Kdor si kupi ali vsaj sede na električno kolo, postane udeleženec revolucije v kolesarstvu, je bil radikalen Uroš Globočnik, direktor podjetja A2U, ki ponuja blagovne znamke Lapierre, Haibike, Winora in Atala, mestna in gorska kolesa na elektro pogon Bosch ali Yamaha. "Prvič sem se z električnimi kolesi pred osmimi leti srečal na svetovnem sejmu kolesarstva v Friedrichshafnu. Pred desetimi leti smo se seznanili tudi s proizvajalcem firme Haibike, ki je proizvajal ogromno električnih koles. Takrat se nam je zdelo, da je s to firmo nekaj narobe. Vendar so fantje že takrat vedeli, s čim in kako se je mogoče peljati v prihodnost," se spominja Globočnik.
Basen o ljudstvu kolesarjev
Zanimivo je, kako o električnih kolesih po svoji plati in v senci dognanj psihologov razmišljajo trgovci. Sklep temelji na statistiki, večina ljudi ne pleše, večina ljudi se prisiljeno zabava na porokah, veselicah - in pri tem jih veliko trpi. Seveda bi lahko izbrali tudi kakšen drug kamen spoznanja. "Enako je na kolesih," pravi Globočnik. "Ne glede na basen o slovenskem ljudstvu kolesarjev, vse porivalčke in skiroje naših mladosti, čeprav je še v spominu zmagoslavni dan, ko smo se prvič zares peljali na biciklu - samo 30 odstotkov populacije vidi užitek v kolesarjenju, 70 odstotkov ne najde v tem nobenega užitka. Ne veseli jih, težko je, zgubljajo energijo, eno samo mantranje, čeprav smo v določenem obdobju življenja radi sedli na kolo, vendar se večina normalnih uporabnikov koles na 30, 40 kilometrov dolgo turo ne odpravi samo zato, ker je bilo na progi treba premagati nek klanec, nadvoz, podvoz. Morda je manj kot minuto ali dve, vendar je to določen napor. Psihologija. To pomeni, da zaradi tega klančka ljudje niso šli na zanimivo turo, na rekreacijo. To pomeni, da se na progo, na kateri bi užival uro in pol, nisi želel odpraviti zaradi tiste minute trpljenja. Zdaj tega ni več. Električna kolesa to zlahka premostijo. Z njimi dobiš leteči tepih. To je ena od poant električnih koles, mislim, da najmočnejša in največja," je prepričan Uroš Globočnik.
Gospa, ki se za užitek odpelje v najbolj oddaljeno trgovino
Nemška tehnologija iberales
Tehnologija sledi razvoju, saj je tako početje že v naravi tehnologije. Pri razvoju električnih koles prednjači nemška industrija, pri tem je ključni proizvajalec električnih baterij in električnih motorjev Bosch. Obvladuje polovico trga, vendar so še drugi ponudniki, tudi uspešni pri razvoju teh dveh osnovnih komponent. Seveda je nevarnost dampinga, vsak dan beremo o splošni kraji tehnologij, velik problem bo surovina za baterije, pri čemer sta Kitajska in Rusija v veliki prednosti. Nemška tehnologija bo zaradi tako velikega porasta in porabe v zagati.
Uroša Globočnika (mimogrede - na delo v Senčur pri Kranju se izpod domačega Krvavca ob vsakem vremenu pripelje na klasičnem gorskem kolesu) smo povprašali tudi za nasvet, na kaj moramo biti pozorni pri nakupu električnega kolesa.
"Moj nasvet pri električnih kolesih je preprost - treba je kupovati priznane blagovne znamke, ne zaradi vprašanja, kaj je dobro in kaj je manj dobro, kaj je odlično in kaj ni, ampak zaradi vprašanja, kdo bo servisiral ta kolesa, kakšno vzdrževanje in pomoč torej nudi proizvajalec. Kaj ponujajo renomirane firme in kaj tiste, ki to niso.
Zakaj je 25 na uro hitro
Generalno pa bi priporočil, naj bodo v ospredju udobje, varnost in užitek pri kolesarjenju. Slovenci smo edini v Evropi, ki imamo radi taka treking kolesa, ki so lahka in imajo tanjše gume. V trgovini smo pogosto kar malo alergični, ko slišimo treking, vsi si želijo treking, po čemer si predstavljajo hitrost na gumicah. Kar je povsem v nasprotju z varnostjo, udobjem in še s čim. Pri električnem kolesu se nekatere stvari potencirajo. Z običajnim treking kolesom voziš po makadamu sedem kilometrov na uro, z elektriko boste 15 do 20. Tukaj manjši kamni niso več kamenčki, so zelo konkretna težava. Pri izboru kolesa naj imajo zato prednost debele, široke gume, te so kos terenom, hitrostim, zaviranju, vodljivosti. K varnosti pa veliko prispeva tudi omejitev električnih koles, ki kombinirano z nogami in motorjem dosegajo omejenih 25 kilometrov na uro. Na tržišču so razni pripomočki, ki to zaporo obidejo, pretentajo, saj s tem omogočimo hitrosti okoli 50 kilometrov na uro, vendar to nima nobenega smisla in je tudi nevarno. Če želiš hitrost in si zanjo sposoben, jo lahko dosežeš tudi z nogami. To električno kolo tudi omogoča in dopušča. Užitek pa je ta, da ti pomaga do 25 kilometrov na uro, do hitrosti, ob kateri se najboljše počutimo, smo najbolj varni. Hitrost čez 25 kilometrov na uro po makadamu in gozdu je za povprečnega kolesarja zelo visoka.
