V julijski vodni ujmi delno porušena partizanska bolnica Franja zaokroža 80 let. Odbor italijanskih partizanov ANPI je pred dnevi v Čedadu pripravil posvet Franja - solidarnost in internacionalizem. Medtem doma o spomeniku humanosti skoraj ni slišati. Izjema so dvomi o smislu obnove. Upravljavec Mestni muzej Idrija je prepričan, da bo po zavarovanju okolja Franjo v mesto vrednot obnovil na licu mesta v soteski Pasice.
Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je julija obljubila obnovo bolnice Franja v izvirni novaški soteski Pasice. Po krutih vodnih ujmah, ki so večino države prizadele pozneje, o Franji ni več slišati. Sodelavci Mestnega muzeja Idrija so predmete iz nje rešili v svoj cerkljanski oddelek in v njem tiho odprli premično razstavo Bolnica Franja - skriti dragulj Evrope. Po ujmi so sprožili solidarnostno zbiranje denarja za obnovo in na nedavnem muzejskem večeru predstavili priprave nanjo. Da bi zbiranje pomoči pospešil, je minuli teden odbor ANPI v Čedadu na lastno pobudo pritegnil društvo za vrednote NOB severne Primorske in partizanski bolnišnici posvetil pogovorni večer o pomenu Franje za mednarodno solidarnost.
Ob jubileju Franje, ki te dni zaokroža 80 let, je letos minilo 110 let od rojstva ustanovitelja bolnišnice, vsa leta po vojni zapostavljenega zdravnika dr. Viktorja Volčjaka (1913-1987). Ranjene partizane je že od jeseni leta 1943 zdravil v bližnji domačiji Podnjivč. Ker so se domačiji Nemci večkrat približali, je gospodar Janez Peternelj zdravniku pokazal za bolnišnico primerno skrito sotesko Pasice med Malim in Velikim Njivčem. Gradnje so se, s pomočjo žage v bližnjem Logu, pozneje javke bolnišnice in dobršnega dela Cerkljanske, lotili novembra; 23. decembra so v uvodno postavljeno barako sprejeli prvega ranjenca.
Dr. Volčjak je vodenje bolnišnice januarja leta 1944 predal vrstnici, zdravnici dr. Franji Bojc, šele pozneje med vojno Bidovec (1913-1985). Sam je stopil na čelo sanitetnega odseka 9. korpusa, a je še skrbel za bolnišnico in se vanjo redno vračal. Vse do krivične julijske aretacije njega in Franje. Obtožbo sta skonstruirala dva politična komisarja - bolnišnični in ranjenec. Sodni proces se je končal septembra z oprostitvijo in oba zdravnika sta z delom nadaljevala.
Novembra je minilo tudi 110 let od rojstva upravnice in prve zdravnice Franje, po kateri so bolnišnico prav na predlog dr. Volčjaka imenovali. To naj bi botrovalo temu, da je Volčjak vseskozi ostal v njeni senci. Za senco, ki je zakrivila, da se dr. Volčjak, za razliko od vsega ostalega osebja, po vojni v bolnišnico v muzej skoraj ni vračal, je še precej razlogov. Dejstvo je, da so se Franja in Viktor, sicer vseskozi prijatelja, in vse osebje odločili senco večnosti zamolčati.
Obletnice, ki se jih ne omenja na glas
Tako kot je bil dolgo po vojni zamolčan Janez Peternelj. Ni zaslužen samo za razkritje soteske, v kateri je bila bolnišnica varna. Njegova domačija je ostala javka za sprejem ranjencev in zbiranje vsega, kar je bolnišnica za delovanje potrebovala. Iz nje so material in ranjence z upoštevanjem strogih varnostnih pravil (prevezovanje oči, nočni prenosi po potoku Čerinščica ...) nosili v bolnišnico. V zadnji ofenzivi marca leta 1945, ko so se Nemci Franji najbolj približali, so Peterneljevo hišo požgali.
