Dve desetletji po denacionalizaciji je Betnavski dvorec spomenik žalosti

Pri vožnji po Papeževi cesti od Tržaške do Razvanjske ceste je mogoče na desni strani videti žalostno podobo nekdanjega dvorca. Ko si jo ogledaš od blizu, ugotoviš, da vlaga uničuje pročelje kulturnega spomenika državnega pomena, okolica je zaraščena, gradbišče stavb, ki so jih nameravali dograditi, se ruši, iz betonskih nosilcev štrli gradbeno železo.

Dvorec Betnava, ki je bil prvič omenjen leta 1319, je v 16. stoletju postal utrjena renesančna graščina z vodnim jarkom, grofje Herbersteini so jo spremenili v protestantsko postajo s kapelo in pokopališčem. Leta 1685 je dvorec zgorel in v 18. stoletju dobil baročno podobo, lastniki so bili različni plemiči. Leta 1863 je postal poletna rezidenca mariborsko-lavantinskih škofov oziroma uprava škofijskih posestev. Grad in posestva okoli njega so bila leta 1946 leta podržavljena. Po slovenski osamosvojitvi je dvorec bil med tistimi, za katerega se je Cerkev krčevito zavzemala za vrnitev v naravi. Nastala je ostra politična bitka, v kateri je streljala iz vseh topov, s krščanskimi strankami vred je trdila, da se bo v tem primeru izkazalo, kako demokratična je Slovenija. Proti so se najbolj postavile stranke Združena lista in LDS, ki sta imeli ministra, in SNS, ki je zbirala podpise proti temu, da bi Cerkev dobila gozdove, stavbe, kulturne spomenike.

Rimokatoliška škofija Maribor se nikakor ne bo odpovedala vračilu Betnave v naravi, je Večerovemu novinarju v jeseni 1999 govoril Mirko Krašovec, ravnatelj škofijske gospodarske uprave. "V dvorcu nameravamo urediti Slomškov muzej, ker mislimo, da bi bila to najprimernejša vsebina. V naslednjih dejanjih si bo škofija dosledno prizadevala, da bo vračilo v naravi čim prej uresničeno." Zagrozil je tudi, da bodo v škofiji, če v desetih dneh ne bodo dobili sklepa ministrstva za kulturo, "začeli izvajati pravne akcije proti odgovornim in tudi poti državi, hkrati pa sprožili internacionalizacijo primera".

"Za oboje se intenzivno pripravljamo, imamo zbrana dokazila, da bi šlo za kršitev pravnega reda, če gradu ne bi vrnili v naravi. Tisti del politike, ki bi vračilo v naravi oviral, bi želel škoditi naši državi, ob rušenju pravnega reda pa bi rušil tudi demokratične pridobitve," je pritiskal Krašovec. "Država ima mnogo spomenikov, večina jih je v razpadajočem stanju, zanje tudi ni vsebinskih programov. Mislim, da bi nastopali neodgovorno, če ne bi ravnali odločno, kajti Cerkev za dvorec zagotavlja vsebino in javnost dostopa. Menimo, da bomo lahko optimalno delovali v interesu naših državljanov."

Zahteve Cerkve so dvignile veliko političnega prahu, pravzaprav je postalo pomembno politično vprašanje, v katerem so ene stranke podpirale Cerkev, druge bile proti vrnitvi v naravi, češ da si bo škofija z njim nakopala samo stroške in delo. Krašovec je posebej leta 1999 in 2000 prek Večera javnosti (in kulturnemu ministrstvu) intenzivno sporočal, da država in občine za objekte ne znajo skrbeti, ker jim propadajo, Cerkvi pa tega, da se izkaže za dobrega gospodarja, ne bi dopustili. O zanemarjanju gradu so bili v časopisu objavljeni tudi zapisi, da propada, kajti poleg mladoporočencev, njihovih svatov in naključnih sprehajalcev gradu ne obiskuje skoraj nihče. "Včasih je bil priljubljena točka zaljubljenih parčkov in družin, ki so si po prijetnem sprehodu po grajski okolici privoščili pijačo v lokalu, ki ga ni več. Vse več je ljudi, ki jim žalostna podoba betnavskega gradu vzbuja občutke zanimanja, pomešanega z ogorčenjem. Le kje so se tiste rože, ki so krasile okolico?"

Cerkev, ki ji je bil močan argument za vrnitev "zanemarjanje države in občine", se je, ko ji je država dopustila, da se izkaže kot dober gospodar, izkazala za še slabšega. Poroke so takoj ukinili, z uresničevanjem načrtov pa bankrotirali. Pred vrnitvijo so pisci v časopisih ugotavljali, kdo od ministrov je kriv za zavlačevanje prenosa lastništva na Cerkev, dvajset let kasneje bi morali ugotavljati, kdo je kriv, da so ga dobili.

Betnavski dvorec je spomenik državnega pomena, za katerega je treba skrbeti. Ena od sankcij, ki jih zakon o varstvu kulturne dediščine predvideva, če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način, je tudi razlastitev.