(INTERVJU) Čudežna drevesa: Pesnik Ivo Svetina in fotograf Gregor Radonjič v besedi in sliki o življenju dreves in gozdov

Pesnik in fotograf lahko skupaj več povesta in pokažeta?

Namen kombiniranja pesmi in fotografije je doseči součinkovanje. Kombiniranje obeh medijev da povsem novo bralsko in gledalsko izkušnjo. Fotografija pesmim da podobo, verzi pa fotografiji podelijo dodatno zgodbo in dimenzijo. Takšno kombiniranje različnih zvrsti avtomatično vedno ne deluje, v primeru najinega sodelovanja pri knjigi Drevesa pa je součinkovanje res popolno. Takšni so tudi odzivi vseh, ki so knjigo videli in prebrali. Zelo sem zadovoljen s podobo knjige, njenim izgledom, vrhunskim tiskom. Želel sem, da knjiga ne bi bila le lepa, ampak magično lepa. Želeli smo narediti knjigo, ki bi tako vizualno kot po konceptu izstopala v slovenskem prostoru.

Ivo Svetina je subtilno ubesedil tematiko iz narave, ki je naš zrak in dom. Kaj pravite o njem in o njegovih pesmih?

Najprej sploh nisem vedel, kako močno prisoten je motiv dreves in gozdov v Svetinovi poeziji. Ivo Svetina je izjemna oseba slovenske literature, ni le pesnik, temveč tudi vrhunski dramatik in prevajalec. Prepustil mi je izbor pesmi, ampak na koncu sem vključil pravzaprav vse pesmi, kjer se pojavlja motiv drevesa in gozdov. Branje njegove poezije je bila zame meditacija, odklop v prostem času, saj so njegove pesmi čista alkimija besed. Se je že moralo zgoditi, da mi je pot prečkala Ivova poezija in da je rezultat tega knjiga Drevesa.

Nekaj pesmi je napisal novih. So napisane prav za to knjigo?

Res je, nekatere Svetinove pesmi so prvič objavljene v knjigi. Niso pa bile napisane prav za to knjigo, ampak že prej. No, morda jih je Ivo takrat napisal prav za to knjigo, še ne vedoč, da jim je namenjena takšna usoda v najini knjigi.

Fotograf prevaja realnost v podobo, s tem da jo skuša razumeti, prebrati in napisati o njej, je ena od definicij fotografskega ustvarjanja. Imate vi še kakšno drugačno? Kaj vi počnete?

Fotografija res prevaja realnost v podobo, vendar to realnost vedno tudi transformira. Zagotovo je fotografija najbližji vizualni približek realnosti, vendar je zame zanimiva takšna fotografija, ki nakazuje tudi tisto, kar je le navidezno prisotno. Dokumentarna fotografija me ne zanima in ne privlači, fotografsko ustvarjanje mi pomeni odkrivanje in odstiranje drugih svetov, ki niso tako očitni oziroma eksplicitni, ampak so bodisi okoli nas bodisi podzavestno v nas.

Sobivanje, sozvočje različnih medijev vas je zmerom zanimalo. Zakaj?

Film, gledališče, video, vse to so svetovi sobivanja različnih medijev. Čeprav je fotografija moje intimno izrazno sredstvo, ne vem, zakaj bi se omejeval. Je pa res, da sem največ sodeloval prav s pesniki. Že pred leti sem izdal pesniško-fotografsko knjigo Piramide upanja s pesnico Nežo Maurer. Še pred tem sva veliko sodelovala z mariborskim pesnikom Tomažem Brenkom, pripravila sva več multimedijskih performansov, od tega dva v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja.

So vaše fotografije plod raziskovanja, intuicije, meditacije ali česa drugega?

Skoraj vsi posnetki nastanejo spontano, torej zagotovo intuitivno. Nobenega predhodnega načrtovanja ni. Je pa res, da se kasneje poglobim v njih s pomočjo digitalne tehnike. Ta mi omogoča, da se k fotografiji vračam, kot slikar k platnu. Včasih fotografija dobi končno podobo šele po nekaj letih miselnega ukvarjanja z njo. Še danes imam temnico in dvajset let sem fotografije izdeloval izključno tam. Vendar mi je digitalna tehnika odprla veliko novih izraznih možnosti.

Drevesa in gozdovi so bitja in to ste vi, kot je videti na fotografijah, s svojim pogledom skozi fotografsko kukalo dosledno upoštevali. Je tako?

Drevesa so me s svojimi oblikami in lokacijami fotografsko vedno zelo zanimala. A ne gre le za to. Dokazano je, da pogled na njihove krošnje umirja stres, prav tako pa učinkujejo zdravilno, zato so gozdne kopeli postale del uradne japonske medicine. Raziskave so pokazale, da premorejo posebno inteligenco sporazumevanja, ki jo ljudje s svojim načinom sporazumevanja težko ozavestimo. Tudi genom nekaterih dreves je bistveno kompleksnejši kot človeški.

Drevo je tudi močan simbol.

Seveda, drevesa so imela skozi celotno človeško zgodovino izjemen simbolni in mitološki pomen. S spremembo načina življenja in z vse hitrejšim tehnološkim razvojem se je naš odnos do njih zelo spremenil. Danes se tako na žalost njihova novodobna simbolika kaže v ekološkem smislu, saj postajajo ena glavnih žrtev in podob uničevanja narave. Izjemno pomembna je tudi njihova urbana vloga. Pariški bulvarji niso lepi samo zaradi arhitekture, ampak tudi zaradi dreves. V mestnih okoljih hladijo ulice in trge. Ena od študij je pokazala, da drevesa v New Yorku vsako poletje prihranijo sedem milijonov dolarjev za hlajenje s klimatskimi napravami. Drevesa so torej čudežna bitja in s knjigo Drevesa sva želela del te magičnosti prenesti k bralcu.