Arne Hodalič, fotograf, popotnik, urednik fotografije, predavatelj, vodja fotografskih delavnic, potapljač in jamar je tretje leto zapored pripravil koledar s fotografijami z naslovom Življenje pač ... in s podnaslovom, ki predstavi temo. Predlani je bila tema Svoboda, lani Brezčasje. "Ne morem se znebiti občutka, da se je v tem naslovu, resda čisto po naključju, skrivalo nekaj preroškega."
Zaradi korone se je čas za človeštvo res ustavil. "Imel sem občutek, kot da se je ves planet začudeno nehal vrteti v luči dogodkov, ki so potekali pred našimi očmi," komentira. Koledar za leto 2021 je podnaslovil V zrcalu.
Prinaša koledar za prihajajoče leto tudi kaj preroškega? Napove, kakšno bo?
Koledar ni napoved tistega, kar se bo v 2021. dogajalo, ker se to ne da napovedati. Zadevo sem obrnil s podnaslovom V zrcalu, da se skozi fotografije, ki so bile narejene v preteklosti, lahko zazremo v prihodnost. Posnete so bile izključno z analogno tehniko na film in so pregled mojega začetka profesionalne kariere od leta 1988 do 2010, ko sem z analognimi fotoaparati posnel še zadnje projekte. Letos sta torej temi analogna tehnika in pogled nazaj.
Ste letos manj fotografirali?
Fotografiral sem še vedno veliko, ker je to del moje službe in veselja. Torej bi lahko tudi od letošnjega leta bilo dovolj fotografij za koledar, kljub temu da nisem nikamor potoval. Imam veliko posameznih fotografij in foto zgodb, posnetih pod vodo. Sem jih imel že izbrane, vendar je potem prišla druga ideja.
Motiv
Dober posnetek je mogoče narediti povsod, pravi. "Pri tem je pomemben izključno en element: motiv. So motivi, ki za dobro fotografijo zahtevajo izjemno svetlobo, drugi pa so popolnoma neodvisni od nje. Če je motiv nekaj standardnega, na primer lepa pokrajina, ki je tam že sto tisoč let, je jasno, da je za dober posnetek potrebna dobra, izjemna, nenavadna, enkratna svetloba. Potrebujemo nevihto, dež, sonce, oblake, sončni zahod in še kaj, da svetloba pričara tisto, kar bi hoteli. Če pa je bistvo motiva v njegovem sporočilu, lahko fotografiramo brez kake posebne svetlobe. Tako sem na primer delal reportažo iz zaporov v Afganistanu. Seveda je dobro, če kakšna svetloba vdira skozi okno, ampak to ni bistvo te fotoreportaže, pomembni so ljudje. Tudi intifado (ljudsko vstajo, op. p.) v Gazi sem dvakrat fotografiral s črno-belim filmom, da barva svetlobe ne bi motila motiva. Že sam motiv je bil tako močan, da bi bila kaka romantična svetloba popolnoma moteča in zgrešena."
Imajo izbrane fotografije tudi tokrat ozadje?
Ne slikam samo malo levo in malo desno, malo zgoraj, malo spodaj, za vsako fotografijo so zgodbe. Moje fotografije so večinoma del reportaž, so zgodbe, potovanja, avanture, nekaj torej, kar je povezano v celoto. Vsaka fotografija je del celote, če torej vzameš eno, je iztrgana iz konteksta. Zato vsako leto ob izidu koledarja pripravim tudi predavanja, letos so to webinarji, kjer dodatno razložim zgodbe iz zakulisja in pokažem še veliko fotografij, ki so del teh zgodb. Tako sem že predstavil zgodbo o odpravi Tomaža Humarja na Nanga Parbat, ki ni bila še nikoli videna v taki obliki. Podobno je z zgodbo o ekscentriku iz Benetk, ki mi je dovolil posneti fotoreportažo o njegovem filmskem zasebnem življenju. Prvič je bila na ta način prikazana tudi zgodba menonitov, še bolj staromodne in konzervativne verske ločine od ameriških amišev. Umikajo se od civilizacije in prodirajo proti jugu Južne Amerike, kjer od držav dobijo zemljo in iz neplodnih savan naredijo polja in vrtove. Pridružiti se jim ni enostavno, so tudi proti fotografiranju, zato je to res ekskluzivna zgodba.
Jadrnico na reki Ganges sem posnel pred več kot tremi desetletji, zdaj jih ni več
Ste se vrnili tudi na začetek svoje fotografske poti?
