30 let potem: Kojak in spomenik prvi maši za slovenske vojake

Leto 1975 je bilo posebno leto, takrat je bilo namreč, tako stroka s tega področja, postavljeno največ spomenikov narodnoosvobodilnemu boju in revoluciji v Jugoslaviji. V Mariboru smo dobili pest na Trgu svobode, ki ji je ljudski glas kmalu dal ime Kojak po plešastem televizijskem detektivu oziroma igralcu Tellyju Savalasu. Temo na Trgu svobode je premagala luč, v igri luči in soju bakel je spomenik postal del vseh nas, je novinar in urednik Janez Švajncer za Večerove bralce takrat poročal z odkritja. "Z veličastnim pomnikom NOB je Maribor na najbolj svečan način izpolnil del svojega dolga revoluciji in tridesetletnici nove Jugoslavije."

Zakaj so osvoboditelji trideset let po zmagi tako zelo potrebovali veliko novih spomenikov? Ker je bilo treba državljane spomniti na to, da so oni, ki imajo z oblastniške pozicije možnost to povedati, imeli največ zaslug za zmago v vojni. Zaradi večne slave in legitimnosti vladarjev torej. O tem, katero cesto je treba prej asfaltirati, lahko namreč pravilno odloči samo osvoboditelj, in ko je ta prestar, njegov potomec. Buldožerji so takrat že v glasbi ironizirali realnost in posebej mladim je postavljanje spomenikov partizanskim torbam, menažkam in slamam, pod katerimi so se skrivali aktivisti, zdelo mimo.

Trideset let po slovenski osamosvojitvi doživljamo deja vu. Med inflacijo enostranskega patetičnega spominjanja in prepričevanja zdaj vladajočih, da so samo oni bili osamosvojitelji, so sicer zanemarili torbice, so pa zato postavili spomenik prvi maši za slovenske vojake. Premier je ob odkritju govoril o večplastnosti tega spomenika in dogodka, ko je JLA po državi napadala in rušila, in zamolčal najpomembnejše: da je vsa poanta v tistih tridesetih letih iz 1975. Edini pravi osamosvojitelji imajo pravico vladati, pravico do preporoda Slovenije in Slovencev. In dolžnost tiste, ki jim bog ni dal dovolj pameti, da bi sledili Janezu Janši, usmeriti na pravo pot. Bog obvaruj Slovenijo, ponovimo skupaj z njim.