Igor Belovič, najprej alpinist, nato cvetličar: Ko bo čas, ko bo življenje znova reklo pojdi v gore, bom šel

"Goro moraš spoštovati, drugače ne hodi nanjo. Sicer pa je veliko bolj kot to, da prideš na goro, pomembno, da varno prideš z nje. Zato je zame bistveno spoštovati življenje in ljudi. V moje srce je vzeta življenjska modrost, da je od cilja pomembnejša pot, ki vodi do njega. Res pa je, da kjer je cilj, je tudi pot, in to me vedno žene naprej v življenju," pravi Igor Belovič, alpinist, športnik, pevec pevskega zbora KUD Štefana Romiha.

Po tistem, ko je Igor, ki ga poznam že skoraj vse življenje, saj so se najine poti pogosto križale v najini Slovenski Bistrici, kar nekaj let delal v bistriškem podjetju Impol, se je nekoč odločil, da bi rad počel še kaj drugega. "Od mladih nog sem povezan z naravo, hodil sem v hribe, kolesaril, aktivno sem se ukvarjal tudi s tekom na dolge proge in še bi lahko našteval. Narava je del mene. Ker smo doma vedno imeli vrt, kasneje pa še rastlinjak, vedno pa tudi veliko rož, sem se odločil, da bom postal cvetličar, kar je moj kruh zadnjih več kot dvajset let. Pustil sem redno službo v Impolu in se podal na samostojno pot, in tega nikoli nisem obžaloval." Igorja, ki ima rad iskrene in odprte ljudi, kot je on sam, še nikoli nisem videla slabe volje ali da bi kdaj povzdignil glas. Do svojih strank je zelo prijazen, zato nekatere, ko kupijo rožice ali svečke, ostanejo še nekaj minut, popijejo kavo in poklepetajo z Igorjem na klopci pred cvetličarno.​

​Od nekdaj si je želel resno plezati

​"Ampak najprej so bile gore in alpinizem, šele nato rožice in cvetličarna," pravim Igorju ob sedenju na klopci pred njegovo cvetličarno, okoli naju pa je blažen mir. Le kakšna ptica zapoje tam med cipresami, zadnji sončni žarki pa grejejo. "Res je, imaš prav, hribi in kasneje gore so bili z mano že pred cvetjem. Čeprav imamo v Slovenski Bistrici že dolga leta res odlično alpinistično šolo oziroma Alpinistični klub (AK) Impol Slovenska Bistrica, kjer so orali ledino mnogi znani Bistričani, vrhunski alpinisti, pa sem se pozno podal na pot alpinizma. Od nekdaj sem si želel resno plezati, a ko sem bil star 19 ali 20 let, sem si rekel, da sem pa zdaj res že prestar, da postanem alpinist. Vendar pa me je nekoč Dani Tič, ki je vedel za moj dolgoletno željo, da postanem alpinist, prepričal, da pridem malo plezat na zid ob bistriškem gradu, kjer sem pogosto občudoval alpiniste, kako so plezali po njem. In tako sem se podal na alpinistično pot, in to takrat, ko sem že imel družino, prvega otroka, in star sem bil skoraj trideset let. In potem so me fantje, kot so Dani Tič, Matjaž Pečovnik, Ivek Šturm, Marjan Frešer, Milan Romih in drugi, ne želim koga pozabiti omeniti, 'potegnili', da sem se začel resno ukvarjati z alpinizmom. Ob tem sem seveda imel popolno podporo žene Tanje in celotne družine, sicer poleg službe in otrok, za hčerko Dunjo je prišel še sin Anže, plezanja v gorah ne bi zmogel. Alpinistični izpit sem opravil avgusta 2009 in postal pravi član AK Impol Slovenska Bistrica," pravi Igor, ki je pred nekaj meseci postal tudi dedek.

V gorah si vedno sam

Igor Belovič je veliko plezal po domačih in tujih gorah, največ s prijateljem in sedanjim predsednikom AK Impol Slovenska Bistrica Tomijem Aurednikom. Najvišje je stal na gori Chopicala (6358 metrov) v Peruju, kamor je leta 2013 odšla odprava slovenjebistriških alpinistov, Dani Tič, Milan Romih, Tomi Aurednik in drugi. Na Chopicalo sta šla skupaj z Aurednikom in vrh tudi osvojila. "Pogoji za plezanje niso bili najboljši, sama sva bila v skalah, a sva se vzpodbujala, da nama bo uspelo, in nama tudi je. Vsaka pot na tako visoko goro terja zelo veliko priprav, pravzaprav skoraj leto dni, saj moraš biti zelo dobro fizično in tudi psihično pripravljen. Gora ne odpušča, če greš v steno slabo pripravljen. In v gore ne moreš, če jih ne spoštuješ, ne ceniš in ne spoštuješ vseh tistih nadnaravnih sil, ki so ustvarile te mogočne gore. Ko plezaš po njihovih mogočnih stenah, si ne glede na to, da si s kolegom ali prijateljem v navezi, tam v bistvu vedno sam, ti in stena mogočne gore," pravi Igor. Peru ga je navdušil, ne le gore, ampak tudi zelo prijazni ljudje in njihov preprost način življenja, ki ga živijo pod mogočnimi gorami.