Franja Bojc Bidovec je konec 60. let na enem od množičnih spominskih shodov v slavnostnem govoru dejala, da je prostor za bolnišnico pokazal "neki kmet". Opozorilo, da ima "neki kmet" ime in priimek, nam je za vedno zamerila. Janez Peternelj pa je šele na začetku sedemdesetih let dobil borčevsko pokojnino, čeprav so jo tedaj imeli tudi mnogi, ki so za osvobodilni boj zgolj slišali.
Bolnišnica torej pravkar praznuje 80. obletnico. Nenavadno je, da se nobene od obletnic ne omenja na glas. "V Mestnem muzeju, ki je zaokrožil 60. leto upravljanja s Franjo, bomo spominsko slovesnost pripravili konec decembra," je zagotovil oskrbnik Franje Matevž Rijavec. Odkar je Franja poškodovana in zaprta za ogled, v oddelku muzeja v Cerknem vodi po dopolnjeni premični razstavi Bolnica Franja - skriti dragulj Evrope in inventarizira že restavrirane predmete, ki so jih po ujmi prenesli v muzej. "Morda razstave, ki smo jo obogatili s predmeti iz Franje in rekonstruirali operacijsko sobo, res nismo dovolj odmevno propagirali. Z obiskom, zlasti šolskih skupin, pa smo zadovoljni. Razstava je gostovala v Jablanici ob Neretvi. Od tam bi morala v Beograd, a smo jo za daljši čas vrnili v Cerkno," je dodal Rijavec.
Medtem ko doma o Franji skoraj ni slišati, je odbor ANPI v Čedadu s podporo dežele Furlanije - Julijske krajine (FJK) severnoprimorsko društvo za vrednote NOB konec novembra pritegnil k organizaciji posveta Franja - solidarnost in internacionalizem. S pomočjo vodilnih delavcev idrijskega muzeja, predsednika društva za vrednote NOB Tolmin Roka Uršiča in zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca so spregovorili o pomenu bolnice Franja za ključne evropske vrednote. O tem, da humanost in solidarnost ne smeta poznati meja. V Franji so zdravili okrog 600 ranjenih borcev sedmih narodnosti, tudi avstrijska vojaka sovražnikove vojske. "Posvet je priložnost, da sprožimo večjo solidarnostno nabirko in prispevamo k obnovi spomenika," je poudaril predsednik čedajske ANPI Luciano Marcollini. To ne preseneča. Med zdravljenimi tujci je bilo največ Italijanov. Med 1,8 milijona obiskovalcev, odkar je bila Franja maja leta 1946 odprta kot muzej, je tretjina tujcev. Med slednjimi je skoraj polovica Italijanov. ANPI je sodeloval pri vseh dosedanjih s solidarnostjo izpeljanih obnovah spomenika.
"Nesrečna" Franja
Je množica naravnih nesreč objektivna ovira za obnovo? Pet let po snežni ujmi, ki je leta 1952 prvič poškodovala 14 bolnišničnih barak, je Franjo še bolj poškodoval kamniti plaz. Leta 1959 so čez skalovje Njivčev namestili varovalne viseče mreže, ki pa niso zmogle zadržati večjega kamnitega podora leta 1989. Če so bile barake po njem delno poškodovane, je vodna ujma leta 2007 z izjemo ene odnesla vse. Z njimi vred tudi vse, tedaj še izvirne predmete in opremo.
Do ponovnega odprtja muzeja leta 2010 je bila, po že poprej v Mestnem muzeju pripravljenih načrtih, Franja rekonstruirana. V široki nabiralni akciji je muzej pridobil tudi večino, ne originalnih, a medvojnih predmetov. Rekonstruiran spomenik si je odtlej ogledalo več kot 300 tisoč ljudi.