Tudi, ker je moja prva reportaža bila prelomna. V Indijo sem se leta 1988 šel spraševat, kaj bom v življenju počel, bil sem na velikih križiščih, star nekaj čez trideset let. S prijateljem in fotografom Bojanom sva preplula lep del reke Ganges in fotografirala dogajanje na reki in ob njej. Ko sem se vrnil s fotografijami, sem skozi velika vrata vstopil v svet fotožurnalizma. Uspelo mi jih je objaviti v revijah, še posebno v eni, ki me je potem nekaj časa pošiljala po svetu. Več kot dvajset takšnih foto popotovanj sem opravil za njih. Potem sem se začel povezovati z agencijami v Parizu, ki so me posrkale vase, me pošiljale naokoli, in moje kolo fotožurnalizma se je zavrtelo. Tri fotografije so iz tistega obdobja, tudi naslovnica.
Sončni zahod je premalo
"Seveda sem fotografiral tudi sončne zahode, čeprav nimam rad fotografij amaterjev, ki to počnejo," je Arne Hodalič odgovoril na vprašanje o zelo pogostem motivu amaterskih fotografov. "Je bistveno preveč enostaven motiv, da bi lahko bil lep, samo nekaj barv je, vse to smo že videli in zame je to navaden dolgčas. Zmeraj pa poudarjam, da so vsi nebesni pojavi, na nebu, v atmosferi, z dnevom, nočjo, jutrom, večerom vred, vedno in povsod izključno samo dekorji za nekaj, kar se dogaja v prvem ali drugem planu. V sončnem zahodu lahko prikažemo čudovito zgodbo, če imamo v ospredju ribiča, ki dviguje mrežo ali vesla in od vesla pada voda. Sončni zahod nam pričara vzdušje, gledamo pa ribiča. Sončni zahod je torej podzavestni dražljaj, ki nam osnovni motiv v prvem planu naredi drugačnega, kot če bi ga fotografirali ob dvanajstih v prežgani svetlobi ali z močnimi sencami, ko se nič ne bi videlo. Sončne zahode imam torej rad, če imam nekaj, kar lahko fotografiram. Sončni zahod zaradi sončnega zahoda pa je zgrešen motiv."
Od najboljšega fotoaparata do telefona
"Če si zelo zelo dober fotograf, lahko s telefonom narediš zelo dobro fotografijo. Obratno pa to ne velja, dober fotoaparat ne določa kvalitete fotografij," razlaga Arne Hodalič. "Pravilo je, da amaterji naj ne bi fotografirali s 'trotl' kamerami in s telefoni, ker so omejitve teh aparatov tako močne, da se ne dajo ukiniti, globinska ostrina je drugačna, dinamični razpon je slab, resolucija je premajhna, vse je narobe. In tega se nekateri ne zavedajo; ker nimajo dovolj tehničnega znanja, uporabljajo trotl kamero ali telefon v primerih, ko ga absolutno ne bi smeli."
Za fotografiranje je torej potrebno znanje. "Fotoaparat in telefon ne bosta mislila na vse, da bi bile fotografije čudovite. Na to mora biti pozoren fotograf. Fotografira se z glavo in ne s fotoaparatom."
Seveda se mnogim zdi vse enostavno in imajo zato slab odnos do fotografije. "So nekateri, ki menijo, da so talentirani za vse na svetu in se jim torej ni treba učiti. Seveda ni tako. Zato bi se bilo najbolje naučiti fotografirati z najboljšimi fotoaparati in šele potem preiti na fotografiranje s telefonom."
Vedno so lahko še boljše
Katerim svojim fotografijam rečete, da so izjemne?
O svojih fotografijah nikoli ne rečem, da so izjemne, o kakšni zelo redki že, ampak generalno ne. Sem realist, fotografije so vedno lahko še boljše in tako je treba gledati na njih. Težko je tudi reči, kaj je dobra fotografija, ker je to stvar okusa vsakega posameznika, avtorju se je še najtežje odločati, katera od njegovih fotografij je najboljša. Kljub temu da sem urednik fotografije pri reviji National Geographic, velikokrat prosim prijatelje fotografe, naj povejo svoje mnenje o mojih fotografijah. Pri ocenjevanju svojih fotografij ni mogoče biti povsem nevtralen, ker je ob njih veliko spominov in čustvenih povezav. Torej je pred izborom vsake fotografije za pomembnejše objave ali razstave veliko posvetovanj in vloženega dela. Tudi pred predavanji so včasih meseci priprav, četudi traja predavanje ponavadi le uro in nekaj minut.