Spoznanja dveh Primožev
Primožu Kališniku, uredniku revije Polet in hudemu kolesarju, je Primož Čerin, legendarni slovenski upokojeni poklicni kolesar, nedavno dejal, da si bo kupil gorsko kolo z električnim motorjem. Na Kališnikovo začudenje, češ, kaj pa ti rabiš motor, ko pa imaš taci kot dve jedrski elektrarni, je drugi Primož razložil, da se mu ne da mučiti po hribih okoli doma tja do onemoglosti, da bi rad le užival, da se je kot profi dovolj namučil. Gorsko kolo na elektriko ni motor in ni moped, saj ga je treba vseeno poganjati, da se premika, in pri tem nam pomaga elektrika. To je pač gorsko električno kolo. Nič drugega, pa če nam gre še tako v nos. Prišlo je, v naš puristični svet, nekaj novega, in to bo treba sprejeti.
Elektrika se je pri kolesih uveljavila precej hitreje kot pri avtomobilih. Pravijo, da je bilo prelomno leto 2017. Kmalu nihče od okoljsko in tudi sicer ozaveščenih zemljanov ne bo kupil avta, ki ne bo vsaj hibriden. Pri kolesih je malce drugačna zgodba. Trend elektrifikacije je še hitrejši, hibridnost pa bo ostala, saj je v genih električnega kolesa. Celo na Nizozemskem, ki je zaradi ravnic od obzorja do obzorja država z morda najbolj kolesarskim pedigrejem, opažajo, da postajajo električna kolesa kralji mest in cest. Napovedovalci prihodnosti trdijo, da bodo mestna in gorska kolesa, kakršnih smo vajeni, najprej izumrla. Še vedno se bodo obdržali bicikli s klasičnim, samo nožnim pogonom, vendar jih bomo lahko kupili le v specializiranih trgovinah. Brez dvoma ostaja tudi športno kolesarstvo. Tega sveta si denimo ni mogoče zamisliti brez Tour de France, vedno bodo dekleta in fantje, ki so prepričani, da velja edino sam svoj uspeh. Kolesarjenje je eden najtrših športov, njegovi zmagovalci so nacionalni in globalni junaki.
Vse povedano pa še ne odgovori na vprašanje, kdo naj si omisli, kdo potrebuje električno kolo. Banalno najprej tisti, ki bi radi kolesarili, odkrivali bližnji in bolj odmaknjeni svet, vendar so nemočni in peš v vsakem klančku. Starejši, preveč obilni, ne najbolj fit. Podobno je tudi, če se ne ganete iz naselja. Elektrika je tudi v mestu nova dimenzija, razen tega pa kolo še vedno poganjate.
Striček Bosh ali teta Yamaha pomagata takrat, ko nogi ne zmoreta vsega. Še vedno pa si kolesar. Električna kolesa so odprla novo nišo premikanja, potovanja in rekreacije. V strmi krivulji narašča število ljudi, ki z navadnim kolesom ne bi prevozili niti kilometra, zdaj pa se nočejo ustaviti, poznam gospo, ki se odpelje v od doma najbolj oddaljeni trgovski center. Ampak zgodba o kolesih v mestu je bolj ali manj predvidljiva. Samo na prvo žogo pa je vprašanje, zakaj so se električna kolesa tako hitro uveljavila po deželi in gorah, po makadamu, gozdu, v hrib in dol. Zato, ker nas večina takih naporov ne bi zmogla, smo pa popotniki in planinci po srcu, željah in tudi noge še imamo. Na električnem kolesu lahko v isti furi prekolesariš pol Pohorja, kalorije izgorevajo kot kilometri, električno kolo ni potuha, daje samo, če vlagaš vanj, hkrati pa je osebni trener in eden od redkih sodobnih izumov, ki te ne posadi na kavč.
Ko sem oni dan iz Maribora priganjal sebe (75 let) in električnega gorca (en mesec) navkreber proti Gaju na Kozjaku, sva na koncu zmogla tudi neznansko strmino do osamljenega kmečkega turizma, kot pravimo. Gospodinja je prinesla klobaso in zagozdo kruha, jaz pa sem ji nekako pokroviteljsko bolj potrdil kot jo vprašal, da sem najbrž edini kolesar, ki je bil v njihovem raju na koncu sveta. Ne, je rekla, pred uro se je na kolesih odpeljala skupina upokojencev, se jim je mudilo na še dva kmečka turizma. Torej nikoli ni konca čudes, ki vam na lepše spremenijo življenje.