"Prijatelji, ki so plezali v Himalaji in Peruju, pravijo, da gre za dve povsem drugačni, a hkrati tako zelo osebni močni zgodbi, doživeti gore v Himalaji, kjer je vse tako zelo daleč, ali v Peruju, kjer je vse tako pri roki, če lahko tako rečem. In nikoli ni lahko, vendar pa je ves trud poplačan, ko si na vrhu mogočne gore in ko si spet varno nazaj pod njo. Moram reči, da je Peru name res naredil močan vtis, čeprav sem plezal tudi drugje v tujini, a sem ljudi, življenje in gore v Peruju pogrešal še dolgo po tistem, ko sem bil znova doma," pripoveduje Igor. Dodaja, da je alpinizem pravzaprav način življenja, zato je ves čas v dobri telesni kondiciji. "Danes sem med pavzo, ko imam za nekaj časa zaprto cvetličarno, šel s kolesom na Tri kralje in nazaj, tja pogosto kolesarim. To je kar tako, malo za kondicijo, da nisem iz vaje. Včasih sem tekel na dolge proge, danes se raje peljem s kolesom. Vsakodnevno najdem čas, da prekolesarim nekaj kilometrov, saj želim ostati v dobri kondiciji. Ker ko bo čas, ko bo življenje znova reklo pojdi v gore, bom šel. S Tomijem se že pogovarjava, kam bova šla, na kateri vrh bova splezala. Zavedam se, da sem vsak dan starejši, čeprav sem za zdaj še v zelo dobri kondiciji, in da se bo z leti težje odpraviti na goro. A v življenju stremim k temu, da bi delal čim več stvari, ki me res veselijo, in nedvomno so gore še vedno moj cilj, pot do njih pa je za zdaj še nekoliko v megli. Še posebno, ker živimo v tem koronačasu," dodaja Igor.

​Z izobraževanji se odprejo oči

​​Po alpinizmu sva pristala med rožami, v cvetličarstvu, ki se ga je Igor, ki je delal v kovinarski stroki v tovarni Impol, moral priučiti. Znanja je iskal doma in v tujini, veliko pa mu je dala šola v Naklem. Še posebno se je veliko naučil od Sabine Šegula, pravi. Kot pravi ljubitelj cvetja in znanja željen cvetličar se je udeležil tudi nekaj izobraževanj na Nizozemskem, domovini tulipanov. Udeležil se je več tekmovanj izdelovanja šopkov in tudi nekajkrat zmagal. "Rože sem imel že od nekdaj rad, veliko pa sem se naučil na različnih izobraževanjih, še posebno glede barvnih kombinacij rož, kako rože kombinirati in drugo. Z izobraževanji se odprejo oči, drugače vidiš cvetje in tisto, kar želiš, da pride izpod tvojih rok, pa naj bo to žalni venec, ikebana ali le šopek," dodaja Igor.

Na moje, meni sicer nekoliko smešno vprašanje, ali je tako kot vsako leto v modi, ko veljajo barvne zapovedi, tudi za cvetne aranžmaje, Igor med smehom pove: "Drži, tudi v cvetličarstvu sledimo modnim trendom, barvam, cvetju in materialom, ki jih uporabljamo. Seveda pa vedno najraje sledim željam strank. Tudi glede cvetja in aranžmajev je tako, da najpogosteje uporabljam cvetje, ki je v določenem letnem času na voljo, zraven pa kombiniram druge naravne materiale, kot so različne vejice, suhe rože in podobno. Nisem ravno zagovornik umetnega cvetja, čeprav je danes na trgu zelo veliko lepo izdelanega iz različnih materialov, tudi svile. Zato tudi takšno cvetje lahko stranke kupijo pri meni." V lepo in skrbno urejeni cvetličarni je poleg cvetja in sveč, ki se jih zadnja leta proda veliko manj zaradi varovanja okolja, mogoče kupiti tudi kipce angelčkov. Igor pravi, da ima vsak svojega angela varuha, ki nas varuje in nam stoji ob strani, ko ga potrebujemo.

Na vprašanje, katere rože ima najraje, odgovori, da vse. A se ne dam odgnati s tem sicer diplomatskim odgovorom, zato Igor le prizna: "Najljubše so mi vrtnice vseh barv in oblik. Moram pa priznati, da se moj okus za rože z leti spreminja. Včasih nisem imel nobenega posebnega odnosa do krizantem, bile so mi pač lepe rože, saj so vse rože lepe. Ko pa sem dojel, koliko majhnih cvetov sestavlja velik cvet, sem bil navdušen. To je tako kot življenje, sestavljeno kot mozaik iz majhnih stvari, dogodkov, ki tvorijo neko celoto, morda neko obdobje našega življenja."