Bojan Tomažič
Dodatek ministra za okolje Andreja Vizjaka v 37. člen novele zakona o vodah, ki dovoli gradnjo objektov v javni rabi na vodnih in priobalnih zemljiščih, je škodljiv, pravijo v Društvu za preučevanje rib Slovenije. "Močno je posegel v varovanje vodnih virov, kajti s tem se odpira možnost za množično pozidavo priobalnih zemljišč in povečano obremenitev voda," pove Andreja Slameršek, predsednica društva. Med objekte v javni rabi sodijo gostinske in trgovske stavbe, poslovne in upravne stavbe, stavbe za promet in za izvajanje komunikacij, pa tudi javne površine, kot so cesta, tržnica, igrišče, parkirišče, garažne hiše in tako dalje. Taki posegi v vsakem primeru vodijo v poslabšanje površinskih in podzemnih voda.
"Z odpiranjem možnosti množični pozidavi priobalnih zemljišč se bo začelo tudi omejevanje dostopa do vode kot javne dobrine, saj je praviloma tam, kjer stojijo objekti na priobalnih zemljiščih, tudi gibanje omejeno. To se že dogaja pri načrtovanem kampu na naravni vrednoti državnega pomena, sotočju reke Save, kjer je investitor že pred izdajo gradbenega dovoljenja ogradil zemljišče in onemogočil javnosti dostop do vodnega zemljišča. V okviru kampa je predvidena tudi avtopralnica. S tem se bo še povečalo tveganje za onesnaževanje površinskih voda in z njimi povezanih podzemnih vodnih teles, ki so glavni viri pitne vode."
Sogovornica opozarja, da bi Vizjakova sprememba zakona o vodah vodila tudi v privatizacijo priobalnih zemljišč, torej v koristi zlasti zasebnega kapitala, in s tem bi se začela uveljavljati tudi praksa omejevanja splošne rabe in dostopa do vode kot javne dobrine v Sloveniji. "Že ob obstoječi zakonodaji smo priča onesnaževanju voda in nedelovanju inšpekcijskih služb in policije." Kot primer navede izpust kanalizacije v reko Savo. "Društvo je zadevo prijavilo policiji in inšpektorjem, policisti so bili priča izpustu kanalizacije. Sklep postopka je bil, da storilec ni znan, onesnaževanja pa se nadaljujejo. To kaže, da že ob strožjih zakonskih določilih v praksi nadzor in inšpekcije niso učinkoviti, vsako sproščanje pravil, ki smo mu priča pod aktualnim ministrom, pa vodi le v še večji kaos in okoljsko škodo."
Za preprečevanje poplavljanja novozgrajenih objektov bi izvedli dodatne posege, kar ne bi bremenilo samo državnega proračuna, ampak tudi vodne vire. "To je tudi v nasprotju z okvirno vodno in poplavno direktivo EU, katerih cilj sta doseganje dobrega stanja površinskih in podzemnih voda ter urejanje protipoplavne zaščite na trajnosten in sonaraven način. Rekam je torej treba pustiti prostor, zagotoviti razlivne in zadrževalne površine, tudi z namenom prilagajanja na podnebne spremembe, ki vodijo v ekstremne dogodke, poplave in suše."
Andreja Slameršek spomni, da nam vodna in priobalna zemljišča proizvajajo pitno vodo. "So kompleksen sistem, ki nam čisti vodo in polni naravne zalogovnike vode, in to brezplačno. Voda iz pipe je danes v Sloveniji nekaj samoumevnega, čeprav smo že priča številnim onesnaženjem in potrebi po dostavi vode v plastenkah prebivalcem na območjih onesnaženj. Večkrat zasledimo tudi obvestila o potrebi po prekuhavanju vode pred uporabo. S spremembami zakona o vodah bi to lahko postalo vsakodnevna realnost. Z onesnaženo vodo so tudi povezane številne bolezni. Poleg tega imajo vodna in priobalna zemljišča izjemno ekosistemsko vrednost z izjemno bogato biotsko raznovrstnostjo, ki nam zagotavlja številne ekosistemske storitve, kot so zagotavljanje pitne vode, samočistilna sposobnost, blaženje poplav in suš, uravnavanje klime, preživljanje prostega časa: kopanje, ribolov, veslanje in tako dalje. Brezplačne ekosistemske storitve, ki lahko preidejo v plačne in zelo drage."