Julija letos sta jo prvič prizadeli dve nesreči druga za drugo. Najprej je razbesneli potok Čerinščica odnesel tri barake, vse poplavil, poškodoval predmete in razril dostopne poti. Teden dni pozneje je vetrolom dostope na debelo zasul s podrtim drevjem. Drevje odstranjujejo šele v teh dneh. To pomeni, da bodo vse namočene lesene barake do spomladi strohnele. Torej bo, če bodo z argumenti zavrnjena mnenja, da obnova Franje v soteski ni smiselna, spomenik treba ponovno v celoti rekonstruirati.
Da brez temeljitega zavarovanja okolja obnova bolnišnice ni upravičena, lahko soglašamo. Mnenja, da je ob posledicah ujme, ki so jih utrpeli ljudje po Sloveniji in ob razpadanju javnega zdravstva, nedostojno razmišljati o obnovi partizanske bolnišnice, pa je nujno postaviti pod velik vprašaj oziroma jih zavrniti. Slišijo se kot plod pomanjkanja vsega, kar krasi Franjo. Spomenik se zaradi travm nemškega ocenjevalca res ni uvrstil na Unescov seznam svetovne dediščine, a so mu leta 2015 med prvimi pripeli znak evropske dediščine. Zato ker je - oziroma bi morala biti - humanost največja skupna vrednota Evrope. Franja nesporno je naš največji spomenik človečnosti.
V muzeju ne dvomijo v obnovo Franje v soteski Pasice
Bivša direktorica in aktualni direktor Mestnega muzeja Ivana Leskovec in dr. Miha Kosmač na nedavnem muzejskem večeru nista pustila dvoma: "Nimamo dileme, ali Franjo obnoviti ali ne. V kraju spomina vlada posebna energija. Lesenih barak morda ne bo, a sporočilo je verodostojno širiti na licu mesta."
Dr. Kosmač ve, da bo obnova dolgotrajna. Po optimističnem scenariju naj bi bolnišnico kot muzej spet odprli leta 2025. V soteski Pasice, ker le v njej lahko pripoveduje svojo zgodbo vrednot. Manj povedne digitalne vsebine, skozi katere naj bi jo po prepričanju nasprotnikov obnove predstavljali, celo mladi vse bolj zavračajo. Ne gre dvomiti, da bodo množična gibanja proti vsem vrstam ekranov, ki pravkar rastejo po svetu, slej ko prej dosegla Slovenijo. Mestnemu muzeju Idrija so mladi obiskovalci na osrednji idrijski razstavi v gradu že povedali, da si ne želijo pretiranega obsega digitalnih prikazov.
Muzej, ki ob letošnji 70-letnici nima sreče (v Idriji je plaz zasul še muzejsko rudarsko hišo), obnovo bolnišnice pripravlja. Prihodnje leto se bodo vrstili strokovni posveti, kako to najbolje narediti. "Najprej moramo pripraviti upravljavski načrt za širše spomeniško območje. Le tako bo jasno, kaj mora kdo urediti in početi v tem prostoru. Pred obnovo je nujno poskrbeti za varnost celotnega prostora. Naloga muzeja je, da poskrbi za varnost soteske," je poudaril dr. Kosmač.
Upravljavski načrt je bil v preteklosti že večkrat pripravljen, zadnji tudi podrobno usklajen z ožjimi sosedi in širšim krogom prebivalcev v Novakih. Občinski svetniki v Cerknem so tega in vse predhodne zavrnili. Vseskozi se po malem, ob nesporno vzornem upravljavcu Mestnem muzeju, spogledujejo z vstopninami v Franjo. Pred štirimi leti so tik pred obnovo dali zapreti celo vstopni gostinski lokal in ga pustili propadati. Na zapuščenem vstopu v sotesko žalostno sameva tudi doprsni kip dr. Viktorja Volčjaka, edini spomin na ustanovitelja partizanske bolnišnice.
