(INTERVJU) Arne Hodalič: Pri fotografijah s filma gre za povsem drugo kategorijo kvalitete, vidi se patina

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
22.11.2020 05:00

Fotografije so zgodbe z ozadji, pravi popotnik in fotograf Arne Hodalič, ki je z izborom analogno posnetih fotografij za koledar pogledal v 2021. Fotografiral je na različnih krajih v več kot 90 državah: "O svojem fotografiranju nasploh nerad govorim. Ne filozofiram in nimam kaj reči, razen tega, da je to zame najlepši poklic, najlepše delo na svetu in da v več kot tridesetih letih, kar sem poklicni fotograf, iz dneva v dan bolj uživam in rajši delam."

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Arne Hodalič: "V fotografiranju neizmerno uživam." 
Katja Bidovec

Arne Hodalič, fotograf, popotnik, urednik fotografije, predavatelj, vodja fotografskih delavnic, potapljač in jamar je tretje leto zapored pripravil koledar s fotografijami z naslovom Življenje pač ... in s podnaslovom, ki predstavi temo. Predlani je bila tema Svoboda, lani Brezčasje. "Ne morem se znebiti občutka, da se je v tem naslovu, resda čisto po naključju, skrivalo nekaj preroškega."

Zaradi korone se je čas za človeštvo res ustavil. "Imel sem občutek, kot da se je ves planet začudeno nehal vrteti v luči dogodkov, ki so potekali pred našimi očmi," komentira. Koledar za leto 2021 je podnaslovil V zrcalu.

Prinaša koledar za prihajajoče leto tudi kaj preroškega? Napove, kakšno bo?

Koledar ni napoved tistega, kar se bo v 2021. dogajalo, ker se to ne da napovedati. Zadevo sem obrnil s podnaslovom V zrcalu, da se skozi fotografije, ki so bile narejene v preteklosti, lahko zazremo v prihodnost. Posnete so bile izključno z analogno tehniko na film in so pregled mojega začetka profesionalne kariere od leta 1988 do 2010, ko sem z analognimi fotoaparati posnel še zadnje projekte. Letos sta torej temi analogna tehnika in pogled nazaj.

Ste letos manj fotografirali?

Fotografiral sem še vedno veliko, ker je to del moje službe in veselja. Torej bi lahko tudi od letošnjega leta bilo dovolj fotografij za koledar, kljub temu da nisem nikamor potoval. Imam veliko posameznih fotografij in foto zgodb, posnetih pod vodo. Sem jih imel že izbrane, vendar je potem prišla druga ideja.

Imajo izbrane fotografije tudi tokrat ozadje?

Ne slikam samo malo levo in malo desno, malo zgoraj, malo spodaj, za vsako fotografijo so zgodbe. Moje fotografije so večinoma del reportaž, so zgodbe, potovanja, avanture, nekaj torej, kar je povezano v celoto. Vsaka fotografija je del celote, če torej vzameš eno, je iztrgana iz konteksta. Zato vsako leto ob izidu koledarja pripravim tudi predavanja, letos so to webinarji, kjer dodatno razložim zgodbe iz zakulisja in pokažem še veliko fotografij, ki so del teh zgodb. Tako sem že predstavil zgodbo o odpravi Tomaža Humarja na Nanga Parbat, ki ni bila še nikoli videna v taki obliki. Podobno je z zgodbo o ekscentriku iz Benetk, ki mi je dovolil posneti fotoreportažo o njegovem filmskem zasebnem življenju. Prvič je bila na ta način prikazana tudi zgodba menonitov, še bolj staromodne in konzervativne verske ločine od ameriških amišev. Umikajo se od civilizacije in prodirajo proti jugu Južne Amerike, kjer od držav dobijo zemljo in iz neplodnih savan naredijo polja in vrtove. Pridružiti se jim ni enostavno, so tudi proti fotografiranju, zato je to res ekskluzivna zgodba.

Reka Ganges, Indija, 1988
Arne Hodalič

Ste se vrnili tudi na začetek svoje fotografske poti?

Tudi, ker je moja prva reportaža bila prelomna. V Indijo sem se leta 1988 šel spraševat, kaj bom v življenju počel, bil sem na velikih križiščih, star nekaj čez trideset let. S prijateljem in fotografom Bojanom sva preplula lep del reke Ganges in fotografirala dogajanje na reki in ob njej. Ko sem se vrnil s fotografijami, sem skozi velika vrata vstopil v svet fotožurnalizma. Uspelo mi jih je objaviti v revijah, še posebno v eni, ki me je potem nekaj časa pošiljala po svetu. Več kot dvajset takšnih foto popotovanj sem opravil za njih. Potem sem se začel povezovati z agencijami v Parizu, ki so me posrkale vase, me pošiljale naokoli, in moje kolo fotožurnalizma se je zavrtelo. Tri fotografije so iz tistega obdobja, tudi naslovnica.

Trinidad, Kuba, 2018
Arne Hodalič

​Vedno so lahko še boljše

Katerim svojim fotografijam rečete, da so izjemne?