Alarm ob spremembi zakona o vodah
Vse to bo dobro samo za kapital in posamezne interesne skupine, ki jim ni mar za edinstvene naravne dobrine in prihodnje generacije. "Kapital ne dojema izgubo pitne vode iz pipe kot nekaj škodljivega, ampak kot zagon gospodarstva s prodajo ustekleničene vode. Tudi priprava pitne vode je biznis, kadar jo je treba prečistiti tehnološko in kemijsko, bolj kot je onesnažena, večji je dobiček. Za reševanje poplavne ogroženosti njihovih objektov bomo plačevali davkoplačevalci, izčrpavali bodo vodni sklad, ki je namenjen revitalizacijam rek in sonaravni poplavni ureditvi, kar zagotavlja ljudstvu dobro stanje voda in ohranjanje brezplačnih ekosistemskih storitev. Biznis je tudi privatizacija zemljišč oziroma omejevanje dostopa do javnega dobrega, saj bi sčasoma postalo plačljivo. Na koncu bomo za dostop do reke morali plačati vstopnino."
Za društva v javnem interesu in nevladne organizacije ta vlada meni, da so moteči.
"Ker delujemo v javnem interesu, kar pa predstavlja oviro kapitalu in zasebnim interesom. S pravnimi sredstvi, ki pa nam jih politika v zadnjem času močno krči, preprečujemo ropanje in izkoriščanje naravnih dobrin. Zavzemamo se za skupno dobro oziroma za pravice, ki jih imamo zapisane celo v naši ustavi: zdravo življenjsko okolje, ohranjanje narave in s tem tudi manjšanje socialnih in ekonomskih razlik med ljudmi. To pa seveda kapitalu, ki potrebuje za svoj obstoj in vladanje naravne dobrine, sužnje in potrošnike, ni v interesu."
Okoljske škode je težko odpravljati in popravljati. "Nobena tehnologija ne more nadomestiti ekosistemskih storitev, ki nam jih ponuja narava brezplačno. Nedopustno je, da se dovoljuje dodatno obremenjevanje voda, ko še nismo niti uspeli sanirati starih grehov." Samo nekaj jih našteje. "Gramozne jame so še vedno zasipane s škodljivimi in nevarnimi odpadki, ki pronicajo v podzemne vode, industrija ob vodotokih kemijsko in toplotno onesnažuje, iz tovarne Kemis je stekla ogromna količina atrazina, ki je od leta 2002 prepovedan, v Anhovu je izpust tehnološke vode iz tovarne Salonit onesnažil vir pitne vode za več kot 1000 prebivalcev, v vodi so bile močno presežene ravni rakotvornega kroma 6. V naseljih Sovjak, Kraljevci in Grabonoš so v delu vodovodnega omrežje zaznali vonj in okus vode po lahkohlapnih snoveh, kompostarna Ceršak je zgrajena na otoku reke Mure, snovi iz odpadkov se spirajo v reko Muro, v bližini pa je črpališče pitne vode."
Odstranjevanje varovalk pred onesnaženjem je zaskrbljujoče. "Zato je zdaj na vrsti referendum. Pričakujemo, da nam bodo ljudje pomagali ubraniti vodo, brez katere ni življenja. Za vse nas in za naše zanamce."
Popravek navedbe, ki Salonit Anhovo povezuje z onesnaženjem pitne vode v vasi Anhovo lansko poletje:
Želimo vas seznaniti, da je bilo onesnaženje pitne vode 24. julija 2020 izključna posledica tehnične napake v podjetju Eternit Slovenija, ki je povsem nepovezano podjetje s Salonitom Anhovo.
Onesnaženje v ničemer ni bilo povezano niti s sistemom priprave pitne vode, niti s sistemom hladilne vode v cementarni družbe Salonit Anhovo. Zajelo je nekaj hiš naselja Anhovo, v vsem ostalem omrežju pa onesnaženja ni bilo. Vir onesnaženja je bil hitro odkrit in saniran tudi s pomočjo strokovnih sodelavcev podjetja Salonita Anhovo, ki so priskočili na pomoč občini.
