Aljoša Stojič
Signali, ki nam jih pošiljajo naši najstniki, ne da niso spodbudni - vzbujajo skrb. Gimnazijke skačejo skozi šolska okna in pred vlak, skoraj vsakodnevno beremo in poslušamo o najstniških samomorih. Kaj je narobe? Z nami, z njimi, z vsemi nami? Kaj se je v tej tako imenovani generaciji Z, rojeni med letoma 1995 in 2012, prelomilo, da se izgublja v prostoru in času. Naši otroci imajo vse, kar si poželijo (telefon, hrano, udobje), pravimo zanje starši (večina iz generacije X), babice in dedki (iz baby boom generacije). Zakaj se torej otroci počutijo brezupno?
Najstnike (nekatere med njimi dobesedno) ubijajo previsoka pričakovanja, težnja k popolnosti, v Jutarnjem listu opozarja psihologinja Nataša Jokić - Begić z zagrebške filozofske fakultete. "Ko smo odraščali mi, si se primerjal s svojimi vrstniki iz 6. b. Danes se trinajstletniki na instagramu (in drugih omrežjih) primerjajo s celim svetom - ki je seveda prelep, presrečen, pregenialen. Povprečnost je nesprejemljiva. Ker pa po statistiki 67 odstotkov ljudi živi v povprečju ali pod njim, samo trije odstotki pa odstopajo po sposobnostih in dosežkih, to pomeni, da imamo 97 odstotkov nesrečnih ljudi. Ki jih oblikujejo umetna inteligenca, lažne novice in neresničen svet družbenih omrežij."
Naši otroci od prvega dne dobivajo napačna sporočila, da morajo biti top. V šoli morajo imeti same petice (eh, biti odličen je danes enako nič, imeti moraš čiste petke, se zjokati ob prvi štirici - trojka pa že poraja samomorilne misli).
"Starši tekajo okoli svojih otrok kot helikopterji, ker se tako hudo bojijo zanje, in jim ne dovolijo, da bi verjeli vase. Nam iz generacije X so dali pri šestih letih ključe okoli vratu in si šel v vrtec. Sam. To je bilo za otroka določeno breme, ampak se je tudi izklesal za življenje, si ustvaril pozitivno samopodobo in visoko samozavest, da je pri dvajsetih že moral od doma, da se mu ne zruši svet. Če se izgubiš, pa vprašaj strica, kje si doma, so nam govorili šestletnikom. Danes bi take starše lovila sociala, ker v tej družbi samih pedofilov in psihopatov je otrok v strašni nevarnosti. Mi kot otroci smo lahko bili hitro lepši, močnejši in pametnejši od svojih staršev, ki so nas v tej smeri spodbujali. Danes pa pride k psihologu mama lepotička in tarna nad težavami svoje mozoljave najstnice, ki je tiho! Petina otrok je depresivnih, samo pri petini teh prepoznamo težave."
Zato pa nam skačejo skozi okno.
