Zvezdana Bercko
Letos zaznamujemo 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna (1770-1827), enega največjih glasbenikov vseh časov. Rodil se je v Bonnu ter tam preživel otroštvo in mladost, nato pa več kot 35 let živel in ustvarjal na Dunaju. Za svojega ga zato imajo tako Nemci kot Avstrijci. Za njegov najverjetnejši rojstni datum velja 16. december 1770, zanesljivo pa je bil krščen 17. decembra tistega leta.
Beethovnovi so bili glasbena družina po poreklu iz nizozemskega mesta Mechelen. Predpona van ne pomeni plemiškega stanu, ampak kaže na mestno poreklo prednikov. Njegov dedek, tudi Ludwig, je vodil orkester kölnskega nadškofa, oče Johan, ki je bil pevec dvorne kapele, se je navduševal nad čudežnim otrokom Wolfgangom Amadeusom Mozartom. Iz svojega sina je hotel narediti podobnega virtuoza. Mozart je skladal že pri šestih letih, mali Ludwig pa se je moral že pri petih ure in ure učiti violino in klavir. Sedem let star je že koncertiral z orkestrom. Pri osmih letih so ga poznali kot čudežnega otroškega pianista, navdušeno so mu ploskali v Bonnu, Kölnu in na Nizozemskem. To je bil začetek dolge kariere.
O tem fantu bodo nekega dne veliko govorili
Na Dunaj, takrat evropsko glasbeno središče, kjer sta delovala Haydn in Mozart in ki je potem postalo tudi Beethovnov domači kraj, je šel prvič že leta 1787. Želel se je učiti pri slavnem Mozartu, ki pa je bil zaposlen predvsem s komponiranjem lastnih skladb in se za mladega Ludwiga ni dosti zmenil. Ko pa ga je nekega dne slišal igrati, je takoj rekel: "O tem fantu bodo nekega dne veliko govorili."
Partitura v Ljubljani
V glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani hranijo enega od dveh ohranjenih prepisov partiture Beethovnove Šeste simfonije z njegovimi lastnoročnimi popravki. Skladatelj ga je podaril Filharmonični družbi v Ljubljani, verjetno v zahvalo za izvolitev za častnega člana. Filharmonična družba, ki je obstajala od leta 1794 do 1918, je namreč Beethovna leta 1819 izvolila za častnega člana, čeprav nikoli ni bil v Ljubljani.
Deseta simfonija
Mednarodna skupina muzikologov, pianist Robert Levin in računalniški strokovnjaki bodo uporabili osnutke za nedokončano Deseto simfonijo Ludwiga van Beethovna, da bi s pomočjo umetne inteligence to delo dokončali. Simfonijo bo Beethovnov orkester iz Bonna krstno izvedel 28. aprila letos, je potrdilo podjetje Deutsche Telekom, ki je spodbudilo projekt.
Skupina muzikologov nima veliko gradiva, saj je Beethoven za simfonijo zapustil le osnutke. A kot je v nedeljski izdaji zapisal časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung, želi razviti algoritem za dokončanje manjkajočih delov v Beethovnovem slogu.
V tem trenutku sicer še ne morejo povedati, kaj bo iz tega nastalo. "Algoritem je nepredvidljiv in nas vsak dan znova preseneča," je povedal koordinator projekta Matthias Röder, direktor Karajanovega inštituta v Salzburgu. "Je kot majhen otrok, ki raziskuje Beethovnov svet," je dodal.
Tudi Schubertovo Deseto simfonijo v D-duru, morda najslavnejše nedokončano delo, je "dokončal" računalnik. Financirala ga je kitajska družba Huawei, krstno pa so jo predstavili februarja lani v Londonu.
Poznajo skladatelja, manj njegova dela
Rezultati javnomnenjske ankete v Nemčiji so pokazali, da 95 odstotkov Nemcev pozna Ludwiga van Beethovna in vedo, da je bil skladatelj. Težava pa se je pojavila ob vprašanju, naj navedejo vsaj eno Beethovnovo mojstrovino. Kar 26 odstotkov anketiranih ni poznalo nobenega skladateljevega dela. Veliko sodelujočih je sicer izrazilo prepričanje, da klasična glasba v sodobni družbi nima več tako pomembne vloge, 68 odstotkov anketirancev pa je presodilo, da je žanr izgubil svoj pomen.
Pogosto preklinjam svoje življenje
A že od svojega 26. leta je Beethoven opažal, da mu slabi sluh, najprej skoraj neopazno, potem pa vse bolj očitno. Danes domnevajo, da je bolehal za otosklerozo, progresivno degenerativno boleznijo senčne kosti, ki lahko vodi v izgubo sluha. V obupu se je zapiral vase in odklanjal stike z zunanjim svetom.
