Tudi tisti, ki v modi niso prav doma, gotovo poznajo vsaj dva ikonična artikla: malo črno obleko in parfum Chanel No. 5. Oba sta delo iste avtorice, francoske modne ustvarjalke Coco Chanel, ki ni bila samo ena najvplivnejših in najbolj razvpitih modnih oblikovalk prejšnjega stoletja, ampak je s svojimi kreacijami osvobodila žensko telo in prispevala k novi družbeni vlogi žensk.
Kot Gabrielle Bonheur Chasnel se je rodila leta 19. avgusta 1883 v ubožnici francoskega mesta Saumur. Njeni starši so se res pisali Chanel, a pri vpisu dekličinega rojstva v register je nastala napaka. Coco je tako do smrti uradno nosila priimek Chasnel, saj ni želela, da bi se ob morebitni popravi priimka razkrilo, v kakšnih razmerah se je rodila.
Nova podoba ženske
Tudi sicer je večkrat spreminjala zgodbo o svojem izvoru, rada je "prestavila" tudi letnico rojstva, a njeni skromni začetki so odločilno vplivali na njeno življenje in modne kreacije. Morda nikoli ne bi bila šivala, če je ne bi oče, ko ji je pri dvanajstih letih umrla mati, poslal v katoliško sirotišnico, kjer se je naučila šivati in se po zaključku šolanja zaposlila kot šivilja. Kot najstnica je za dodatni zaslužek pela v kabaretu, ki so ga pogosto obiskovali konjeniški častniki. Tam so jo začeli klicati Coco. Pravijo, da je bila brez posluha, a zelo očarljiva, kar je pritegnilo bogatega dediča tekstilnega imperija Etienna Balsana. Kmalu se je kot njegova ljubica preselila k njemu in začela ljubiteljsko kreirati klobuke.
Leta 1913 je v Parizu odprla svojo prvo prodajalno z dežnimi plašči in suknjiči. Trgovinica v osrčju Pariza sprva ni bila donosna, a Coco ni odnehala. Tik pred prvo svetovno vojno je spet srečala angleškega igralca pola Boya Capela, nekdanjega Etiennovega prijatelja. Postala sta par, z njegovo pomočjo je poplačala dolgove ter odprla trgovinico v Deauvillu. Ko so njene klobuke začele nositi znane francoske igralke, je zaslovela. Capelova smrt v prometni nesreči leta 1919 jo je zelo pretresla, saj je bil ljubezen njenega življenja, njegov način oblačenja, zlasti njegovi suknjiči, pa naj bi bili Coco dali idejo za znameniti suknjič Chanel, ki je bil osnova modne filozofije te ustvarjalke.
Odločno se je zoperstavila omejitvam tradicionalne mode 19. stoletja in njenemu glavnemu simbolu - stezniku. Kasneje je izjavila: "Ženskam sem dala svobodo; vrnila sem jim telesa: telesa, ki so bila preznojena zaradi tesnih oblek, čipk, steznikov, spodnjega perila in podlog." Coco je ustvarjala preprosta, udobna oblačila. Uporabljala je vrste blaga, na primer džersi in trikot, ki so bile dotlej namenjene revnim, Coco pa je izkoristila elastičnost in raztegljivost teh materialov. Njen modni slog je neločljivo povezan z novo podobo ženske dvajsetih let 20. stoletja: mlada, samozavestna ženska, ki spreminja ustaljene družbene vzorce. V tem obdobju so se obleke skrajšale, sprejemljivi so postali kratki lasje, izrazitejša ličila, ženske so javno kadile in pile koktajle, postale so tudi športno dejavne, vozile so avtomobile, zahajale v nočne bare, poslušale jazz ... Počasi so se v žensko modo prebijale tudi hlače, Coco je bila ena prvih, ki jih je oblekla.
"Ženskam sem dala svobodo, vrnila sem jim telesa"
Mala črna obleka
V zgodovino mode se je zapisala s številnimi kreacijami, a njen zaščitni znak je mala črna obleka, ki jo je oblikovala v začetku ali sredi dvajsetih let. Najprej je bila to samo preprosta etui obleka, ki ni imela nobene bistvene posebnosti razen barve. Bila je črna.
Takrat je bila ta barva namenjena žalovanju in je veljala za nesprejemljivo pri večernih oblekah. A Coco je imela namen ustvariti obleko, ki bi bila vsestranska, cenovno dostopna in v nevtralni barvi.