O svojih fotografijah nikoli ne rečem, da so izjemne, o kakšni zelo redki že, ampak generalno ne. Sem realist, fotografije so vedno lahko še boljše in tako je treba gledati na njih. Težko je tudi reči, kaj je dobra fotografija, ker je to stvar okusa vsakega posameznika, avtorju se je še najtežje odločati, katera od njegovih fotografij je najboljša. Kljub temu da sem urednik fotografije pri reviji National Geographic, velikokrat prosim prijatelje fotografe, naj povejo svoje mnenje o mojih fotografijah. Pri ocenjevanju svojih fotografij ni mogoče biti povsem nevtralen, ker je ob njih veliko spominov in čustvenih povezav. Torej je pred izborom vsake fotografije za pomembnejše objave ali razstave veliko posvetovanj in vloženega dela. Tudi pred predavanji so včasih meseci priprav, četudi traja predavanje ponavadi le uro in nekaj minut.

Torej tudi svojega načina fotografiranja ne predstavljate kot najboljšega?

O svojem fotografiranju nasploh nerad govorim. Ne filozofiram in nimam kaj reči, razen tega, da je to zame najlepši poklic, najlepše delo na svetu in da v več kot tridesetih letih, kar sem poklicni fotograf, iz dneva v dan bolj uživam in rajši delam. Seveda pa z veseljem z drugimi delim svoje tehnično znanje in fotografske izkušnje. Z več področij. Vse vrste fotografiranj so mi zanimive, industrijska fotografija me zanima, ker je tehnična in je treba veliko vedeti; tudi pri fotografiranju predmetov v studiu uživam, padem noter. Se zgodi, da sem na tečajih, ki jih vodim, jaz tisti, ki fotografira neki motiv, ko so že vsi drugi končali.

Lalibela, Etiopija, 2009
Arne Hodalič

Kako je s kvaliteto analognih in digitalnih posnetkov?

Nekje od 2005. ni več dvoma glede tehnične kvalitete, da je digitalna fotografija bistveno boljša, ostrejša, z več detajli v primerjavi z analogno. Pri fotografijah s filma gre za povsem drugo kategorijo kvalitete, vidi se patina. Zato sem se tudi odločil za letošnji koncept, za patino v smislu drugačnosti, zrnatosti, pastelnosti, tudi manjše ostrine. Te fotografije imajo svoj čar; upam, da bo v koledarju prišel do izraza, da ga ne bodo zaznali in začutili samo fotografi in da bo to tudi potovanje skozi čas, v preteklost in obenem pogled v prihodnost.

Bi v izboru desetih vaših bila tudi katera analogno posneta?

Zagotovo bi bile poleg tudi analogne. Ne toliko zaradi tehničnih kvalitet, ampak zaradi posebnih svetlob, trenutkov, krajev, stvari, ki se ne morejo več zgoditi, zgodovinske vrednosti in še marsičesa. Jadrnico na reki Ganges sem posnel pred več kot tremi desetletji, zdaj jih ni več. Takrat je bil to, poleg vlačenja ladij proti toku, edini način prevoza na tej reki.

Katere od tisočih fotografij, ki ste jih posneli, so vaše favoritinje?

To težko rečem. Človek se spreminja, spreminja se mu okus, tudi vzorniki. Veliko spremljam fotografije drugih avtorjev iz preteklosti in sodobnosti, izključno seveda fotoreportaže, ker se z umetniško fotografijo ne ukvarjam. Ko spremljaš druge, se navlečeš njihovega načina dela, začneš čutiti lepoto in kvaliteto, izjemnost v delu največjih mojstrov, zagotovo se ob tem spreminjaš. Foto zgodbe Alexa Webba so mi spremenile okus in zaradi njega na mnoge stvari gledam drugače. Četudi o nekaterih fotografijah iz obdobja, ko ga še nisem poznal, zdaj rečem, da so webbovske. Favoriti med mojimi fotografijami se pravzaprav ves čas spreminjajo.

Portreti Sahravijcev, ki so bili na ogled tudi v Mariboru, pripovedujejo zgodbo naroda, ki se bori za osvoboditev. Tisto fotografiranje je gotovo bila posebna izkušnja.

Posnetki Sahravijcev - soavtorica je Katja Bidovec, ki je malo boljša studijska fotografinja kot jaz - so posebni že zato, ker so to ljudje, ki živijo v begunskih taboriščih. Da sva jih lahko posnela, sva morala dvakrat kar dolgo obdobje živeti pri njih. Bivati v begunskem taborišču je posebna izkušnja, seveda daleč od tistega, kar si ljudje predstavljajo kot potovanje. To so trde, neprijetne izkušnje, a skozi njih moraš iti, da lahko prideš do drugačnih, posebnih fotografij. Naredila sva jih v studiu, ki smo ga za ta namen pripeljali v Afriko. Pazila sva, da v portretih, narejenih s tehniko, ki ni običajna za potovanja in terensko delo, prikaževa njihovo trpljenje, nemoč in še marsikaj. Kljub temu da so to klasično standardni portreti, verjamem in upam, da izžarevajo emocije, ki zaznamujejo Sahravijce v težkih razmerah.

