Bojan Tomažič
Dezinstitucionalizacija ni samo, da se preseliš iz velikih stavb v manjše, in če ostane ista rutina, nismo nič pridobili, je na dvorišču gradu Cmurek govorila Nevenka, ena od tistih, ki se je iz velikega doma preselila v manjšo bivalno skupnost. "Ustanova človeka poje, in ko pride ven, je zmeden. Prej je bilo vse po urniku, od kave do trgovine in sprehoda. Imela sem srečo, da nisem bila dolgo v zavodu in sem še bila navajena samostojnosti in neodvisnosti. " Kljub temu nosi pečat, ljudje zunaj so rezervirani do nje. Namesto da bi videli njo, vidijo njene ovire. "Eni mi še vedno ne bi dopustili samostojnosti." Luka se je spomnil svojega prihoda v umobolnico, leta 1982. "Stara razpadajoča stavba, železne postelje." Spomnil se je praznine v glavi. "Zaradi tablet nisem imel obstanka, bil sem kot zbegana žival."
Razpravljavci na konferenci Alpe Adria Donava mreže za dezinstitucionalizacijo v Muzeju norosti v gradu Cmurek na Tratah so opozorili, da po izkušnjah domovi za ljudi, ki potrebujejo pomoč, niso niti edina niti najboljša rešitev zanje. Oblikovanje podpornih storitev v skupnosti, ki bodo omogočile vračanje ljudi iz zavodov v običajna okolja, pa da je povsem realno. Konferenca v okviru projekta Civic Europe, ki je potekala v soorganizaciji Muzeja norosti, Fakultete za socialno delo, Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je tudi odgovor na problem velikih domov, ki so bili v času koronakrize še posebej na udaru. Zelo dobro bi ga bilo slišati in upoštevati.
V manjših skupnostih je več varnosti
Darja Zaviršek, profesorica Fakultete za socialno delo, pravi, da je civilizacijska dolžnost odločevalcev, da ljudem, ki potrebujejo podporo, ker so ovirani, z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, in ki so doživeli kopico težkih okoliščin, omogočijo življenje v podpornih skupnostnih službah zunaj gradov, zavodov, velikih socialnovarstvenih institucij. "Stanovanje, sredstva za preživljanje, dostojanstvo posameznice in posameznika, življenje v varnem prostoru in z bližnjimi ljudmi, prijatelji in znanci, običajno življenje v običajnem okolju so temeljne človekove pravice, ki jih veliki zavodi ne morejo zagotoviti." Andreja Rafaelič z Inštituta za socialno varstvo je poudarila, da je covid epidemija pokazala na nevarnost institucij za ljudi, evropskega denarja je Slovenija prejela veliko, imamo tudi dobre primere s projekti v Črni, Dutovljah in nastajajočega na Tratah, ki lahko nakažejo strateški razvoj slovenske skupnostne oskrbe. Interes kažejo tudi v zavodih Hrastovec in Dobrna. Nujno bi bilo treba izkoristiti ta izjemni trenutek. Aleksander Gungl, predstavnik zavoda Hrastovec, je potrdil, da si mnogi delavci želijo odpiranja v skupnost in da si bodo prizadevali, da do spremembe pride čim prej. Vito Flaker, profesor s Fakultete za socialno delo, je poudaril, da je dezinstitucionalizacija oživitev skupnosti in skupnega dela, tako torej priložnost, da z vrnitvijo ljudi iz ustanov skupnosti postanejo boljši življenjski prostor.
Srbski in hrvaški primer
Na konferenci na Tratah sta sodelovali tudi Anđelka Prvulović iz Srbije in Katarina Klasić iz Hrvaške. Prva je opisovala, da je pri njih dezinstitucionalizacija zaustavljena, mnogi ljudje še vedno živijo in umirajo v institucijah, v katerih dostojanstveno življenje nikakor ni mogoče. Razlog za to je, da odločevalci niso pripravljeni nameniti denarja za spremembe. Hrvaški primer iz Osijeka pa je pozitiven.Tam so iz doma za duševno bolne osebe naredili center za ponujanje storitev v skupnosti. Več kot sto uporabnikov in uporabnic je iz doma odšlo živet v skupnost. Živijo v manjših stanovanjskih enotah, v katerih živi od dva do šest uporabnikov in uporabnic, podobno, kot živijo vsi drugi ljudje.
Rajko Muršič, profesor z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, si zamišlja ustanavljanje samooskrbnih majhnih skupnosti, specifičnih gospodinjstev in mikrogospodarstev, razpršenih po urbanem in ruralnem okolju, z vložkom v sončne elektrarne in ob oblikovanju različnih oblik skupnostnih ekonomij na načelu sonaravnega delovanja, sledeč načelom trajnostnega razvoja in uveljavljanja načel družbene odgovornosti in trajnih oblik vključenosti različnih strok v procese integracije raznolikih skupnosti ljudi z oviranostmi, od socialnega dela do antropologije. Sonja Bezjak iz Muzeja norosti pravi, da hiš groze ne bi smelo več biti, prehod k storitvam v skupnosti je minimalna in nujna civilizacijska zahteva, ki smo jo kot skupnost in družba dolžni izboriti. Simona Ratajc, koordinatorka Regijskega centra za dezinstitucionalizacijo pri Muzeju norosti, je rekla, da še vedno obstajajo prakse moči institucij, postopkov, ki ljudi onemogočajo ali jim ne zagotavljajo kvalitetnega življenja, hkrati pa smo spoznali tudi prakse uspehov, ko ljudje s podporo in pomočjo živijo zunaj institucij med nami. "Naloga vseh nas, strokovnjakov, ljudi iz skupnosti, ljudi z izkušnjami življenja v institucijah, je, da te prakse postanejo sistemske rešitve, ne pa, da obstanejo na ravni posameznih primerov dobrih praks."
Andrej Grdiša, direktor direktorata za starejše in deinstitucionalizacijo na ministrstvu za delo in socialne zadeve, je v gradu, v katerem je bil dolga desetletja zavod za ljudi z duševnimi težavami, tudi menil, da vse tisto, kar se je tam dogajalo, sili k procesu deinstitucionalizacije v Sloveniji. Na ministrstvu pripravljajo strategijo, v pripravo katere bodo vključili različne deležnike s tega področja. Ljudmila Novak, poslanka Evropskega parlamenta, ki se je tudi udeležila konference, je rekla, da imamo ljudje različne življenjske potrebe, prav vsak pa si zasluži dostojno življenje in bivanje v okolju, v katerem se dobro počuti. Podpira ustanavljanje manjših bivalnih skupnosti za osebe, ki potrebujejo strokovno pomoč in pomoč sočloveka. Naslednji korak je zagotoviti razmere za čim boljši razvoj njihovih sposobnosti. To so tudi evropske smernice.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
