Urugvaj 1930: Prvi temnopolti nogometni zvezdnik
Anglija, zibelka nogometa, in večinoma tudi druge evropske države se niso udeležile prvega svetovnega prvenstva leta 1930 v Urugvaju. Izjema so bile reprezentance Kraljevine Jugoslavije, Romunije, Francije in Belgije, ki so se skupaj odpravile v Južno Ameriko z ladjo Conte Verde. Večina je uvodni turnir prezrla, saj so bili stroški za pot visoki, zahtevala pa je tudi preveč časa. Še do danes so dosežki na tem svetovnem prvenstvu sporni, saj so poleg Angležev manjkale tudi takratne evropske nogometne veselile Avstrija, Madžarska in Češka, pa tudi Nemčija in Švedska. Bolj zanimivo je, da je bilo prvenstvo 1930 v Urugvaju edino organizirano v samo enem mestu - Montevideu.
Evropske barve je na prvenstvu zastopala Jugoslavija (jugoslovanska reprezentanca je bila zaradi političnih razprtij srbska, brez nastopa je ostal Slovenec Maksimilijan Mihelčič), ki se je prebila do polfinala, med drugim je ugnala tudi Brazilce, ki so bili takrat še daleč od kasnejše slave. Finale je bil pričakovan: pomerili sta se reprezentanci Urugvaja in Argentine.
Pred tem so se Urugvajci v polfinalu pomerili z Jugoslavijo, ki je postala magnet za publiko, saj je na stadion Centenario prišlo več kot 93.000 ljudi - več kot na finalno tekmo. S 6:1 so slavili Urugvajci, za en zadetek gostiteljev naj bi bil žogo podal policist ob igrišču. V drugem polfinalu so Argentinci z enakim izidom odpravili ZDA, ki so se do polfinala prebile "z majhno zvijačo", saj so nastopile z nogometaši, ki so se umetnosti nogometne igre pretežno naučili na Škotskem, nato pa se preselili v ZDA. V finalu je Urugvaj s 4:2 ugnal Argentino.
Že takrat so se na finale odpravili številni gledalci, ki so romali od Buenos Airesa do Montevidea. Veliko dela so imeli tudi varnostni organi, saj za ta del sveta pretepaški navijači, nekateri celo oboroženi, niso bili nič posebnega. Evropejce je to takrat seveda čudilo. Za najhujše navijače so na stadionu pripravili tudi 2,5 metra visoko ogrado z bodečo žico, vodni jarek ter veliko število policistov in vojakov, ki so bili odgovorni za red. Pri svojem delu so bili uspešni.
Najboljši posameznik v moštvu svetovnih prvakov je bil Leone Andrade. Prvi temnopolti nogometni zvezdnik, ki je urugvajsko reprezentanco popeljal že do zlata na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu. Popolnoma pozabljen in obubožan je v 58. letu starosti umrl oktobra 1957 v Montevideu. Devet let za njim je umrl prvi kralj strelcev na SP Argentinec Guillermo Stabile (8 golov), ki ša ga je na zadnji poti "spremljala" cela država.
Italija 1934: Mussolini je ploskal sodniku
Italija je gostila prvo nogometno svetovno prvenstvo na evropskih tleh in že ob premieri izkoristila domače stadione za prvo slavje na SP. Za fašiste, zbrane ob Benitu Mussoliniju, je bilo takratno slavje tudi pomembna politična propaganda. Reprezentanco je sestavil kar športni novinar Vittorio Pozzo, ki je poiskal najboljše posameznike in oblikoval moštvo. Zanjo se je izkazalo, da igra grob nogomet in da so ji pri tem pomagali tudi sodniki. Pri umazani igri "squadre azzurre" pa je prednjačil Luis Monti. Ta je na premieri 1930 igral še za Argentino, kasneje pa se je vrnil v Evropo in v Italiji prejel državljanstvo. Montija so v Italiji izbrali, ker je veljal za brezkompromisnega branilca. Na tekmi proti Avstriji je moral takratni avstrijski zvezdnik Matthias Sindelar z igrišča celo na zdravljenje v bolnišnico. Nevtralni opazovalci so bili ogorčeni nad italijansko igro, švedski sodnik Ivan Eklind pa se je delal nevednega; sredi Milana si Montija namreč ni upal izključiti.
