(INTERVJU) "Enkrat so krivi izletniki, potem koline, potem garažno veseljačenje, na koncu mladostniki. Aja, in vmes kolesarji"

Po zapiranju v občine, policijski uri, kaznovanju za sendvič, zapiranju šol, vse večjem nasilju policistov je prišlo še kaznovanje dijakov, ki bi šli v šolo. Kaj se nam dogaja?

Leto dni smo z manjšimi odmori ujeti v različne mehurčke, tudi nacionalne, in ob redkih priložnostih, pa še to precej omejeno, vidimo, kaj se dogaja drugje. Lahko sicer potegnemo sklep, da so težave v mnogih državah, da je pač situacija spreminjajoča se in kompleksna, a vendar to naj ne bo opravičilo za naš mehurček. Že primeri, ki ste jih navedli - ob njih bi lahko našteli številne druge in celo tekmovali, katere kombinacije so najbolj bizarne -, kažejo na to, da ukrepi niso vedno domišljeni, da je sploh komunikacija z javnostjo slaba, večinoma izrazito enosmerna in direktivna, različni predstavniki oblasti mnogokrat niso prav noben zgled za upoštevanje ukrepov, posledično so iz te vsevedne pozicije tudi zelo omejene potencialne korekcije, ki bi jih ob drugačni, vključujoči klimi vlada imela. Tako pa se v tej zaplezanosti kar naprej išče nove in nove priložnostne in pripravne krivce.

In tudi podpornike med strokovnjaki.

Apologeti, to je pravilnejši izraz kot strokovnjaki, za zastopanje takšne pozicije se vedno najdejo. Nazoren primer tega je, ko mariborske dijake, ki na miren način protestirajo, ker hočejo v šolo, čakajo kazni in sodni postopki. In za reakcijo resorne ministrice v nadaljevanju bi si tudi želeli, da bi bila vsaj tiho.

Smo se ljudje (pre)hitro navadili na vsiljen način življenja in razmišljanja?

Težko je podati posplošeno sliko o tem, kaj se pri ljudeh dogaja na osebni, intimni ravni. Določena skupina ljudi, po moji oceni izrazita manjšina, se ne vznemirja, je pravzaprav precej indiferentna do celotnega dogajanja. Nekoliko večja je verjetno skupina tistih, ki so uporni določenim ukrepom ali kar vsemu, kar je povezano s pandemijo. Potem so tu nekateri, ki jih prežemajo občutki zaskrbljenosti, so skrajno previdni in lahko v tej poziciji sumničavi do drugih, ki situacije ne dojemajo na enak način. Po moji oceni je največja skupina tistih, ki poskušajo živeti nekakšno normalnost, pragmatično krmarijo med ukrepi in poskušajo na prilagojene načine ohranjati običajno življenje, kot smo ga pred letom poznali. Je zanimivo, da se vlada v svojih odzivih precej ukvarja prav s tem zadnjim, večinskim segmentom, ki v osnovi niti ni problematičen, saj priznava stvarnost pandemije in bi lahko bil naravni zaveznik ob bolj vključujoči in razumevajoči politiki. Na to kažejo prav primeri nesorazmernega sankcioniranja tistih, ki so poskušali upoštevati ukrepe, pa se ob tem niso zavedali, da jih ob striktni črkobralski interpretaciji in izvajanju tega v praksi dejansko kršijo.

Pravica do kakovostnega izobraževanja

Tako je bilo tudi z dijaki.

Na povsem formalno normativni ravni še vedno velja prepoved zbiranja ljudi zaradi epidemije, in če bi sledili zgolj temu, je to za nekatere povsem zadosten argument za popis in sankcioniranje dijakov. Seveda je to zgolj ozek pravni vidik. Če temu torej dodamo razlog protesta mladih, in sicer da so opozorili na problem dolgotrajnega šolanja na daljavo, ki posega na njihovo pravico do kvalitetnega izobraževanja, dostopnega vsem, pa tudi na pravice do zdravega življenjskega okolja in pravice do zdravja, kamor sodi tudi duševno zdravje, ugotovimo, da tehtamo med opozarjanjem na te prikrajšanosti, pri čemer so, kar je treba poudariti, mladi že pred protestom iskali načine, da bi jim nekdo od odločevalcev vsaj prisluhnil, in tveganjem kršitve prepovedi zbiranja ljudi. Pri čemer so dijaki svoj protest, to lahko rečemo, izvedli z upoštevanjem vseh drugih ukrepov.

Bili so zunaj, bilo jih je malo in imeli so maske, kar je bolj varno kot v trgovinah.