Leta 1801 je svojemu prijatelju dr. Wegelerju pisal: "Živim bedno življenje. Že dve leti se izogibam družbi, saj ne morem ljudem reči: 'Gluh sem.' To je strašno. Me pa čudi, da veliko ljudi, ki se pogovarjajo z mano, tega sploh ne opazi. Pogosto preklinjam svoje življenje. Če bom zmogel, se ne bom uklonil usodi, toda pridejo trenutki, ko se počutim kot najbolj beden božji stvor."
Naslednje leto je zaradi zahrbtne bolezni resno razmišljal celo o samomoru. A ko je bil najbolj na dnu, se mu je vendarle uspelo pobrati in nadaljevati boj. Skladati je začel z novim poletom in s Tretjo simfonijo dosegel prvi vrhunec svojega ustvarjanja. Sprva je simfonijo posvetil Napoleonu, ko pa je izvedel, da se je Bonaparte leta 1804 okronal za francoskega cesarja in se odrekel idejam francoske revolucije, je spremenil naslov v Herojska simfonija, komponirana v slavo nekega velikega človeka. Danes je znana kot Eroica. Naslednje leto je napisal svojo edino opero, Fidelio.
Četrta simfonija velja za poemo sreče in zanosa. Zložil jo je potem, ko je spoznal Josephine Brunszvick, madžarsko plemkinjo, ki mu je ljubezen vračala. Velja za najpomembnejšo žensko v Beethovnovem življenju, a je potem na zahtevo družine zvezo s skladateljem pretrgala.
Tako usoda trka na vrata
Beethoven je dokončno premagal obup zaradi pešajočega sluha. "Zgrabil bom usodo za vrat," je pisal Wegelerju. Peta simfonija velja tako za simfonijo usode, o znamenitih prvih štirih tonih, ki se potem ponavljajo skozi vso simfonijo, pa je Beethoven menda dejal: "Tako usoda trka na vrata." Peta simfonija je bila krstno izvedena leta 1808, skupaj s Šesto, imenovano Pastoralna.
V komponiranju je iskal vero vase za nadaljevanje misije, o kateri je bil prepričan, da jo umetnik mora dokončati.
Z Odo radosti je človeštvu zapustil svojevrstno oporoko
Na pogrebu 30 tisoč ljudi
Na krstni izvedbi Devete simfonije, 7. maja 1824, se je Beethoven zadnjič pojavil v javnosti. Na koncertu je sedel poleg dirigenta, s hrbtom obrnjen proti občinstvu, listal po partituri in skušal začutiti zvok svojega dela, ki ga ni več mogel slišati. Ko so izzveneli zadnji takti, so ga morali obrniti k občinstvu, da je videl aplavz ljudi in spoznal, kako so navdušeni.
Njegove moči so hitro pešale. Umrl je 26. marca 1827, na večer, ko se je nad Dunajem razbesnelo silovito neurje, star 56 let. Danes domnevajo, to naj bi bila pokazala analiza njegovih las, da je umrl zaradi ciroze jeter, ki je bila posledica uživanja velikih količin cenenega vina z dodanim svinčevim sladkorjem. Po drugi razlagi naj bi bil neposredni vzrok smrti pljučnica, ki jo je dobil, ko se je tisto zimo v hladnem vremenu vozil v odprti kočiji.
Pogreba 29. marca 1827 na Dunaju se je udeležilo več kot 30 tisoč ljudi. Sprva so Beethovna pokopali na pokopališču 18. dunajske občine Währing, leta 1888 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na alejo velikanov na dunajskem osrednjem pokopališču, kjer počivajo tudi Franz Schubert, Johannes Brahms, člani glasbene dinastije Strauss, Franz von Suppé, Christoph Willibald Gluck, Hugo Wolf, Josef Lanner in številni drugi umetniki.
Danes je Beethoven verjetno največkrat izvajan skladatelj klasične glasbe in eden najpomembnejših predstavnikov evropske kulture nasploh. Čeprav je izhajal iz dunajskega klasicizma, ki ga je poleg Haydna najmočneje predstavljal še Mozart, je bil hkrati začetnik romantičnega navdiha ter vzor mnogim kasnejšim komponistom, od Richarda Wagnerja in Johannesa Brahmsa do Gustava Mahlerja. Njegovo glasbo pogosto označujejo za izraz humanizma.
Zapustil je devet simfonij, pet klavirskih koncertov, violinski koncert, trojni koncert za violino, violončelo, klavir in orkester, enajst simfoničnih uvertur, deset violinskih sonat, 32 klavirskih sonat, opero Fidelio in Misso Solemnis.