Še bolj se je zaostrilo na drugi tekmi med Italijo in Španijo. Potem ko sta se moštvi na prvi razšli brez zmagovalca (1:1) in spremembe izida ni prinesel niti podaljšek, sta odigrali še eno tekmo. Španci v primerjavi s prvo tekmo niso mogli računati kar na sedmerico nogometašev, za farso pa je poskrbel švicarski sodnik Rene Mercet. Italijanom je priznal nepravilno dosežen gol, Špancem pa regularen zadetek razveljavil. Kasneje so sodnika dosmrtno suspendirali, a to reprezentanci s Pirenejskega polotoka ni pomagalo. Takrat so bili Italijani, ki so v finalu z 2:1 ugnali Čehe, že zdavnaj svetovni prvaki. V boju za tretje mesto so za presenečenje poskrbeli Nemci, ki so s 3:2 ugnali visoko favorizirane Avstrijce. Na drugem svetovnem prvenstvu so moštva igrala po sistemu na izpadanje, le eno tekmo (proti Španiji) so odigrali Brazilci.
Francija 1938: Drugo italijansko slavje
Italija je po spornem naslovu leta 1934 štiri leta kasneje po športni poti prišla do novega naslova v tekmovanju za pokal Julesa Rimeta. Največje razočaranje je doživela nacistična Nemčija. Nemčija je pol leta pred prvenstvom že priključila nogometno velesilo Avstrijo in kljub osmim avstrijskim igralcem je "elf" tekmovanje končala že v osmini finala.
V finalu sta se srečali izbrani vrsti Italije in Madžarske. Madžari so v predtekmovanju odpravili Indijo (6:0), Švico (2:0) in Švedsko (5:1). Italija, ki je imela v moštvu le še dva igralca iz reprezentance 1934, Giuseppeja Meazzo in Giovannija Ferrarija, je z Norveško odigrala podaljšek (2:1), v rednem delu pa je ugnala Francoze (3:1) in Brazilce (2:1), ki so že kazali izjemno tehnično znanje.
Občinstvo v Franciji je reprezentanci Nemčije dalo jasno vedeti, kaj si misli o Veliki Nemčiji. Po izpadu Nemcev so bili na vrsti Italijani. Neverjetno sovraštvo se je videlo predvsem v polfinalu med Italijo in Brazilijo, kjer je bilo na brazilski strani prav vseh 35.000 gledalcev. Varovanci Vitoria Pozza pa se niso pustili zmesti in so po zaslugi sicer sporne enajstmetrovke dosegli zmagoviti gol. Brazilija se je nad sodniško odločitvijo pritožila, a je Fifa pritožbo zavrnila. Prav nič ji ni pomagalo dejstvo, da so imeli v svojih vrstah Leonidasa da Silvo, s sedmimi goli najboljšega strelca prvenstva.
Tudi v finalu, ki ga je spremljalo 60.000 ljudi, so bile simpatije občinstva na strani Madžarske. Italijani, ki jih je Pozzo izjemno pripravil, pa so v dvoboju z Madžari pokazali najboljši nogomet in zasluženo slavili s 4:2. Na koncu so morali prav vsi priznati, da je bila Italija na odločilni tekmi v Stade de Colombesu boljša in italijanski nogometaši so vendarle poželi tudi zaslužen aplavz, ko jim je francoski predsednik Albert Lebrun izročil pokal za najboljšo reprezentanco na svetu.
Brazilija 1950: Maracana se ni zrušila
Evropa je odpravljala posledice vojne in prvenstvo je imelo enega samega favorita - gostitelje Brazilce, ki pa na koncu niso zaplesali zmagovalne sambe. V finalu so jih presenetili Urugvajci. Urugvaj se je tako še drugič veselil naslova. Več kot 200.000 gledalcev na velikanskem in prenapolnjenem stadionu Maracana je jokalo, ko je njihova enajsterica sklonjenih glav zapuščala travnato površino. Kasneje je publika jezo sprostila nad trenerjem Flaviom Costo.
Urugvajski selektor Juan Lopez je branilca Varelo skorajda uročil z nenehnim ponavljanjem "Ademir ne sme priti do žoge, ne smeš ga pustiti do strela". In Vareli je uspelo. Kralj žoge Ademir se v finalu ni znašel. Branilec je srednjega napadalca, ki je imel izjemen sloves za tiste čase, popolnoma onemogočil. Čeprav so Brazilci v začetku drugega polčasa povedli z 1:0, pa je bilo prav dobro kritje Ademirja na koncu odločilno. Omeniti velja tudi, da se je ob brazilskem vodstvu na tribunah razvilo neverjetno slavje, pokale so petarde, plesala se je samba. Prenapolnjene tribune so bile v nevarnosti, da se zrušijo. Tribune so ostale cele, na igrišču pa so se razmere začele spreminjati. Gostje iz Urugvaja so izenačili, drama pa se je nadaljevala. Tekmo je odločil desnokrilni Alcides Ghiggia, ki je še drugič ugnal brazilskega vratarja in zapečatil usodo gostiteljev turnirja.