Kot je izračunal novinar Ali Žerdin, je bilo na trgu okvirne kvadrature 3500 kvadratnih metov okoli 30 dijakov na varnih razdaljah. In kot je pričala udeleženka in podpornica njihovega protesta dr. Emilija Stojmenova, so ostali dijaki takrat, ko so njihove kolege policisti popisovali, prepevali slovensko himno.

In takšno ravnanje je eden od psihologov označil kot delikventno?!

Sem prebral, da je šlo za egocentrično in razvajeno mladino, ki živi v stresnem družinskem okolju in ni pravilno vzgojena, tako da se zateka k agresivnosti in protestom in se ne obnaša odraslo in odgovorno. To mnenje strokovnjaka naj bi bilo strokovno. No, vsaj ni uporabil še politične usmerjenosti, tako da lahko mirne vesti zaključimo, da zahteva po vrnitvi v šolo ni ne leva ne desna. Pritrjujem pa ministrici, da so ti dijaki prevzeli odgovornost in odrasli, ampak ne po protestu, temveč že mnogo prej. Kot družba pa smo dosegli pomembno dno, v tridesetletni zgodovini države ne pomnim, da bi policija na popolnoma mirnem protestu načrtno popisovala in kaznovala sveže polnoletnike in mladostnike.

To je res novo.

S strokovnega vidika mi je nerazumljivo sledeče: v krizni pandemijski situaciji so ljudje v splošnem zaradi lastne nesigurnosti dovzetni za različne usmeritve, ki jih podaja vlada, ki ima več verodostojnih informacij. Ljudje to zaupanje nagradijo z upoštevanjem ukrepov, jih sprejmejo za svoje, seveda v vsakdanjih situacijah kolikor se le da, vendar je pomembno, da v splošnem sledijo temu, kar ukrepi zapovedujejo. In potem ta morda navidezno drobni uspeh vlada spregleda, ga komunikacijsko ne nagradi, ampak začne ljudi selektivno grajati in kaznovati.

Z grajo do zaupanja?!

Ljudje so, upam si trditi, večinsko upoštevali ukrepe, kolikor se jih pač v vsakdanjiku da, od vladajočih pa dobivali sporočila, da se ukrepov pravzaprav ne držijo, pa so enkrat krivi izletniki, potem koline, potem garažno veseljačenje, na koncu mladostniki. Aja, in vmes kolesarji. Je to dovolj plastično povedano, da pravzaprav nazorno pokaže, zakaj je zaupanje vedno znova zamajano? Sploh če se vidni predstavniki še sami ne znajo držati ukrepov, ki so jih tudi sami sprejeli. Lahko torej rečemo, da je za takšno stanje kriva pretežno kar vlada sama. To je navsezadnje konec lanskega leta priznal tudi minister Počivalšek, a potem na to pozabil.

Pred Janšo je še vsa preteklost

Janez Janša je osrednja figura in o vsem odloča.

Njegovo delovanje spominja na neprestane manevre preusmerjanja pozornosti in hkratnega nagovarjanja in mobiliziranja svoje volilne baze. Če v tem kontekstu uporabim izjavo meni bližnje osebe, lahko rečemo, da je glede na vsebino njegovih dosedanjih kratkostavčnih posegov pred njim še vsa preteklost. Upam si sicer trditi, da je predsednik vlade učinkovit znotraj vlade, kako pa je vlada učinkovita za državo, pa je povsem drugo vprašanje. Vsekakor so bili pretresi v številnih družbenih podsistemih, a to še zdaleč ne pomeni, da gre za učinkovitost. V mnogih primerih so bili ti pretresi namreč konflikti, ki so poskušali radikalno poseči v kulturo, medije, izobraževanje, znanost, ne nazadnje tudi v pravosodni sistem.

Predsednik vlade ima zelo agresiven slog komuniciranja in vse obrača sebi v prid.

Manipulacija in selektivno prikrojevanje informacij nista slog samo predsednika vlade, ampak sta precej razširjena v sodobni politični krajini. Res pa je, da ima pri predsedniku vlade takšen slog tradicijo in da je zelo intenziven. Skorajda lahko rečemo, da je glede tega že transparenten. Če bi bili sicer pikri, bi dejali, da če nekdo vodi državo in ob tem preživi še precej časa na spletnih družbenih omrežjih, potem naj se pač zaradi te dvojne obremenjenosti takšni zdrsi dogajajo v spletnih objavah in nikakor ne v vladanju. Oziroma, kar bi kot državljan pričakoval, da se državna politika ne vodi preko kratkostavčnic spletnega družbenega omrežja velike tuje korporacije.

