O strahu pred umetno inteligenco (UI) je bilo že veliko napisanega. Tudi odgovor na vprašanje, ali bodo tisti, ki razvoju tehnologije ne sledijo, sploh lahko še obstajali v sodobni družbi, postaja vse bolj jasen. Toda težava je zdaj drugje. Ko je UI prodrla v šole, je tudi mantra "mislite s svojo glavo" počasi začela izginjati. Kaj torej bliskoviti razvoj UI pomeni za prihodnost šolskega sistema?
Umetna inteligenca je postala nov sveti gral, saj ne mine dan, da ne bi kdo o njej razpravljal bodisi na TikTok videu, v šoli, na seminarju ali preprosto v kavarni. Nekateri nanjo gledajo kot na najboljšega prijatelja, drugi kot na nujno zlo, tretji pa kot na poosebljenje Satana in vseh ostalih kronanih princev pekla. Po eni strani je UI res lahko dober prijatelj, denimo kot v nulo dresiran pes, ki nam prinese daljinca, a žal ne da bi razumel, zakaj nam ga je prinesel. Tako kot pes pa je tudi UI brez odgovornosti.
Torej, konceptualno je UI lahko zelo koristna. Lepo bi bilo, če bi jo lahko izkoristili za opolnomočenje našega izobraževalnega sistema in da se bodo otroci zaradi nje bolje učili. Takih utopičnih scenarijev, bolje rečeno sladkornih pravljic, smo vajeni od priliznjenih politikantov ali brezčutnih birokratov. V resničnem življenju lahko vidimo nekaj popolnoma drugačnega. Če se raba generativnih UI v izobraževalnem sistemu ne bo nadzirala, bodo učitelji postali pametni telefoni na dveh nogah, UI pa bo vzgajala novo generacijo digitalnih invalidov, ki bodo verjeli, da je vse, kar potrebujejo, na dosegu roke, obenem pa ne bodo znali iz enega odstavka zbrati štirih pomembnih informacij.
Skrb vzbujajoče je, draga bralka in dragi bralec, da s kokicami v roki stojimo in gledamo, kako se pod težo tehnologije sesuva tudi šolski sistem. Umetna inteligenca sicer prinaša veliko dobrega, a žal obenem vzgaja otroke, ki bodo čez nekaj let prepričani, da sta uporaba jezikovnih modelov in "scrollanje" po TikToku enakovredna raziskovalnemu delu. V šolah bomo srečevali mlade, ki bodo zapirali zvezke in pričakovali, da jim bo ChatGPT, Copilot, Perplexity ali kateri drugi iz širokega nabora programov za nekaj evrov razkril pravilen odgovor, informacije pa - skriti v svoj debilni digitalni mehurček - sploh ne bodo znali preveriti. Takrat bo prepozno. Takrat bodo izobrazba, splošna razgledanost in kakršno koli znanje že tako razvrednoteni, da bodo vredni približno toliko kot slike prikupnih mačk na Instagramu. Morda še manj.
Ampak to ni vse. Ne bomo imeli samo otrok, ki bodo mentalno izumrli, ne. Pojavila se bo tudi nova vrsta segregacije, v kateri bodo otroci bogatih staršev imeli dostop do najnovejše, najhitrejše in najbolj napredne UI, ki jim bo pomagala do najlažjih poti do uspeha. Medtem ko bodo otroci iz revnejših družin še naprej prebirali vsebine, ki bodo prepojene z napakami, pristranskostjo in idejami, ki jih UI ni prepoznala. Tako bosta nastala dva razreda - tisti, namesto katerega bo mislila tehnologija, in tisti, ki se bo še vedno trudil prepoznati, ali ga je dobri stari ChatGPT spet nalagal.
Umetna inteligenca ni samo orodje. Je nov igralec na igrišču, ki bo postopoma izničil vsako prizadevanje, da bi otroci začeli misliti s svojo glavo. Tudi novodobni učitelji bodo - če ne bo regulacij oziroma doslednega nadzora nad uporabo in zlorabo generativnih umetnih inteligenc - postali le še kuratorji, ki urejajo nastavitve za nove UI- aplikacije, ne pa več prenašalci kritičnega mišljenja. Vsak pedagog, ki je še vedno zares usposobljen za poučevanje v sodobnem svetu, bo moral postati nekdo, ki ne bo le prisiljen poglobljeno spoznavati UI, ampak bo moral tudi naučiti otroke, kako te algoritme preizkusiti, uporabiti in nadzorovati.
Toda ker smo ljudje vse bolj blesavi - ta trditev ne temelji na ničemer drugem kot na preprostem opazovanju tega, kaj počnemo z vsemi novimi tehnologijami, ki jih prinaša digitalni napredek -, obstaja bojazen, da bomo storili ravno nasprotno. Namesto da bi generativno UI izkoristili kot orodje za opolnomočenje, da bi jo vključili v izobraževalni sistem, da bi jo razvijali na način, ki služi interesom človeštva, se bomo začeli prepuščati pasivnemu sprejemanju tega, kar nam ta tehnologija ponuja. In tukaj nastane velik problem.
Umetna inteligenca se ne bo razvijala tako, kot si predstavljamo. Ne bo nas poslušala. Če bomo upali na to, da bomo kot družba razvili jasne smernice, bomo hitro ugotovili, da je to iluzija. Ta tehnologija se bo namreč razvijala z logiko, ki je človeku povsem tuja - in prav to je tisti trenutek, ko se bo pojavila temna stran tega procesa. Ne bo nas vodil altruizem, temveč bo napredek v rokah tistih, ki imajo sredstva in dostop do vseh mogočih podatkov. Na koncu bo ostalo samo vprašanje, ali bomo mi zgolj sužnji v tem novem, hladnem digitalnem kraljestvu, kjer bomo postali zgolj objekti analize, kjer naše misli, naša ustvarjalnost in naše odločitve ne bodo več v človeški domeni - postale bodo stvar algoritmov, ki jih nihče več ne bo nadzoroval.
Skratka, brez regulacije in ustreznega omejevanja uporabe UI ne bomo le zlorabili njenega potenciala, temveč bomo tudi ustvarili nove oblike mentalnih invalidov - tistih, ki ne bodo več znali razmišljati z lastno glavo. In če te nevarnosti ne bomo ustavili v doglednem času, nas bodo že prihodnje generacije spraševale, zakaj smo omogočili, da so postali zgolj še en klik v napredni virtualni simulaciji.