Prve so jo nosile mlade vojne vdove, ki so si tudi v obdobju žalovanja - takrat so morale črnino nositi dve leti po moževi smrti - želele obleči kaj bolj modernega. Ko pa je bila obleka prvič predstavljena na modnih pistah in nato leta 1926 še v reviji Vogue, ki jo je označila za največji uspeh leta, je postala svetovna uspešnica. Primerjali so jo s takrat zelo priljubljenim Fordovim standardiziranim modelom T, ki je tudi bil na voljo zgolj v črni barvi, a je prav tako naznanjal napredek. Mala črna obleka se je v naslednjih desetletjih iz avantgardnega modnega kosa zaradi svoje multifunkcionalnosti in univerzalnosti spremenila v osnovni kos oblačila, bi ga v svoji omari morala imeti vsaka ženska.
Chanel No. 5 je verjetno najbolj znan parfum na svetu. Coco Chanel je prosila oblikovalca parfumov Ernesta Beauxa, naj sestavi parfum, ki bo dišal kot ženska. V njem naj ne bi izstopala nobena sestavina, torej parfum naj ne bi zvenel ne kot vrtnica ne kot šmarnica, ampak kot skladba. Beaux je naredil več vzorcev, Coco je bil najbolj všeč tisti z zaporedno številko pet. Legenda je bila rojena. Leta 1921 je bilo prvih 100 stekleničk namenjenih najboljšim strankam modne oblikovalke, nato pa so dišavo začeli prodajati v butiku Chanel.
Kasneje so parfum slavile mnoge zvezdnice, najbolj znana je najbrž izjava Marilyn Monroe, ki je dejala, da v posteljo odhaja odeta samo v nekaj kapljic parfuma Chanel No. 5. Ta parfum je še danes eden najbolj prodajanih, oglašujejo ga kot zgodbo o ljubezni in strasti, ki se prevaja v edinstveno dišavo. Poznavalci pa pravijo, da gre za pudrasto dišavo s cvetličnimi in lesnimi toni. Kot prvi vstopijo v igro aldehidi, ylang ylang, neroli in citrusni toni. Nato pridejo v ospredje nežne note vrtnice, šmarnice in jasmina. Bazne note dišave pa temeljijo na jantarju, gurmanski vanilji in topli sandalovini z orientalskimi akordi pačulija.
Temno obdobje
Coco Chanel se nikoli ni poročila, imela pa je veliko ljubimcev in domnevno tudi ljubimk. Čeprav je imela v lasti več stanovanj in hiš, je bil njen dom apartma v pariškem hotelu Ritz, kjer je živela več kot 30 let. Tudi med nacistično okupacijo Francije, to je obdobje, ki meče temno luč na njeno zapuščino. Že med vojno so se pojavile govorice o njenem ravnanju, (pre)blizu naj bila nemškim okupatorjem. Po vojni je bila zaslišana zaradi svoje zveze z diplomatom Hansom Güntherjem von Dincklagejem. Kot sodelavka okupatorja ni bila obtožena zaradi posredovanja svojega dobrega prijatelja Winstona Churchilla. Po vojni se je preselila v Švico in se šele leta 1954 vrnila v Pariz z novo kolekcijo. Ni požela velikega uspeha, Parižani ji sodelovanja z nacisti niso oprostili. Njeni najbolj številni kupci so postali Američani.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Težave v življenju je reševala s svojimi značilnimi cocoizmi. Na primer: "Če si žalostna, dodaj še malo šminke in napadi."
Magazin Time jo je kot edino iz sveta mode uvrstil med 100 najvplivnejših osebnosti 20. stoletja.
Chanel No. 5 je bil prvi parfum, ki je nosil ime oblikovalca.
Mala črna obleka se je proslavila tudi v filmu Zajtrk pri Tiffanyju (1961), kjer jo je nosila Audrey Hepburn. A tisto obleko je oblikoval Hubert de Givenchy.
V leta 2011 izdani knjigi je Hal Vaughan na osnovi dokumentov, s katerih je bila umaknjena oznaka zaupno, razkril, da je Coco Chanel sodelovala z nacistično obveščevalno službo. Konec leta 1943 naj bi bilo celo v načrtu, da bi pri britanskemu premierju Churchillu posredovala za premirje.
Umrla je v svojem apartmaju v hotelu Ritz v Parizu 10. januarja 1971, v 88. letu starosti. Pokopana je, uradno kot Gabrielle Chasnel, v Lozani v Švici. Njeno modno vizijo je vse do svoje smrti leta 2019 nadaljeval Karl Lagerfeld.