Torej tudi svojega načina fotografiranja ne predstavljate kot najboljšega?
O svojem fotografiranju nasploh nerad govorim. Ne filozofiram in nimam kaj reči, razen tega, da je to zame najlepši poklic, najlepše delo na svetu in da v več kot tridesetih letih, kar sem poklicni fotograf, iz dneva v dan bolj uživam in rajši delam. Seveda pa z veseljem z drugimi delim svoje tehnično znanje in fotografske izkušnje. Z več področij. Vse vrste fotografiranj so mi zanimive, industrijska fotografija me zanima, ker je tehnična in je treba veliko vedeti; tudi pri fotografiranju predmetov v studiu uživam, padem noter. Se zgodi, da sem na tečajih, ki jih vodim, jaz tisti, ki fotografira neki motiv, ko so že vsi drugi končali.
Da se skozi fotografije, ki so bile narejene v preteklosti, zazremo v prihodnost
Kako je s kvaliteto analognih in digitalnih posnetkov?
Nekje od 2005. ni več dvoma glede tehnične kvalitete, da je digitalna fotografija bistveno boljša, ostrejša, z več detajli v primerjavi z analogno. Pri fotografijah s filma gre za povsem drugo kategorijo kvalitete, vidi se patina. Zato sem se tudi odločil za letošnji koncept, za patino v smislu drugačnosti, zrnatosti, pastelnosti, tudi manjše ostrine. Te fotografije imajo svoj čar; upam, da bo v koledarju prišel do izraza, da ga ne bodo zaznali in začutili samo fotografi in da bo to tudi potovanje skozi čas, v preteklost in obenem pogled v prihodnost.
Bi v izboru desetih vaših bila tudi katera analogno posneta?
Zagotovo bi bile poleg tudi analogne. Ne toliko zaradi tehničnih kvalitet, ampak zaradi posebnih svetlob, trenutkov, krajev, stvari, ki se ne morejo več zgoditi, zgodovinske vrednosti in še marsičesa. Jadrnico na reki Ganges sem posnel pred več kot tremi desetletji, zdaj jih ni več. Takrat je bil to, poleg vlačenja ladij proti toku, edini način prevoza na tej reki.
Katere od tisočih fotografij, ki ste jih posneli, so vaše favoritinje?
To težko rečem. Človek se spreminja, spreminja se mu okus, tudi vzorniki. Veliko spremljam fotografije drugih avtorjev iz preteklosti in sodobnosti, izključno seveda fotoreportaže, ker se z umetniško fotografijo ne ukvarjam. Ko spremljaš druge, se navlečeš njihovega načina dela, začneš čutiti lepoto in kvaliteto, izjemnost v delu največjih mojstrov, zagotovo se ob tem spreminjaš. Foto zgodbe Alexa Webba so mi spremenile okus in zaradi njega na mnoge stvari gledam drugače. Četudi o nekaterih fotografijah iz obdobja, ko ga še nisem poznal, zdaj rečem, da so webbovske. Favoriti med mojimi fotografijami se pravzaprav ves čas spreminjajo.
Portreti Sahravijcev, ki so bili na ogled tudi v Mariboru, pripovedujejo zgodbo naroda, ki se bori za osvoboditev. Tisto fotografiranje je gotovo bila posebna izkušnja.
Posnetki Sahravijcev - soavtorica je Katja Bidovec, ki je malo boljša studijska fotografinja kot jaz - so posebni že zato, ker so to ljudje, ki živijo v begunskih taboriščih. Da sva jih lahko posnela, sva morala dvakrat kar dolgo obdobje živeti pri njih. Bivati v begunskem taborišču je posebna izkušnja, seveda daleč od tistega, kar si ljudje predstavljajo kot potovanje. To so trde, neprijetne izkušnje, a skozi njih moraš iti, da lahko prideš do drugačnih, posebnih fotografij. Naredila sva jih v studiu, ki smo ga za ta namen pripeljali v Afriko. Pazila sva, da v portretih, narejenih s tehniko, ki ni običajna za potovanja in terensko delo, prikaževa njihovo trpljenje, nemoč in še marsikaj. Kljub temu da so to klasično standardni portreti, verjamem in upam, da izžarevajo emocije, ki zaznamujejo Sahravijce v težkih razmerah.
Leta 1988 se je iz Indije vrnil kot fotograf
Kje vse ste še v treh desetletjih fotografirali?
