Homo Sapiens je postal dominanta živalska vrsta tudi zaradi prehrane

Verjeti ali ne verjeti, to je vprašanje že od nekdaj. Morda še bolj relevantno je podvprašanje: kako verjeti ali ne (in komu ali čemu)? Z bolj ali manj demokratičnimi ustavami bolj ali manj svobodnih delov sodobnega sveta zagotovljeni pluralizem mnenj in interesov tu - vsaj pri temeljnih postulatih obstoja in razvoja - ne pomaga kaj prida. Štejejo znanstveni dokazi, ki pa se ne ozirajo na svojo (ne)všečnost večini (kaj šele partikularnim alternativnim skupinam) in niso dokončne, nad vsako trohico dvoma vzvišene, vedno, povsod in za vse veljavne dogme. Ko in kjer absolutne večne resnice vsaj uradno veljajo, pa seveda ne more biti govora ne o svobodi ne o pluralizmu. O demokraciji pa tudi ne, četudi se zdi taka zaukazana gotovost marsikdaj in v marsičem skladna z vsakdanjo prakso, nazori, mišljenjem, dojemanjem, voljo in željami večine.

Če bi v časih Nikolaja Kopernika (1473-1543), njegovih znanstvenih predhodnikov in naslednikov demokratična večina ljudstva - ki je bilo po večini (namerno) neuko, neizobraženo, nepismeno in povsem podložno "od Boga danim" posvetnim oblastem ter cerkveni (nad)oblasti - odločala o prelomnih, a tudi mnogim takratnim učenjakom nerazumljivih ali po veljavnih doktrinah celo heretičnih spoznanjih, bi Zemlja v prevladujoči zavesti človeštva bržkone vsaj še nekaj časa ostala plošča v središču vesolja ... Dobra tri stoletja kasneje je vsaj del sveta, ki še danes velja za najbolj razvitega, že obvladovala industrijska revolucija z močnim vplivom filozofskih smeri blizu pozitivizma ter izrazitim zaupanjem v znanost in tehnologijo.

Ustvarjeni? Razviti!

A celo v takem vzdušju je Charles Darwin (1809-1882) krepko okleval z objavo svojega temeljnega dela o naravni selekciji in razvoju bioloških vrst (prva izdaja knjige je izšla leta 1859). Pričakovano je namreč naletel na oster, že kar agresiven odpor (takrat še mnogo številnejših in vplivnejših, še v današnjem času pa nikakor povsem na obrobje izrinjenih) gorečih vernikov kreacionizma.

Očitali so mu, da je človeka - po prevladujočih verskih naukih od samega Boga po njegovi podobi ustvarjenega, za gospodarja vseh živih bitij in stvarstva nasploh določenega - obravnaval kot le eno od (s postopnim razvojem in naravno selekcijo izoblikovanih) živalskih vrst. Že mogoče, da kot najbolj napredno; a vendarle nastalo po povsem enakih temeljnih zakonitostih. A že ker se nasprotniki razvojnega nauka bolj kot na znanstvene dokaze sklicujejo na verske dogme, je poimenovanje Darwinovega Izvora vrst kot Biblije evolucionizma vsaj terminološko sporno.

Da se biološke vrste razvijajo in prilagajajo svojemu okolju, so vedeli ali vsaj utemeljeno domnevali že prej. Zakaj ima žirafa tako dolg vrat? Ker se steguje h krošnjam dreves po hrano, ki ji najbolj ustreza. Zdi se logično in tudi je. Ni pa povsem res ... Od nekdaj iz izkušenj vemo, da dolgotrajna intenzivna raba krepi organe. V človeškem svetu je to še posebno pomembno za športnike, ki s sistematičnim treningom razvijajo sklope mišic (to je mogoče dodatno pospešiti z ustrezno prehrano in visokoproteinskimi dopolnili; no, resnici na ljubo si bolj nepošteni pomagajo še s steroidi, anaboliki, hormoni ..., takim in drugačnim dopingom ...). Ampak ... Tako pridobljene lastnosti niso dedne. Se pa lahko podeduje nagnjenost k temu, da jih pridobimo.

Če do skrajnosti poenostavimo: posamezni primerki svoje vrste, ki so bolje prilagojeni okolju, imajo boljše možnosti daljšega preživetja in s tem razmnoževanja, torej prenosa svojih genov na potomce. A proces razvoja je postopen, počasen in nikakor premočrten, pač pa podvržen množici nepredvidljivih naključij (ali že kar permanentno moten). Kakor okolje vpliva na selekcijo in s tem na prevladujoče lastnosti živih bitij, tudi ta vplivajo na okolje in ga spreminjajo. S tem pa se utegnejo vsaj posredno predrugačiti tudi lastnosti, ki predstavljajo preživetveno prednost. Tudi to namreč ni enoznačno: kar je prednost za ene, je lahko za druge pomanjkljivost. In kar je prednost v nekem okolju ali v neki situaciji, je lahko zaostanek v drugem oziroma drugačnem okolju ali situaciji. Tudi zato so v splošnem poteku evolucije možne številne slepe ulice in povratne zanke.