"Seveda mora priti do obnove Franje, a mora biti ta celovita. Torej ob zavarovanju okolja je treba ob vstopu vanj postaviti informacijski center," pa je prepričan oskrbnik Franje Rijavec.
Franja in njene temne plati
Informacijski center je bil načrtovan že ob zadnji rekonstrukciji Franje. Njena lastnica - Občina Cerkno - je s projekti zanj na razpisu kulturnega ministrstva zaman kandidirala pred dvema letoma. Vztrajanje pri centru utegne obnovo pomakniti še dlje v prihodnost. Vsekakor bi bilo prej prav Franjino zgodbo dopolniti. Med drugim tudi z že omenjeno ovadbo in sodnim procesom proti njenima prvima zdravnikoma Franji Bojc Bidovec in Viktorju Volčjaku. S tem njena zgodba vrednot ne bi prav nič izgubila. Obratno, postala bi bolj verodostojna, saj ga ni okolja, najmanj ga ni bilo med vojno, ki bi delovalo idealno.
Res je, da so franjevci, s katerimi smo se pred desetletji ure in ure pogovarjali in jih spodbujali, naj nam razkrijejo podrobnosti sodnega procesa in še nekaj prask v medsebojnih odnosih, to zavračali. Naj nam zadošča, da so med odsotnostjo prvih zdravnikov sami in gostujoči zdravniki še bolj poprijeli in da je bila Franja Bojc, kljub svoji vzvišenosti, vrhunska zdravnica in organizatorka, so tu in tam pristavili. Zgodovinski arhivi so že desetletja odprti. Obtožnica, zaslišanja in sodba so dostopni. Leta 1996 so bili tudi javno objavljeni.
Komunistična politika proti zdravnikoma
Obtožbi Franje in Volčjaka sta botrovala dva politika: politkomisar v bolnišnici Alojz Herman - Dušan in v nogo ranjeni namestnik politkomisarja 31. divizije Branko Karapandja - Matjažek. Prvi je Franji očital, da ga je imela za figuro in da ni spoštovala njegovega dela. Veliko resneje je obtožil dr. Volčjaka, namreč kot nesposobnega za organizacijo partizanske sanitete. "Tovariš dr. Volčjak je bil do vstopa v NOV klerikalec in ni deloval v OF ... V naše vrste hoče uvesti aristokratskega duha ..." med drugim beremo v dolgi obtožnici. Karapandja pa je bil nezadovoljen z zdravljenjem, s hrano, pravzaprav z vsem. Ravnanje z njim pa naj ne bi bilo dostojno njegove visoke funkcije.
V sodbi je zdravnikoma kazalo slabo. Še slabše Volčjaku, ki so ga dobesedno zaprli, medtem ko je Franja med sodnim procesom lahko delovala kot zdravnica v armadni ambulanti. Preobratu so tik pred zaključkom botrovala pričanja zdravnikov, ki so od zunaj prihajali zdravit, predvsem operirat ranjence v Franjo. Najbolj odločilni sta bili pričevanji kirurgov dr. Bogdana Breclja (1906-1986) in dr. Franca Derganca (1911-1973). Slednji je v svoji knjigi Okrvavljena roža - Spomini partizanskega zdravnika leta 1971 tudi prvi javno pisal o sodnem procesu. Predvsem o tem, kako so mu pomolili pod nos zapisnik, poln obtožb čez oba zdravnika, in kako je vse zavrnil kot skonstruirane, strokovno neutemeljene in zlonamerne. Sočasno se je čudil vojnemu sodišču, ki je neupravičeno nezadovoljstvo ranjenega politkomisarja prikazalo kot nezadovoljstvo vseh ranjencev in nezadovoljstvo političnega komisarja Franje kot slabe razmere v vsej Franji.
Sedanjo razstavo o Franji - dragulju Evrope s tem seveda ne gre obremenjevati. Tudi rekonstruirane bolnice ne. V morebitnem informacijskem centru pa bi šlo prikazati celovito zgodbo bolnišnice.