Andamansko otočje, Indija, 2001
Arne Hodalič

Kje vse ste še v treh desetletjih fotografirali?

Na veliko različnih krajih v okrog 90 državah, pod morjem, v hribih, lokacije so bile od najbolj avanturističnih, nevarnih, vojnih do čudovitih, najlepših krajev, torej od najgršega do najlepšega in spet nazaj. Zame je možnost, da lahko vse to doživim in vidim na tako različne načine, velika stvar, a to je mogoče izkusiti izključno skozi zahtevno delo na terenu. Na počitnice pač ne greš k Sahravijcem v begunsko taborišče ali k deminerjem v Afganistan. V Afganistanu so talibani malo zatem, ko sem odšel, v terorističnem napadu razdejali kamp, kjer sem živel. Bilo je veliko žrtev, ampak ironično, več med afganistanskimi civilisti kot med zahodnjaki, ki so takrat tam živeli in bili glavna tarča napada. To niso popotniške stvari, vendar se moraš v take zgodbe poglobiti, se zakopati v njih, sicer do tja sploh ne prideš. Niti do fotografij niti do zgodb. In zato so te težje izkušnje seveda tudi močnejše.

Portret z obrežja reke Omo, Etiopija, 2013
Arne Hodalič
Južna Avstralija, 1999
Arne Hodalič
Mandalaj, Mjanmar, 2015
Arne Hodalič

Torej si na potovanjih ne ogledujete v turističnih vodnikih opisane znamenitosti?

Ne. Za primer bomo povedal zgodb o solinah na 3000 metrih v perujskih Andih, ki je bila objavljena v francoskem in našem National Geographicu in tudi drugje. Nastala je tako, da sem z letalom letel iz Evrope v Limo, od tam naprej do Kuska, potem sem se vozil nekaj ur s taksijem. Na cilju sem si moral najti prostor za bivanje, potem sem deset dni živel z delavci, ki delajo v solinah. Vračal sem se s taksijem do Kuska, z letalom do Lime in iz Lime domov. Od Peruja torej nisem videl nič drugega, sem pa zagotovo eden tistih redkih obiskovalcev, ki imajo v poseben in majhen del dežele, kjer sem bil, najgloblji vpogled. Uživam v tem, da grem globlje v stvari, in ne, da bi jih oplazil po površini, se šel turizem, si pogledal znamenitosti. Pač delam zgodbe tako, da pridem ljudem bliže, in veliko globlje so te izkušnje. Ali se tam dobro počutim, je drugo vprašanje. Velikokrat si želim, da bi že bilo konec, da bi šel domov, ko pridem domov, pa se grde stvari tako in tako pozabijo. Ostanejo fotografije in ponavadi so najbolj zanimive zgodbe prav z najtežjih poti.

​​Potovanj, ki so moja služba, zdaj ni

Tri desetletja ste imeli kovčke zmerom pripravljene za odhod na drugi konec sveta. Zdaj je drugače.

Pandemija je vplivala na življenje vseh nas, name celo zelo, glede na to, da so potovanja velik del mojega dela, moje službe. Zdaj je že več kot leto dni od zadnje poti, kar je zame popolna katastrofa. Živim od prodaje fotografij, od predavanj, delavnic, potovanj z nadobudnimi fotografi, predavam na treh univerzah, prirejam tečaje, osnovne, napredne, zelo napredne, veliko mojega dela je povezanega z izobraževanjem in točno tu je korona najbolj udarila. Ne potujemo in ne družimo se. To pomeni dramatičen upad dohodka, pri izobraževanju ga je za 80 odstotkov manj kot lani, kar je tako, kot bi zaposlenemu za toliko zmanjšali plačo. Zaposleni bi se zelo začudili, mi svobodnjaki pa smo vsega hudega vajeni in smo morali vse to sprejeti, čeprav nimamo nobene druge rezervne variante. In še na pokoronski čas bo ta pandemija zagotovo slabo vplivala še zelo dolgo časa.

​Kako?

S prepovedmi in ukinjanji se spreminja tudi okus ljudi, spreminjajo se njihove potrebe, odvadili se bodo določenih aktivnosti, pozabili na tisto, kar je obstajalo. Navajati so se začeli na nove oblike komuniciranja na spletu, ki so praviloma neplačljive, in postavljeni smo pred dejstvo, da morajo biti take vsebine na internetu tako in tako zastonj. Ampak zastonj za uporabnika je neplačano delo za avtorja, ki se je s tem preživljal.

Slabi obeti torej. So temu primerni načrti za leto, ki se bliža?

Seveda je vse odvisno od korone. Pred pandemijo sem imel veliko načrtov, imel sem celo rezervirane vozovnice za daljšo pot, na srečo še ne plačane. Ostale so torej nerealizirane poti in delavnice po različnih koncih sveta in to bom poskušal nadoknaditi, če bo mogoče. Zdaj je moj načrt samo čim več fotografirati doma in v tujini, ker je to tisto, kar me žene naprej v vseh oblikah.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.