20 funtov za škrlatni teloh: Tujci pri nas na skrivaj izkopavajo zaščitene rastlinske vrste in jih doma prodajajo

Dušan Klenovšek, biolog v Kozjanskem parku, pripoveduje: "Spominjam se, bila je topla marčevska nedelja na Kozjanskem. Taka, da družina po kosilu sede na teraso in okuša prvo sonce. In zdaj si predstavljajte njihove obraze, ko mimo hiše na samem začnejo v gosjem redu hoditi in pozdravljati Japonke. Kaj je zdaj to?! Gospe so prišle naravnost iz Japonske samo zato, da bi videle vseh pet vrst teloha, ki raste v Sloveniji. Sredi pašnika so rasli šopi temnoškrlatnega teloha. Gre za vrsto, ki je endemit krajine med Kozjanskim, Dolenjsko in Belo krajino ter dela Hrvaške. Temnovijolični cvetovi niso uporabni za šopke, hitro uvenijo, še krave na pašnikih pustijo teloh na miru, ker je strupen ... in lastnik pašnika ni mogel razumeti, kako lahko tako skromen cvet pripravi nekoga, da prehodi pol sveta samo zato, da bi ga videl. Jaz pa sem pomislil na to, kako prav bi bilo, da bi prav ta lastnik vodil skupino in imel v mislih, kakšno dragocenost ima."

Imamo, ampak ali bomo ohranili?

​Imamo marsikaj, kar so v svetu že zapravili. Cvetoče travnike, rožnike pa hribovske suhe travnike v regijskem parku, pripoveduje Klenovšek. Ki so ne le najlepši, ampak tudi najbogatejši habitati, saj lahko od pomladi do konca poletja najdemo več kot 50 rastlinskih vrst na kvadratni meter.​ Oktobra prepustijo prostor glivam vlažnicam, gobam ohranjenih travnikov, pašnikov in sadovnjakov​, ki jih zaradi njihove barvitosti in fantazijskih form imenujejo tudi orhideje gobjega sveta. Vlažnice so biološki indikator za naravno ohranjenost okolja, povedano bolj preprosto: kjer rastejo, je travnik v dobri kondiciji. A ga lahko v kratkem uničijo zaraščanje, intenziviranje kmetijstva, čezmerna paša ...

"Bilo bi sijajno, če bi kmeta izobrazili do te stopnje, da bi imel svoj cvetoči travnik, ki ga ne bi gnojil - ker gnojenje povzroča, da izginja travniško cvetje, z njim pa izginjajo tudi številne živalske vrste, katerih domovanje so travniki -, ampak pustil, da na njem cveti in frfota. Ki bi kosil le dvakrat letno, ki bi v hlevu imel le nekaj krav, ki bi dajale seneno mleko - ker mleko, ki ga pijemo danes, ni vredno tega imena. Ki bi imel denimo dva apartmaja in spletno stran, na kateri bi redno tedensko objavljal, kaj na travniku cveti in živi v tistem času ... Prepričan sem, da bi imel goste in skupine, ki bi prihajali na oglede, iz celega sveta, ker nam je uspelo ohraniti marsikaj, česar v njihovih državah ni več," pravi naš sogovornik.

"Gospe, ki so prišle na ogled teloha, so bile zelo razočarane, ker nikjer v Sloveniji ni bilo mogoče kupiti semen škrlatnega teloha. Eno samo vrtnarijo sem našel, kjer vzgajajo sadike, ne semen. Sem pa prepričan, da bi lahko imeli pri nas vrtnarije, ki bi imele dovoljenje za vzgojo in pridelavo semen avtohtonih divjih rastlinskih vrst - ker so v svetu iskano blago."

Tako pa se nam dogaja, da prihajajo k nam tujci, na skrivaj izkopavajo naše zaščitene rastlinske vrste in jih doma prodajajo.

Dvajset funtov za škrlatni teloh

​"Pred leti je prijateljica na spletu odkrila dnevnik upokojenega angleškega bankirja, ki hodi k nam na lov na redke divje rastoče rastline, doma jih razmnožuje in prodaja na spletu. Sam govori o tem, kako v dobri uri prispe z letališča Heathrow na Brnik. 'Od tam pa si lahko z avtom v eni uri ali v Triglavskem narodnem parku, ali na Krasu, ali v Kozjanskem parku ...,' razlaga. In seveda je bila zraven tudi fotografija škrlatnega teloha, kot najdišče je bil navedeno 'blizu Podsrede'. In cena: '20 funtov'. Kar je seveda kriminalno početje."

​Dušan Klenovšek, ki je tudi strokovni svetovalec komisije za varstvo gorske narave Planinske zveze Slovenije in varuh gorske narave Planinskega društva Lisca Sevnica, govori še o domačih uničevalcih zaščitenega cvetja. Širše območje Lovrenca, Velikega Kozjega in Lisce sodi v biosferno območje Kozjanskega in Obsotelja, ki ga upravlja Kozjanski park. Gre za eno od biosfernih območij v Sloveniji (poleg Julijskih Alp in Krasa), ki so pod Unescovo zaščito. A prav na Lovrencu je kot ledenodobni ostanek rastišče zavarovanega clusijevega svišča, encijana po domače, ki je sicer visokogorska rastlina. Sicer pa ljudje uporabljajo ime encijan za vse vrste sviščev, ki rastejo pri nas. Vsako leto prihaja do ropanja rastišča in tudi njegovo fizično varovanje ga ne more povsem preprečiti, saj ljudje clusijev svišč, ki ga poznajo tudi po listih, na skrivaj izkopavajo takrat, ko ne cveti in rastišča nihče ne varuje.

