Zvezdana Bercko
To se je zgodilo po temeljitem preobratu političnega položaja v tedanji kraljevini Jugoslaviji, ki je 25. marca 1941 najprej pristopila k trojnemu paktu Berlin-Rim-Tokio, nato pa so v Beogradu in drugih mestih izbruhnile demonstracije. Demonstranti so vzklikali "Raje vojno kot pakt" ("Bolje rat nego pakt"). Probritansko usmerjeni častniki so ob podpori meščanskih politikov dva dni kasneje izvedli državni udar, v katerem so zrušili regenta kneza Pavla in na prestol posadili mladega Petra II., Jugoslavija pa je zavrnila trojni pakt. Adolf Hitler, ki je to razumel kot izdajo, je pobesnel in ukazal takojšnji napad na Jugoslavijo in tudi na Grčijo, ki so si jo Italijani pred tem neuspešno skušali pokoriti.
Nemočna jugoslovanska vojska
Napad na Jugoslavijo se je začel 6. aprila 1941, bila je cvetna nedelja, z bombardiranjem Beograda. Čeprav je bil razglašen za odprto in nebranjeno mesto, mu nemško letalstvo pod vodstvom generala Alexandra Löhra ni prizaneslo. V več zaporednih napadih je bilo v mestu, ki je takrat imelo okoli 370 tisoč prebivalcev, ubitih okoli štiri tisoč ljudi. Sledili so napadi na Kraljevo, Niš in druga mesta. Na ozemlju Slovenije so Nemci bombardirali komunikacije in zbirališča kraljeve vojske, ki je ravno izvajala mobilizacijo. Pri Domžalah je bil porušen glavni radijski oddajnik Radia Ljubljana.
Protiletalska obramba tedanje Jugoslavije je bila izredno slaba, približno 150 letal v boju proti neprimerljivo bolje opremljeni nemški Luftwaffe ni imelo možnosti, a kljub temu so se letalci, med njimi je bilo veliko slovenskih pilotov, borili do konca.
Nemške enote so začeli prodirati tudi po kopnem iz Avstrije, Madžarske, Romunije in Bolgarije, z zahoda so v državo vkorakale italijanske enote, 11. aprila se je napadu pridružila še Madžarska. Jugoslovanska kraljeva vojska je vedela, da bo Nemčija napadla, a vsi predvojni vojaški načrti so, podobno kot se je leto prej zgodilo v Franciji in državah Beneluksa, propadli v trenutku, ko so nemški tanki prečkali mejo in enostavno obšli stacionarne obrambne linije. Jugoslovanske meje so sicer začeli utrjevati že leta 1937, najprej na meji z Italijo (tako imenovana Rupnikova linija), nato pa leta 1939 še na meji z Avstrijo, Madžarsko in Albanijo. Leta 1940 so se lotili še utrjevanja meje z Bolgarijo in Romunijo. Zaradi primanjkovanja denarja, materiala, delovne sile in orožja je večina utrdb na meji ostala nedokončanih.
Nemški tanki so obšli obrambne linije
Še najpočasneje so nemške enote napredovale na severu države, v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je umikajoča se jugoslovanska vojska porušila mostove in upočasnila napredovanje nemške vojske, ki pa tudi še ni razvila polne bojne moči, tako da so med 6. in 10. aprilom potekali le lokalni spopadi.
Desetega aprila je nemška vojska na severu Jugoslavije začela dokončno ofenzivo. Še istega dne so Nemci vkorakali v Zagreb, kjer je bila razglašena vazalna Neodvisna država Hrvaška (NDH).