Seveda so za to, kar se nam dogaja, odgovorni tudi politiki iz opozicije z zdajšnjim in svojim prejšnjim početjem. Njihovo kazanje na enega krivca družbi ni v pomoč.

Če pristanemo na tezo, da se je naša družba v zadnjem letu precej spremenila, da marsikatero sfero družbe poskušajo vladajoči precej radikalno in brutalno predrugačiti, predvsem pa da je osnovni model vodenja zelo jasna hierarhična struktura, potem je tudi zelo jasno razpoznavanje in posledično naslavljanje nasprotnika s perspektive opozicije. Ta ima sicer precej izzivov; najbistvenejši je, da videz konstruktivnega sodelovanja spremeni v povezovanje na nivoju jasnega programa, ki bi vseboval vizijo družbe in potrebne spremembe za doseganje tega cilja. A trditvi, da bi bile opozicijske stranke medijsko protežirane glede na pregled medijske krajine, ne kaže pritrditi. Kot so mediji kot četrta veja oblasti kritični do vlade in vladajočih strank, so kritični tudi do opozicijskih. Tudi pomemben del javnosti do njih goji precejšnja pričakovanja in jih v njihovih dejanjih neprestano ocenjuje. Teza o radikalizaciji političnega prostora, ki zadnje mesece pogosto prihaja s strani vladajočih strank, pa je dvorezen meč. Lahko se je en pol pomaknil v ekstrem, a prav lahko je zadeva zrcalna - da se je drugi pol pomaknil v drug ekstrem. Zagotovo pa je med obema večji vmesni prostor.

Predsednik države govori o potrebnem sodelovanju, ki da bo pripeljalo do normalnosti, ne pove pa, kako si to predstavlja.

Vloga predsednika države v našem političnem sistemu je sicer resnično precej omejena, a aktualni predsednik je v celotnem svojem obdobju povsem zminimaliziral vsebine. Od nje je ostala morda res samo večna mantra o iskanju sodelovanja. Nekako v tej razbeljeni in polarizirani politični situaciji to, da vse stare zamere pač prekriješ s tem, da pozabimo za nazaj in sodelujemo za naprej, ne gre. V tej situaciji bi potrebovali nekoga, ki bi užival moralno avtoriteto, kar pomeni, da bi se ob kritičnih dogodkih jasneje opredelil in se trudil to tudi uveljaviti. Žal je aktualni predsednik svoj način delovanja izgradil za morda sijoče čase, ko je lahko s svojimi akcijami državni motivator, v kriznih časih pa takšna vloga deluje izgubljeno. Političnim strankam v nekakšni ambivalentni dinamiki to tudi ustreza - gre jim na živce, a hkrati zaradi svoje samozapovedane neopredeljenosti ni pretirano moteč. In karavana gre naprej.

Kaj je zdaj drugače od lanskega leta, ko sva se v tem času pogovarjala?

Prva sprememba, ki sem jo lani opazil, je bilo to, da se je čas nekako upočasnil, zdaj trdim, da se je čas precej intenziviral v digitalnem delu mojega življenja. Skačem namreč iz srečanja v srečanje, iz teamsov v zoom, pa vmes v še kaj drugega. Zagotovo je vprašanje uporabe vseh tehnoloških pripomočkov v našem komuniciranju in delu nekaj, kar bomo morali nasloviti v prihajajočih časih, ko se bo življenje znova selilo v tirnice, kot smo jih poznali pred pandemijo. Nekatere stvari ne bodo enake, kot so bile, ni pa nujno, da je vse, kar se je v tem času dogajalo na daljavo, negativno. Iskanje nekakšnega novega ravnovesja med našim običajnim življenjem in digitalizacijo bo izziv prihodnosti. Na problematiko duševnega zdravja zaradi pandemije smo v strokovnih združenjih skozi celotno obdobje opozarjali in stanje se je tudi zaradi dolgotrajnosti same pandemije poslabšalo. To bo vsekakor največji izziv družbe, še posebej v obravnavi otrok in mladostnikov. In pandemija je osvetlila, da smo kot družba popolnoma zatajili pri oskrbi najstarejših. Upam, da se na ta problem v boljših časih ne bo preprosto pozabilo. V jubilejnem tridesetem letu naše države bi si želel, da začnemo državo jemati resno. Želel bi, da bi v prihodnosti odrasli resnično odrasli. Mladi so na dobri poti.