Na veliko različnih krajih v okrog 90 državah, pod morjem, v hribih, lokacije so bile od najbolj avanturističnih, nevarnih, vojnih do čudovitih, najlepših krajev, torej od najgršega do najlepšega in spet nazaj. Zame je možnost, da lahko vse to doživim in vidim na tako različne načine, velika stvar, a to je mogoče izkusiti izključno skozi zahtevno delo na terenu. Na počitnice pač ne greš k Sahravijcem v begunsko taborišče ali k deminerjem v Afganistan. V Afganistanu so talibani malo zatem, ko sem odšel, v terorističnem napadu razdejali kamp, kjer sem živel. Bilo je veliko žrtev, ampak ironično, več med afganistanskimi civilisti kot med zahodnjaki, ki so takrat tam živeli in bili glavna tarča napada. To niso popotniške stvari, vendar se moraš v take zgodbe poglobiti, se zakopati v njih, sicer do tja sploh ne prideš. Niti do fotografij niti do zgodb. In zato so te težje izkušnje seveda tudi močnejše.
Torej si na potovanjih ne ogledujete v turističnih vodnikih opisane znamenitosti?
Ne. Za primer bomo povedal zgodb o solinah na 3000 metrih v perujskih Andih, ki je bila objavljena v francoskem in našem National Geographicu in tudi drugje. Nastala je tako, da sem z letalom letel iz Evrope v Limo, od tam naprej do Kuska, potem sem se vozil nekaj ur s taksijem. Na cilju sem si moral najti prostor za bivanje, potem sem deset dni živel z delavci, ki delajo v solinah. Vračal sem se s taksijem do Kuska, z letalom do Lime in iz Lime domov. Od Peruja torej nisem videl nič drugega, sem pa zagotovo eden tistih redkih obiskovalcev, ki imajo v poseben in majhen del dežele, kjer sem bil, najgloblji vpogled. Uživam v tem, da grem globlje v stvari, in ne, da bi jih oplazil po površini, se šel turizem, si pogledal znamenitosti. Pač delam zgodbe tako, da pridem ljudem bliže, in veliko globlje so te izkušnje. Ali se tam dobro počutim, je drugo vprašanje. Velikokrat si želim, da bi že bilo konec, da bi šel domov, ko pridem domov, pa se grde stvari tako in tako pozabijo. Ostanejo fotografije in ponavadi so najbolj zanimive zgodbe prav z najtežjih poti.
Potovanj, ki so moja služba, zdaj ni
Tri desetletja ste imeli kovčke zmerom pripravljene za odhod na drugi konec sveta. Zdaj je drugače.
Pandemija je vplivala na življenje vseh nas, name celo zelo, glede na to, da so potovanja velik del mojega dela, moje službe. Zdaj je že več kot leto dni od zadnje poti, kar je zame popolna katastrofa. Živim od prodaje fotografij, od predavanj, delavnic, potovanj z nadobudnimi fotografi, predavam na treh univerzah, prirejam tečaje, osnovne, napredne, zelo napredne, veliko mojega dela je povezanega z izobraževanjem in točno tu je korona najbolj udarila. Ne potujemo in ne družimo se. To pomeni dramatičen upad dohodka, pri izobraževanju ga je za 80 odstotkov manj kot lani, kar je tako, kot bi zaposlenemu za toliko zmanjšali plačo. Zaposleni bi se zelo začudili, mi svobodnjaki pa smo vsega hudega vajeni in smo morali vse to sprejeti, čeprav nimamo nobene druge rezervne variante. In še na pokoronski čas bo ta pandemija zagotovo slabo vplivala še zelo dolgo časa.
Kako?
S prepovedmi in ukinjanji se spreminja tudi okus ljudi, spreminjajo se njihove potrebe, odvadili se bodo določenih aktivnosti, pozabili na tisto, kar je obstajalo. Navajati so se začeli na nove oblike komuniciranja na spletu, ki so praviloma neplačljive, in postavljeni smo pred dejstvo, da morajo biti take vsebine na internetu tako in tako zastonj. Ampak zastonj za uporabnika je neplačano delo za avtorja, ki se je s tem preživljal.
Slabi obeti torej. So temu primerni načrti za leto, ki se bliža?
Seveda je vse odvisno od korone. Pred pandemijo sem imel veliko načrtov, imel sem celo rezervirane vozovnice za daljšo pot, na srečo še ne plačane. Ostale so torej nerealizirane poti in delavnice po različnih koncih sveta in to bom poskušal nadoknaditi, če bo mogoče. Zdaj je moj načrt samo čim več fotografirati doma in v tujini, ker je to tisto, kar me žene naprej v vseh oblikah.