Ne prav izbirčni

Eden bistvenih pogojev preživetja (in s tem nadaljevanja vrste) je stalno zagotavljanje zadostnih količin primerne hrane. Kakšna je ta, je seveda odvisno od vrste organizma. Nekateri so pri tem skrajno specializirani (ti so ob razmeroma hitrih spremembah podnebja in okolja praviloma najbolj ogroženi), drugi precej manj izbirčni in s tem bolj prilagodljivi. Količina in kakovost razpoložljive hrane skozi daljše obdobje domnevno vplivata tudi na potenciale in smeri razvoja posameznih bioloških vrst.

Vsaj načeloma je narava pri tem dokaj ekonomična. Neka dedna lastnost je lahko celo velika potencialna prednost, a če njen razvoj zahteva več energetskih (torej tudi in predvsem prehranskih) resursov, kot jih je okolje sposobno trajnostno zagotoviti, se ta lastnost najbrž ne bo razvila (ali pa vsaj ne do polne manifestacije).

Človek (Homo sapiens) in njegov najbližji sorodnik v živalskem svetu, šimpanz - navadni (Pan troglodytes) in pritlikavi oziroma bonobo (Pan paniscus) - imata domnevno skupnega prednika. Njun razvoj se je najbrž ločil predvsem zaradi različnega bivalnega okolja - (pra)gozda oziroma dreves pri šimpanzih in savane oziroma tal pri veji hominidnih primatov, iz katerih je nastal človeški rod (najverjetneje z mnogimi podvrstami, od katerih pa je prevladala in do današnjih dni preživela ter se - morda celo preko razumne in okoljsko vzdržne mere - razmnožila le naša). Na tiste na tleh načeloma preži več nevarnosti in tudi za dostop do hrane se je verjetno treba bolj potruditi. Pri prednikih ljudi sta se kot najočitnejši evolucijski prednosti za prilagoditev okoliščinam očitno izkazali predvsem pokončna hoja (s tem pa sprostitev rok z boljšimi možnostmi razvoja finih spretnosti, na primer za izdelavo in uporabo orodja in orožja) ter veliki in zmogljivi možgani. Z njimi in družbeno organiziranostjo, ki jo omogočajo, se je človek - čeprav vsejed in ne tipični mesojedi plenilec - postopoma razširil po vsem svetu in se povsod povzpel na sam vrh prehranske verige, celo kot njen dokaj suvereni (so)ustvarjalec.

A kot posameznik je v naravnem boju za obstanek zelo težko zares konkurenčen. Glede na svojo velikost in telesno maso je v primerjavi z večino živali (tudi opic) razmeroma šibek, ne posebno hiter niti vzdržljiv, slabo zaščiten, tudi brez hrane in vode ne more prav dolgo preživeti ... Že hoja po dveh je energetsko dokaj potratna. Precej energije in hranilnih snovi zahteva tudi delovanje možganov, njihov razvoj pa sploh. Pa ne le energije, ampak tudi hranilnih snovi, dovolj sorodnih njegovim lastnim - predvsem kompleksnih (torej v prvi vrsti živalskih) beljakovin. Ob tem pa še maščob kot nasičenega vira energije, ki se sprošča bolj postopoma, ogljikovih hidratov (predvsem sladkorjev) kot vira hitre energije, zaščitnih snovi in mikrohranil (vitaminov, mineralov ...) pa še česa.

Cena človeških možganov, ki najbrž predstavljajo glavno evolucijsko prednost, pa tudi sicer ni majhna. Najbolj očitno je to že ob samem prihodu na svet, ki sledi dokaj dolgi (in v primerjavi z večino živalskih vrst tudi v marsičem nadpovprečno tvegani) nosečnosti. Porod bitjeca s tako veliko glavo - in to največkrat le enega naenkrat - je že sam po sebi težaven in potencialno nevaren za mater in otroka. Ta priveka na svet povsem nebogljen. Preden fizično, psihično in socialno dovolj odraste in dozori, da se lahko začne znotraj skupnosti vsaj do neke mere osamosvajati, potrebuje zelo dolgo obdobje nege, skrbi, vzgoje, učenja, druženja, inkulturacije ... - pa seveda hranjenja in še česa.

Brez ustrezne prehrane bi se človek težko razvil, kot se je. In brez ustreznega razvoja bi si skozi čas težko zagotavljal prehranske vire, kot si jih je. Zelo verjetno je človekovim prednikom k učlovečenju v današnjem pomenu besede v veliki meri pripomogla tudi uporaba ognja. Za ogrevanje, osvetljavo, komunikacijo, izdelavo pripomočkov, bojevanje, zaščito pred plenilci ..., predvsem pa za termično obdelavo hrane. O pomenu te pa v kateri od prihodnjih izdaj te rubrike.