Pitna voda v Anhovem tudi ni v ničemer povezana s sistemom hladilne vode v cementarni Salonit Anhovo. Celoten sistem hladilne vode nove cementarne leži severno od podjetja Eternit in stare cementarne Polje (ta ne deluje že od leta 2002, ko so tam nazadnje izdelali klinker) in je urejen na način, da je vodotok zaščiten pred onesnaženjem s sistemom lovilcev olj in z drugimi tehničnimi ukrepi.
Vodarna Močila je bila sicer zgrajena leta 1977 in takratni zaposleni so pridobili vsa potrebna soglasja in dovoljenja za obratovanje. Vsa ta leta je bila vodarna Močila ustrezno vzdrževana in zagotavlja varno vodooskrbo tako zaposlenim, kot tudi občanom. V skladu z zakonodajo je sedaj priprava pitne vode v domeni občinske javne službe, v preteklosti pa je to izvajala družba Salonit Anhovo. Priprava pitne vode poteka po sistemu HACCP, s katerim je zagotovljena varna uporaba pitne vode kot živila. Ves čas potekajo analize pitne vode ter inšpekcijski nadzori.
Navedene informacije so preverljive s podatki, ki jih lahko potrdi tudi javna služba Občine Kanal ob Soči.
Maja Blatnik,
direktorica odnosov z javnostmi in marketinga, Salonit Anhovo
Odgovor na navedbe Salonita
Salonit Anhovo v odgovoru glede onesnaženju vode v Anhovem lani poleti izpostavlja le podjetje Eternit, ki je bilo (in ne Salonit) odgovorno za vdor industrijske odpadne vode v vodovodni sistem. Povsem pa zamolči onesnaženja, ki ga je povzročil Salonit in to le z nekajdnevnim zamikom.
Če citiramo poročilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) z 17. 9. 2020, je bila le nekaj dni po onesnaženju s strani Eternita reka Soča onesnažena z oljem iz okvarjenega lovilca olj v Salonitu. Onesnaženje se je zgodilo nad črpališčem iz Soče, ki ga Salonit uporablja za tehnološko vodo in ki se, kot navaja NIJZ, uporablja kot rezervno črpališče za vodarno Močila, torej se tam črpa surova voda tudi za potrebe pripravo pitne vode v vodarni Močila. Kot navaja NIJZ, so bili aktivirani pripadniki civilne zaščite in gasilske enote ter so onesnaženje zajezili in odstranili. Zaščita vodotoka s sistemom lovilcev olj, ki jo omenja Salonit, torej nikakor ne predstavlja popolne zaščite.
Z omenjenega poročila NIJZ izhaja še več skrb vzbujajočih dejstev. Eno je, da se glavni cevovod za pitno vodo na omenjenem območju nahaja na industrijskem območju, v poročilu pa so zgolj citirani predstavniki Salonita in občine, ki da "do zdaj niso zaznali", da bi prihajalo do izcejanja odpadnih voda in industrijskega onesnaženja vode v vodovodu. Hkrati je iz poročila razvidno, da upravljavec vodovoda predlaga (!), da bi pridobil služnost za nemoten dostop, pregled stanja in vzdrževanje cevovoda za pitno vodo na industrijskem območju Salonita, kar je absurd, saj bi ta že ves čas upravljanja s pitno vodo moral imeti zagotovljen dostop in reden nadzor nad vzdrževanje cevovoda za pitno vodo. Sklicevanje na to, da nekaj ni bilo "zaznano", in sklepanje, da zato onesnaženja ni bilo, je nedopustno.
Skrb vzbujajoč je tudi Salonitov odgovor, da je onesnaženje pitne vode zajelo le nekaj hiš. Onesnaženje pitne vode ne bi smelo priti do nobene hiše. Ob navajanju, da ves čas potekajo analize vode in inšpekcijski nadzori, pa dvomim o verodostojnosti analiz in delovanju inšpekcije.
Nevladne organizacije si že več let prizadevamo, da bi se uzakonilo, da bi si lokalno prebivalstvo in nevladne organizacije lahko same izbrale izvajalca za neodvisne raziskave in monitoringe (spremljanje stanja), ter da bi država imela sklad za financiranje neodvisnih raziskav.
Andreja Slameršek, predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije
Obiščite spletno stran brez oglasov.
