120 let hudih bojev s Savinjo: Kaj je letos Celje rešilo pred poplavo

Zadnje katastrofalne poplave v začetku avgusta so Celju prizanesle z razlitjem voda. Toda to ni bil rezultat sreče, pač pa več deset let prizadevnega dela na protipoplavni infrastrukturi. Tudi Celjani so v zadnjih katastrofalnih poplavah pošteno trepetali, da se bo njihovo lepo mesto spet znašlo pod vodo. Tretje največje slovensko mesto, če ga ni že prehitel Kranj, ima namreč več kot 120 let dolgo zgodovino hudih bojev z naraslimi vodami, predvsem Savinje, pa tudi Voglajne. Celje še danes drži neslavni strašljivi rekord. Največ žrtev poplav je bilo v Sloveniji prav v knežjem mestu, in to v dveh dneh junija, 3. in 4., leta 1954. Umrlo oziroma utopilo se je takrat 22 ljudi, med njimi cele družine.

Tudi tokrat so na tisti petek in soboto meščani v svojih stanovanjih in hišah vse vredne stvari že prestavljali na večje višine, denimo, v Osrednji knjižnici Celje tik ob Savinji je okoli 70 prostovoljcev pomagalo seliti knjige iz nižjih etaž v višje. Toda na srečo Savinja v teh najhujših poplavah v Sloveniji v Celju le ni prestopila bregov. A, kot bomo videli, to še zdaleč ni bila zgolj sreča ...

Grozljivo pričevanje

Pred osemnajstimi leti so v Zgodovinskem arhivu Celje izdali zbornik z naslovom Mesto v objemu voda, ki ga je uredila Bojana Aristovnik, v njem pa je deset avtorjev popisalo vse poplave 20. stoletja v mestu ob Savinji. O najhujši iz leta 1954 so takole popisali grozljivo pričevanje Tonice Šnek, ki se je edina od šestčlanske družine rešila pred naraslo vodo: "Voda je vdrla v barako, kjer so stanovali, in hitro naraščala. Skušali so se rešiti v shrambo, kjer so se vzpeli na police. Oče je v grozi poskušal prebiti strop, vendar mu ni uspelo in vsi razen Tonice so počasi omagali. Tonico so rešili trije fantje, ki so s splavom prišli do barake. Z zadnjimi močmi se je držala za dva žeblja v stropu."

"Velika tragedija je po letu 1954 prisilila oblasti, da so se resno lotile regulacije Savinje," nam pove dr. Bojan Himmelreich iz Zgodovinskega arhiva Celje. "Saj ta namen so imeli že več kot pol stoletja, a je zmeraj zmanjkalo denarja pa še dve vojni sta bili vmes," nadaljuje pred panoji svoje aktualne razstave v prostorih arhiva Je bilo v Celju dovolj mostov? Razstava in katalog obravnavata 29 mostov, ki so jih čez Savinjo, Voglajno, Koprivnico in Sušnico zgradili od sredine 19. stoletja do danes. "Več hudih poplav je v 20. stoletju prizadelo Celje, najprej že leta 1901, nato 1926 in 1933. Te poplave so zmeraj rušile mostove, ki so bili še leseni. Leta 1933 je bregova Savinje v mestu zato nekaj časa povezoval zgolj brod, saj so bili podrti vsi trije mostovi. Tega leta so po septembrski poplavi že zabili nove pilote, pa jih je narasla reka odnesla že čez mesec dni oktobra," razlaga celjske donkihotske boje s stoletnimi vodami vsakih nekaj let naš sogovornik.

Pomanjkanje denarja, nato pa še vojne

"Že v Avstro-Ogrski so si mestne oblasti zaman prizadevale za protipoplavno zaščito, a je zmeraj zmanjkalo denarja, nato pa je prišla prva svetovna vojna. V kraljevini Jugoslaviji so spet zahtevali vlaganje v protipoplavne ukrepe in tudi tedaj se denar v Dravski banovini ni in ni našel, vse želje in načrte, ki so že bili pripravljeni, pa je spet prekinila druga svetovna vojna. Šele po katastrofi iz leta 1954 so končno naslednje leto začeli regulacijo Savinje. Kasneje so poglobili strugo do kar dveh metrov, predvsem pa skrajšali njen lok oziroma okljuk pod gradom ter tam v njeno staro strugo speljali Voglajno," pove Himmelreich.

Kljub temu se Savinja še ni dala in je znova poplavila še v letih 1968, 1990 in 1998, vendar vsaj smrtnih žrtev ni več terjala. Vseeno je to bil znak, da Savinje Celjani še niso povsem ukrotili. Himmelreich pojasni: "Po poplavah v devetdesetih so se končno lotili še dodatnih protipoplavnih ukrepov. V mestu so do Levca naredili zemeljske nasipe in betonske ograje ob Savinji in tudi ob Voglajni, pa še zadrževalnik v Medlogu zahodno od Celja." Očitno je prav ta trud v začetku letošnjega avgusta Celje obvaroval pred najhujšim.

Življenje ob Savinji in s Savinjo

Stopili smo še do celjskega Muzeja novejše zgodovine, ki navdušuje s čudovitimi in domiselnimi razstavami, da se obiskovalcem za dolgo vtisnejo v spomin. Med njimi je tudi stalna razstava Živeti v Celju, katere "rdeča nit je reka Savinja", kot nam pove naša gostiteljica dr. Marija Počivavšek, muzejska svetnica. "Čas, življenje, dogajanje in s tem ljudje se spreminjamo, Savinja pa se nam zdi pri tem stalna nema opazovalka. Razen takrat seveda, ko kdaj pa kdaj izbruhne z vso svojo vodno silovitostjo."

Del razstave, po kateri vas ves čas spremlja zvočna kulisa šumenja reke, je posvečen poplavam. Na dveh stebrih, ki prikazujeta poplave - prvi v prvi polovici dvajsetega stoletja, drugi v njegovi drugi polovici - imajo izbor dokumentov in najbolj atraktivnih fotografij. "Tem poplavam, ki so mesto v preteklosti tolikokrat usodno zaznamovale, dajemo prostor, da bi obiskovalce spodbudili k razmisleku in zavedanju, da ne pozabijo na moč Savinje," pripoveduje naša vodnica.

Reka kot navdih in korist

Te poplave so preplavljale mestno jedro, pod vodo so bili park, gimnazija, bolnišnica ... Savinjski vestnik, ki je izhajal v Celju, je o poplavah s3. na 4. junij 1954 in strašnih posledicah pisal pod naslovom Noč groze in razdejanja.

Z dr. Marijo Počivavšek postaneva še na stopnišču, ki vodi v nadaljevanje razstave še v zgornjem nadstropju, ampak stena stopnišča je posvečena lepšim prizorom življenja ob Savinji in z njo. "Tukaj imamo razstavo fotografij življenja, sobivanja z reko iz preteklosti, na njih so splavarji, kopalci, sprehajalci ..."

Reka torej, če in ko ne podivja, lahko vendarle tudi prinaša gospodarske koristi, navduši z možnostjo rekreacije ali pa je zgolj prelepa kulisa za radovedne oči.