Veliko orožja, malo streliva
Kraljevina Jugoslavija, pretežno agrarna država, ni bila dovolj razvita, da bi lahko sama proizvajala višje tehnološko orožje, zato je tega večinoma kupovala v tujini. Armada je ob nemškem napadu imela 149 vrst orožja z več kot 300 vrstami streliva, kar je izredno obremenjevalo logistiko. Materialne rezerve so bile pičle. Streliva za pehoto je bilo za 75 dni, za topništvo pa niti za 100 dni. Protiletalsko topništvo je imelo streliva le za sedem dni bojev, protitankovski topovi pa le dvesto nabojev na orožje.
Jugoslovanska vojska je vojno dočakala z dvema rodovoma; kopensko vojsko, ki so jo sestavljali pehota, topništvo, konjenica, letalstvo, inženirstvo in druge enote, in mornarico. Vojno letalstvo je imelo 459 letal (125 lovcev, 173 bombnikov, 161 izvidniških letal). Tankov je bilo le za vzorec, 101 zastareli tank francoske proizvodnje. Vojno ladjevje je imelo 32 ladij, prav tako večinoma zastarelih. Na Savi in Donavi je imelo še rečno bojno ladjevje.
Konec aprilske vojne, začetek svetovne
Jugoslovanska vojska je bila že v popolnem razsulu, nemške enote so napredovale brez posebnih težav ter zavzemale pomembne prometne in industrijske objekte. Dvanajstega aprila so Nemci brez odpora zavzeli Beograd in tako prekinili vse povezave med jugoslovanskimi enotami, ki so bile severno od Save, ter četami, ki so bile v Srbiji in Bosni. Jugoslovanska vojska proti približno dvema milijonoma precej bolje oboroženih in opremljenih vojakov ni imela nobene možnosti za zmago, pa tudi potrebne morale ne.
Medtem je jugoslovansko vlado zajela panika in je skupaj s kraljem preko Grčije zapustila državo in zbežala najprej v Jeruzalem, od tam pa odpotovala v London, kjer je ostala do konca vojne. Novi načelnik vrhovnega poveljstva je 14. aprila nemškemu vrhovnemu poveljstvu ponudil premirje, ki pa ga ti niso sprejeli. Zahtevali so brezpogojno kapitulacijo. To je preostanek jugoslovanske vlade podpisal v Beogradu 17. aprila 1941.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
- Nemci in njihovi zavezniki so v napad na Jugoslavijo poslali dva milijona dobro oboroženih vojakov.
- Zaradi napada na Jugoslavijo je moral Hitler za šest tednov odložiti napad na Sovjetsko zvezo, kar se je kasneje pokazalo za strateško napako, saj je nemško vojsko pred zasedbo Moskve prehitela zima.
- Med žrtvami bombardiranja Beograda je bil tudi predsednik največje slovenske stranke SLS Fran Kulovec.
- V aprilski vojni leta 1941 je bilo ubitih 20 tisoč ljudi, več kot 200 tisoč vojakov je bilo ujetih.
- V štirih letih druge svetovne vojne je na ozemlju Jugoslavije življenje izgubilo okoli 1,7 milijona ljudi.
Države osi so po okupaciji na Balkanu zarisale "novi red". Slovensko ozemlje so si razkosali štirje okupatorji, poleg Nemčije, Italije in Madžarske je nekaj slovenskih vasi pripadlo tudi marionetni Neodvisni državi Hrvaški.
Italija si je zagotovila tudi večji del dalmatinske obale s središčem v Splitu. Ustaška Neodvisna država Hrvaška pod vodstvom Anteja Pavelića in Črna gora naj bi postali italijanski vazalski državi. Albaniji, ki je bila pod italijansko okupacijo, naj bi poleg Kosova pripadel še širok pas vse do grške meje. Bolgari so si priključili Makedonijo, na račun Grčije pa so si zagotovili dostop do Egejskega morja. Madžarska je prevzela Vojvodino, preostanek Srbije pa je bil pod nemško vojaško upravo.
Končala se je tako imenovana aprilska vojna, tudi naše kraje je zajela totalna vojna največje svetovne morije, ki se je končala šele dobra štiri leta kasneje.
