Gibalnih sposobnosti iz otroštva nismo pozabili. Potrebujemo le pravi ključ, da jih spet odklenemo

Gotovo ste že opazovali dojenčka ali majhnega otroka, kako se, ne da bi mu kdo to pokazal, sam nauči novih in novih gibalnih vzorcev. Otrok ima namreč, če se rodi zdrav, prirojen popoln gibalni potencial. Z odraščanjem pa začnemo ljudje svoje gibanje prilagajati okolju, določene gibalne vzorce "pozabimo", hkrati pa privzamemo nekatere nove, ki marsikdaj niso optimalni za naše telo, a kljub temu postanejo navade, globoko ukoreninjene v živčnem sistemu. Posledica tega so številne tegobe, ki jih pripisujemo sodobnemu načinu življenja, od bolečin v sklepih, neprožne hrbtenice, omejene sposobnosti gibanja, hitre utrujenosti do poškodb in trajnih okvar.

A Moshe Feldenkrais (1904-1984), eden najbolj originalnih in integrativnih, žal zapostavljenih mislecev 20. stoletja, je verjel, da gibalnih sposobnosti iz otroštva nismo za vedno pozabili, da ostajajo zaklenjene v naših možganih in da potrebujemo le pravi ključ, da jih spet odklenemo. Ta ključ je po njegovem prepričanju gibanje, ki je orodje, s katerim z usmerjeno pozornostjo nagovarjamo možgane, ki so ključnega pomena pri ustvarjanju sprememb. Po dolgotrajnem raziskovanju lastnega gibanja in študiju različnih naravoslovnih ved je Feldenkrais razvil metodo, ki se danes imenuje po njem in ki omogoča, da se zavemo neoptimalnih zakoreninjenih gibalnih in miselnih vzorcev in jih preoblikujemo, da postanejo bolj primerni za nas in nam omogočijo skladnejše gibanje in bolj polno življenje.

Za izboljšanje ni omejitev

"Metoda feldenkrais nam pomaga izboljšati psihofizične sposobnosti ter ohraniti vitalnost v najširšem pomenu besede, kar dosežemo na izjemno subtilen način, lahko bi rekli skoraj brez kapljice znoja," razlaga Mateja Pate, certificirana učiteljica metode feldenkrais in podpredsednica Društva učiteljev metode feldenkrais. "Z nežnimi gibi in usmerjanjem pozornosti na občutke in zaznave med gibanjem spodbudimo proces učenja, pri katerem možgani reorganizirajo telo in gibanje. Sprememba se zgodi z zavedanjem tega, kako se gibamo in izkušamo nove možnosti. Ko telo postane bolj povezano, se izboljšata drža in gibanje, dihanje postane svobodnejše, kar prispeva k boljšemu fizičnemu in psihičnemu počutju." ​Dodaja pa, da je feldenkrais z besedami težko opisati. "To je tako, kot da bi nekomu, ki ne pije kave, hoteli razložiti, kakšnega okusa je. Treba je poskusiti, predvsem pa začutiti."

Matejo Pate, doktorico veterinarske medicine z doktoratom iz veterinarske mikrobiologije, nekoč strastno gornico in alpinistko, je s feldenkraisom že pred leti seznanila plezalska kolegica Nuša Romih, prva certificirana učiteljica te metode v Sloveniji. "Ampak ko sem v svojih poznih dvajsetih prvič izkusila nekaj lekcij ozaveščanja skozi gib, sem jih označila kot telovadbo za stare mame …, čisto preveč počasne so bile v tistem času zame. Slabih deset let pozneje, ko so se pojavile težave s hrbtom, me je Nuša spet povabila na skupinske lekcije. Pa sem šla - in tokrat vztrajala, čeprav kar nekaj časa nisem bila sposobna začutiti sprememb na bolje. Ampak tista urica na teden, ki sem jo kot mama dveh majhnih otrok imela samo zase, je bila tako dragocena, da je za nič na svetu nisem hotela izpustiti. In to se je obrestovalo, postopoma sem si vendarle postala domača z metodo in se nazadnje navdušila nad njo."

Zdaj, po skoraj desetletju rednega ukvarjanja s feldenkraisom in končanem štiriletnem študiju na Feldenkrais Institutu na Dunaju, Mateja opaža, da sta se ji je izboljšala fizično počutje in drža, poglobljeno ukvarjanje s to metodo pa ji je prineslo tudi občutne premike v dojemanju sebe in okolice. "Lahko bi rekla, da sem zaradi metode feldenkrais danes v več pogledih bolj sproščena, tolerantna, s širšim pogledom na svet in z več samozavesti. Neprecenljivo je tudi zavedanje, da mi s to metodo ne bo nikoli dolgčas in da se z njo lahko ukvarjam do konca življenja. Ker za izboljšanje ni omejitev, če uporabim Feldenkraisove besede."

Najtežje je delati manj

Učenje po Feldenkraisovi metodi lahko poteka v v skupini ali individualno. "Skupinsko učenje, ki poteka po lekcijah ozaveščanja skozi gib (Awareness Through Movement, ATM), ni vadba v klasičnem pomenu besede, temveč raziskovanje lastnega gibanja v prijetnem, igrivem, z rezultati in cilji neobremenjenem vzdušju. Med lekcijami učitelj gibov ne kaže, temveč podaja le ustna navodila, učenci pa jih izvajajo na svoj način in v skladu s svojimi zmožnostmi. Začetni gibi so običajno zelo majhni, s poudarkom na preprostosti, lahkotnosti in prijetnosti gibanja, ki nato postane kompleksnejše, obsežnejše in hitrejše. Ob raziskovanju gibanja učitelj udeležence spodbuja k temu, da gibe vsakokrat izvedejo na malce drugačen način ter da občutijo, kaj se s telesom dogaja med gibanjem, in tako zaznavajo povezanost posameznih delov telesa pri tem. Z ozaveščanjem skozi gib se naučimo gibati z najmanj napora in največ učinkovitosti - ne z močjo mišic, temveč s povečevanjem zavedanja, kako gibanje deluje," razlaga učiteljica.