"Eni zaradi korenike, ki jo dajejo na žganje, drugi zato, ker je moderen v skalnjakih in na grobovih. A pri tem so oboji v veliki zmoti - lovrenški svišč je nemogoče presajati, ker se ne pusti udomačiti in hitro shira. Tisti, ki uspeva v skalnjakih in na grobovih, je zelo podoben kochov svišč, ki raste na kislih tleh in ga je mogoče dobiti tudi v vrtnarijah.

Tudi s pripravo žgane pijače je podobno - zanjo so od nekdaj uporabljali koreniko rumenega svišča, ki je prav tako zavarovan, a ker je proizvajalec nekoč zelo znane žgane pijače, ki smo jo poznali pod imenom encijan, na nalepko steklenice naslikal zavarovani modri encijan, ker je pač lepši, ta zavarovana rastlinska vrsta še danes plačuje račun in izginja."

Zeleno je lepo in je puščava

Botanična družina, ki ima v svetu nešteto občudovalcev, so divje orhideje ali kukavičevke; v Sloveniji so doslej odkrili nekaj čez 80 vrst in podvrst, vse so zavarovane, več kot polovica jih raste v Kozjanskem parku. Res so manj bahave in barvite kot njihove tropske sorodnice, a morda prav zato še bolj zanimive za ljubitelje po vsem svetu. Kdor se je zapisal orhidejam, jim je strastno zapisan za vse življenje, pravi Klenovšek, a opazovanje mora potekati le v strokovno vodenih skupinah. Predvsem travniške vrste orhidej so v zadnjih desetletjih zelo ogrožene zaradi intenzivne rabe travnikov, ogrožata jih izsuševanje in uničevanje mokrišč, zato pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst na rdeči seznam iz leta 2002 zajema tudi 65 rastlinskih vrst iz družine kukavičevk.

Neskončno se postavljamo z zeleno deželo, a ob tem spregledamo, koliko "zelenila" so travniki, ki so pravzaprav zelene puščave; bogato gnojeni ter zgodaj in pogosto košeni. Na njih spomladi zacveti le regrat, potem pa se spremenijo v zelene preproge, na katerih opraševalci ne najdejo več hrane. Čebel, metuljev vseh barv in drugih žuželk je vse manj.

"Kmetje so nekoč kosili na roko ali s slavnimi kosilnicami BCS. In predvsem se je kosilo počasi," pravi Dušan Klenovšek. "Žuželke so se imele čas umakniti na sosednji travnik, kjer so kosili in sušili morda čez nekaj dni. Danes, v času sodobnih rotacijskih kosilnic in siliranja, je ob lepem vremenu Slovenija pokošena v treh dneh. Nekajkrat v letu. Žuželke se nimajo kam umakniti. Pri nas imamo to srečo, da je konfiguracija dežele takšna, da je ne moremo spremeniti v eno samo njivo, kot se je to zgodilo denimo Nizozemski, a tudi pri nas se srečujemo s tem, da je žuželk vse manj."

Zdrav gozd mora imeti vse​

​Danes je ljudem lep travnik, lep gozd tisti, ki daje videz parka, nadaljuje naš sogovornik. Ampak park je umetni habitat. "Bog ne daj, da bi bilo v gozdu suho, trohneče drevo - veljaš za slabega gospodarja. Ljudje ne pomislijo, da z odstranitvijo trohnečega drevesa izgubiš celo paleto živih bitij, ki so vezana nanj. Ni gob, ni ptičev, ki gnezdijo v duplih, ni rogačev, ni hroščev kozličkov ... Zdrav gozd mora imeti vse: od majhnih bukvic do trohnečih debel. Enako kot človeška družba - moraš imeti dojenčke in stoletnike. Žal dandanes po gozdovih skorajda ni več prebiralne sečnje, te sijajne prakse, po kateri smo bili Slovenci tako znani v svetu.

Danes, ko je pomemben samo denar, imamo goloseke, ki jih osvajajo invazivne rastline - ambrozija, suholetnica, japonski dresnik, zlata rozga ... Pri vodotokih smo zgodbo že zamudili; kjer so bili nekoč meandri, kjer je potok ali reka nekoč vijugala in bila zasenčena z obrežnim rastlinjem, kar je pomenilo, da je bila poleti voda hladnejša, z več kisika in posledično z več življenja, imamo danes mrtve kanale. Po desetletjih regulacij rek in potokov, ki so imele dramatične posledice na biotsko pestrost in dinamiko rek, danes po vsej Evropi potekajo renaturacije vodotokov, zelo drage aktivnosti za ponovno oživitev teh ekosistemov. Lahko bi se česa naučili iz njihovih napak. Ampak ne, mi moramo vse njihove napake ponoviti."