. Že nekaj časa nimamo, v navednicah, močnih predsednikov. Po moji oceni je bil zadnji tak Ronald Reagan."

Učinkovitost ali demokracija

Vendar si mnogi, morda tudi Janez Janša, močnega predsednika predstavljajo kot takšnega, ki se lahko požvižga na demokratične procedure in uzance ter uveljavi svojo voljo ne glede na vse? "V znanosti se ves čas sprašujemo o razmerju med učinkovitostjo in demokracijo," odgovarja Udovič, "in raziskave kažejo, da so ljudje bolj navdušeni nad učinkovitostjo vladarjev. Biden, ki prihaja iz kongresa, bo gotovo več poudarka dal demokratičnim procesom. Na CNN so objavili komentar, da bo Biden zategadelj počel vse, samo da bo kongres njegove odločitve sprejel. Zato bo pripravljen tudi veliko bolj popuščati." Ob tem pa so ZDA globoko razdeljene. Kako bo to videti? "Bojim se, da bodo ZDA zavoljo tega vsaj še en predsedniški mandat ostale v 'čudoviti izolaciji'. Formalno se bo Washington vrnil k multilaterali, a se zavoljo težav v ZDA v mednarodno politiko še ne bo vračal."

Za konec morda še iransko vprašanje? "Tu pričakujem, da so se ameriški jastrebi umaknili in da bo v ZDA prevladala modrost. Pri tem je najpomembnejše, kdo vodi igro. Vodi jo ameriško zunanje ministrstvo, State Departement. Moja interpretacija je, da ta postaja najpomembnejši organ v državi. Tako mislim, da se bodo ZDA na neki način vrnile k iranskemu jedrskemu sporazumu, nekoliko spremenjenemu. Seveda če Teheran elastike ne bo preveč napel. V resnici bo to edina zunanjepolitična zgodba, ki se je bo Bidnova administracija zares lotila. Vse drugo bo, po mojem, ostalo na deklarativni ravni."