Mnogi ljudje sprva težko verjamejo v učinkovitost metode, ki je tako nenaporna, da se niti ne oznojijo. Naučeni smo pač, da je vedno treba vsaj malce "trpeti", saj se "brez muje še čevelj ne obuje"... To pri svojih lekcijah opaža tudi Mateja. "Očitno zelo težko sprejmemo oziroma ponotranjimo idejo 'manj je več', ker smo naučeni, da se z malo truda ne da prav veliko doseči. Feldenkrais to prepričanje postavlja na glavo in to je za marsikoga velik izziv. Kot je nekoč rekla Nuša Romih: ljudem je najtežje delati manj."

Individualno učenje se imenuje funkcionalna integracija, saj gre za povezovanje diferenciranih delov v skladno celoto. "Poteka s pomočjo neverbalne komunikacije med učiteljem in učencem. Učitelj organizira gibanje učenca s pomočjo usmerjene pozornosti in nežnega premikanja skeleta. S prevzemanjem nepotrebnega dela učenčevih mišic doseže popuščanje napetosti v telesu ter s tem ustvari novo okolje, ki dopušča osebi zavzemanje novih položajev in nove možnosti gibanja."

Na gibanju temelječe delo z možgani

Življenje z manj bolečinami, vitalna starost in odprava stresa so le nekateri od številnih koristi in učinkov metode feldenkrais. "Čeprav feldenkrais ni terapija za zdravstvene tegobe, pa nas uči zavedanja samega sebe in gibanja na učinkovitejši način. Vzrok za številne skeletno-mišične težave je namreč slaba organizacija gibanja. Metoda je primerna za lajšanje vseh bolečin, ki so posledica kronične zakrčenosti mišic, kroničnega nezavednega naprezanja. Če navedem primer: z metodo ne boste pozdravili zdrknjene medvretenčne ploščice, se boste pa naučili gibanja z manj napetosti, zaradi česar se bo zmanjšal pritisk na ploščico in živec, to pa bo ublažilo bolečine," pojasnjuje Mateja Pate.

"Metoda nam v gibalnem smislu pomaga ohraniti ali povrniti fleksibilnost, izboljša držo, ravnotežje in koordinacijo, zato se z redno vadbo lahko učinkovito zoperstavimo upadanju fizičnih zmogljivosti. Hkrati pa z metodo tudi razvijamo čuječnost, spodbujamo ustvarjalnost in ohranjamo jasnost misli. Ker je izvajanje lekcij pravzaprav na gibanju temelječe delo z možgani, je metoda nekakšna 'umovadba', miselna aktivnost pa je poleg telesne aktivnosti eden od predpogojev za kakovostno starost."

Metoda ima izrazito sproščujoč učinek. "Naši mentalni in čustveni vzorci so namreč neločljivo povezani z našo držo, mišičnim tonusom ter načinom gibanja. S stresom povezani mišični vzorci se kažejo kot oteženo dihanje, omejeno gibanje prepone, medenice, hrbtenice, vratu in ramen, sključenost, zakrčenost trebuha, kar lahko vodi v kronično tesnobo. Metoda feldenkrais s kombinacijo gibanja in usmerjanja pozornosti nagovarja naše možgane in omogoči, da se ti mišični vzorci preoblikujejo v nove, ki nam povrnejo svobodnejše in lahkotnejše življenje, kar prispeva k boljšemu fizičnemu in psihičnemu počutju. Metoda feldenkrais je pravzaprav 'telovadba za možgane', saj naše gibalne omejitve niso samo posledica fizičnih omejitev, temveč tudi gibalnih in miselnih navad."

Ljudje bi danes radi vse takoj, a feldenkrais nas uči tudi potrpežljivosti. Odgovor na pogosto vprašanje, koliko časa je potrebno, da opazimo učinke, ni enoznačen. "Odvisno od posameznika. Občutenje in zavedanje sebe ter zaznavanje sprememb, razlik je veščina, ki jo razvijemo različno hitro. Učinki, kot so svobodnejši dih, boljša drža in ravnotežje, večja stabilnost in lahkotnost se pojavijo že po eni lekciji ozaveščanja skozi gib, vprašanje pa je, ali smo jih sposobni zaznati. Nekateri jih takoj, drugi potrebujejo več časa," razlaga Mateja Pate, ki v gibalne kombinacije v svojih lekcijah pogosto vključuje tudi nasmeh. "Gibanje ust, jezika in oči je zelo povezano s prvinskimi akcijami, ki so nekoč, ko smo si življenjski prostor delili z živalmi drugače kot danes, odločale o življenju in smrti. Ko na primer premaknemo desni ustni kotiček ali oči v desno, se pri tem celotno telo organizira za gib v desno. Zato včasih med lekcijami uporabljamo tudi nasmihanje v eno stran, da se učimo zaznavanja razlik v kvaliteti določenega giba, ko ga naredimo brez nasmeha in z njim. Ne pravijo kar tako, da gre z nasmehom vse lažje."