Bojan Tomažič
Živeti z naravo je nekaj, ki naj bi nas rešilo podnebnih sprememb, bolezni, epidemij in vseh drugih tegob, pogosto slišimo. Kaj sploh to pomeni?
Živeti z naravo je postalo krilatica, ki jo nekateri spretno izrabljajo za svoje koristi. Podobno kot je veliko proizvajalcev in trgovcev začelo izrabljati izraze eko, bio, natur, trajnostno. Ko v imenu nekega podjetja in na embalaži opazim to napisano, se zdrznem in postanem previden, ker so v zadnjem času izrabljeni v najbolj pokvarjenem smislu. Nekateri te izraze spretno uporabljajo za zavajanje potrošnikov, drugi niti ne vedo, kaj pomenijo. So seveda izjeme, vendar gre v veliko primerih zgolj za pridobivanje tako imenovanih osveščenih kupcev. Tudi trajnostni razvoj in neokrnjena narava sta izraza, ki ju ljudje uporabljajo, čeprav ne mislijo resno ali ne vedo, kaj pomenita. Naježim se, ko slišim župane in turistične delavce govoriti o trženju neokrnjene narave. Neokrnjena narava je tam, kjer človek še ni posegel v daljni ali bližnji preteklosti. Ne vem, kje takšna območja pri nas sploh še so. Mogoče kakšen Rajhenavski pragozd pri Kočevju?
V naravi je odgovor na vse
Vdor motoristov v zaščitene rezervate
Tega bontona se je treba naučiti?
Jaz sem znanje o naravi pridobil po dolgoletnem gibanju po njej in opazovanju. V naravi so nekateri procesi tako enostavni, da na veliko vprašanj najdeš odgovore sam, z logičnim razmišljanjem. Odgovore na najbolj zapletene lahko najdemo v znanosti, za nas navadne smrtnike, pa sta za to, da jo začnemo spoštovani, dovolj potrpežljivost in čustvena inteligenca. Če, torej, hočemo izoblikovati pravilen odnos do narave in okolja, ni treba imeti izobrazbe naravoslovne smeri. Ljudje brez takšne izobrazbe nekatere procese morda celo bolj razumejo, če naravo čutijo, čustev si ne izoblikuješ na fakulteti.
Eno leto je, potem ga leto ali dve ni
So se kljub hrumenju motorjev pojavile sove, ki jih še posebej radi opazujete?
Za koconogega čuka je značilno, da eno leto je na Pohorju, potem ga leto ali dve ni, ne zasledimo niti enega osebka. In tako se ti cikli ponavljajo. Strokovnjaki zaenkrat še ne vedo, kam se selijo in kaj je razlog za selitev. Zanimiv je tudi mali skovik, ki je naša najmanjša sova, le malenkost večja od vrabca, lahko pa upleni drugega ptiča velikosti goloba. Njegovo populacijo na Pohorju spremljam že nekaj let in je verjetno ena največjih v Sloveniji. Sove imajo med ljudmi že skozi zgodovino in tudi v slovenskem izročilu poseben status, že od nekdaj in so zaradi svojih nenavadnih sposobnostih in lastnostih vedno vzbujale domišljijo pri ljudeh. Poosebljajo skrivnost, magijo in modrost, po starodavnih verovanjih pa tudi moč prerokb, nočnih vizij, sanj in zdravljenja. V Slovenskih goricah recimo velikemu skoviku pravijo tudi smrčjak in smrtni ptič. Ljudje so verjeli da je tam, kjer se je oglasil, napovedal smrt nekoga. Zdaj so veliki skoviki iz Slovenskih goric izginili ali so zelo redki. Krivec je seveda človek, predvsem intenzivno kmetijstvo in izginjanje starih visokodebelnih sadovnjakov, oziroma izginjanje ekstenzivne mozaične kmetijske krajine.
Lahko naravovarstveniki za ogrožene kaj naredite?
Zavzemanje redkih posameznikov, nevladnih naravovarstvenih organizacij je absolutno premalo. Če zelo hitro država ne bo spremenila kmetijske politike in začela resno izvrševati veljavne okoljske in naravovarstvene zakonodaje ter začela izpolnjevati okoljskih zavez in direktiv, bo prepozno. Strokovne študije so pokazale, da smo v zadnjih desetih letih izgubili tudi do 80 odstotkov populacij nekaterih vrst ptic, to so predvsem ptice, ki so vezane na kmetijsko krajino. Slovenija torej zavez iz Nature 2000 ne izpolnjuje, ko začenjajo izginjati ptice, se to hitro začne dogajati tudi z ostalimi živalskimi vrstami.
Narava več ne prenese pritiska
Kdaj ste vi postali občutljivi na ravnanje z naravo?
Pred davnimi leti sem začel hoditi v gore in sem postal aktiven v Planinski zvezi Slovenije. Občutljivost pa je že iz otroštva, ko sem raziskoval okolico, bližnji gozda, opazoval živali in rastline. V potočku so bile ribe in potočni raki, danes je rib le še za vzorec, raki so le še žalosten spomin. Doma in pri dedku smo imeli nekaj domačih živali, s katerimi sem kot otrok stkal posebne vezi. Ko sem odraščal in začel opazovati, kako nekatere lepote in lepi spomini iz otroštva izginjajo, sem začutil dolžnost, da je nekaj potrebno narediti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