Pet let po drugi svetovni vojni svet še ni zašel v normalen vsakdan in prvenstva se je - kot na premieri leta 1930 - udeležilo le 13 držav, prvič pa se je najboljšim reprezentancam sveta pridružila Anglija. Delno je k temu pripomogla tudi oddaljenost prvenstva od Evrope, saj številne reprezentance na prvenstvo niso odpotovale zaradi oddaljenosti in s tem povezanih stroškov.
Gostitelji so bili še posebno veseli nastopa Italije, ki je branila naslov. Italijani pa so v Brazilijo pripotovali kljub dejstvu, da je leta 1949 strmoglavilo letalo z moštvom Torina, ki je takrat imelo v svojih vrstah deset reprezentantov (v nesreči je umrlo 18 igralcev Torina). Tako Italijani kot Angleži so nastope končali že v prvem delu. Posebej presenetljiva je bila zmaga ZDA nad Anglijo (1:0).
Z izjemo finala so blesteli Brazilci. Ademir je na turnirju dosegel kar devet golov in bil tvorec uspehov nad Švedsko (7:1) in Španijo (6:1). Za Urugvaj je bilo težje. Švede (3:2) so Urugvajci še zmogli premagati, Špancem (2:2) pa so oddali točko. Na prvenstvu, kjer se je najboljša četverica pomerila po sistemu vsak z vsakim, bi gostiteljem za naslov zato v dvoboju z Urugvajem zadoščala že točka.
Švica 1954: Čudež v nemški režiji
Finale prvenstva v Švici je bil vsaj na papirju odločen že pred prvim sodnikovim žvižgom. Kakovostna razlika med tekmecema ni bila nikoli tako velika kot v finalu SP 1954 med favoriziranimi Madžari in Zahodno Nemčijo. Le kaj bi nemški "obrtniki" lahko opravili proti takratni enajsterici stoletja z legendarnimi Ferencem Puskasem, Sandorjem Kocsisom, Nandorjem Hidegkutijem, Zoltanom Cziborjem in drugimi? Pravzaprav nič. Moštvi sta se srečali že v predtekmovanju, ko so Madžari slavili z rezultatom 8:3. Zahodni Nemčiji je poraz z Madžari v predtekmovanju pravzaprav ustrezal, saj je dobila lažje tekmece in do finala odpravila Jugoslovane in Avstrijce. Madžari pa so morali na poti do finala ugnati Urugvajce in Brazilce, moštvi, ki sta se na prejšnjem SP pomerili v finalu.
Morda so Madžari Nemce po visoki zmagi v predtekmovanju tudi podcenjevali, na koncu so Nemci dokazali, da znajo igrati nogomet, ko so v polfinalu premagali Avstrijo kar s 6:1. Ob polčasu so vodili le z 1:0, v drugem delu pa dobesedno "povozili" nasprotnika. Za Zahodno Nemčijo, ki se je po porazu v drugi svetovni vojni počasi postavljala na noge, so bili uspehi reprezentance izjemnega pomena, saj so si na ta način vračali nacionalni ponos. V Bern je pripotovalo kar 30.000 nemških navijačev, ki so poskrbeli, da je njihova reprezentanca igrala pred "domačim občinstvom". Za nameček je deževalo, kar je Nemcem ustrezalo. Tretja prednost pa je bila poškodba Ferenca Puskasa, ki je imel težave z gležnjem, a kljub temu nastopil.
Začetek je bil pričakovan in Madžari so v deveti minuti finala povedli z 2:0. V naslednjih devetih minutah pa so Nemci izid poravnali in se nato dostojno upirali tekmecu. V 84. minuti so dosegli zmagoviti gol za 3:2. Kakšen pomen je imel ta uspeh, najbrž najbolj zgovorno pove dejstvo, da se med naštevanjem športnih uspehov Nemčije še dandanes vedno znajde prav ta zmaga, ki so jo poimenovali kar bernski čudež.
