(INTERVJU) Laibach: Degradacija je vseprisotna, vsi skupaj se nezadržno premikamo proti civilizacijskemu prepadu

Pri enih stvareh celo bog ne more narediti, da bi razveljavil, kar je bilo storjeno, je rekel Aristotel. A vseeno vprašam: bi vi iz laibachovskih štiridesetih let kaj razveljavili, če bi se dalo?

Bi, seveda, če bi se dalo. Vemo, da smo delali tudi hude napake, ampak večina jih je bila avtorskih in - v končni konsekvenci - takšnih, da smo se zaradi njih razvijali in razvili naprej v to, kar smo. A če nas vprašate, ali bi vse skupaj razveljavili in začeli še enkrat - z veseljem!

Bi spet začeli v Trbovljah leta 1980 ali leta 2020 na Ljubljanskem gradu?

Če bi začeli od začetka, potem bi to moralo biti v Trbovljah. Če pa bi morali začeti od zdaj, potem sta seveda koncerta na Ljubljanskem gradu dober začetek. Če smo iskreni, se mi itak počutimo ves čas kot absolutni začetniki, kar nas verjetno ohranja v neki entuziastični kondiciji, potrebni za maraton, ki ga tečemo. In še kar nekaj te kondicije bomo potrebovali, da pritečemo do častnega kroga.

Veliko delo ste naredili tudi za samozavest slovenskih ustvarjalcev, posebno pri predstavitvah tujini. Kaj pravite na to?

Nas veseli, če je res tako, slišimo pa to prvič tako neposredno.

​Sreča nas je spremljala na debelo

​Nam, ki vas spremljamo od začetkov, je bilo zmerom zanimivo ugibati, kakšna bo naslednja plošča Laibacha. In zmerom ste zadeli. Bi rekel, da ste imeli srečo, a bi me filozof, ki sem ga že omenil, spomnil na to, da je sreča odvisna od nas samih. Je bilo na vaši poti vse odvisno od vas samih?

Seveda ne, ampak sreča nas je dolgo spremljala na debelo. O sreči smo v tem kontekstu govorili že leta 1983 v znamenitem TV-intervjuju, v katerem smo mimogrede citirali tudi Kardelja, in zakaj ne bi tega kar ponovili: "Sreče človeku ne morejo dati ne država, ne partija, ne bog in ne hudič; sreča je v popolni ukinitvi svoje ljudske identitete, v zavestnem odrekanju osebnemu okusu, prepričanju, razsojanju, v svobodnem razosebljanju in v sposobnosti žrtvovanja ter identificiranja z višjim, nadrejenim sistemom, z mnoštvom, kolektivom, nad-ideologijo." Danes vemo tudi, da je sreča v bistvu stanje nezavedne blaženosti, neka oblika demence skratka, kjer ti posledice napačnih odločitev mentalno ne pridejo do živega oziroma jih vedno z lahkoto obrneš v svojo korist.

Aristotelova navodila za uspeh so že stara, neuspešnih ljudi pa je še vedno zelo veliko. Prvič, imejte določen, jasen praktičen ideal, cilj, namen. Drugič, imejte potrebna sredstva za dosego svojih ciljev; modrost, denar, stvari in metode. Tretjič, prilagodite vsa svoja sredstva v ta namen, je govoril. Ste vi tako počeli?

Počeli smo - in še vedno počnemo - marsikaj od tega. Imeli smo jasen cilj in popolnoma smo se mu prilagodili. Da bi ga dosegli, smo razvili tudi potrebne metode, z ostalim pa se nismo obremenjevali. Denarja nismo imeli nikoli dovolj, ampak tudi nikoli zares premalo in v bistvu je bil dolgo res zadnja stvar, ki bi nas zanimala. Tudi z modrostjo je bilo precej podobno.

Ni obstajal veliki genij kadarkoli brez dotika norosti, je tudi opozoril Grk.

Vsekakor, ampak tako kot ni vsak norec genij in ni vsak genij nor, tudi dotik norosti ni vedno razsvetljenje. V kratkih intervalih in v nadzorovanih dozah pa pomaga.

V začetku osemdesetih let ste bili veliko v časopisih. Eden od mariborskih profesorjev je zaradi vašega nemškega imena rekel, da bi "mladi v svojih iskanjih morali znati oblikovati svoja hotenja in ne samo rušiti in rušiti". Ste res rušili?

Seveda smo, ampak smo rušili kreativno in tako pripravili prostor za veliko novogradenj. Izmed katerih pa bo nekatere spet treba rušiti. Takšna je pač večna dialektika razvoja.

Poznali so vas tudi delegati mariborske kulturne skupnosti, ki so na koncu seje sklenili, da bodo "republiški konferenci SZDL poslali protest proti obstoju in delovanju skupine Laibach Kunst". Poleti 1983. skorajda ni bilo dneva, da ne bi kdo napisal javnega pisma proti vam ali na kakšnem občinskem forumu zahteval ukrepanja oblasti v Ljubljani. Takrat je bil to velik pritisk na vas. Kako vam je uspelo ohranjati psihično stabilnost oziroma notranji mir?

Kot ste že omenili - z norostjo in prepričanjem, da to, kar počnemo, zahteva neko mero žrtvovanja in dozo fanatizma. Itak pa smo tudi vedeli, da imamo prav.

Še o zdajšnjem času velikih nasprotij in sovraštev ena filozofova misel: "Vsakdo lahko postane jezen - to je enostavno. Ampak da si jezen na pravo osebo, v pravi meri, ob pravem času, za pravi namen in na pravi način, to pa ni enostavno." Kot mnogih modrosti, se zdi, da te jezni zdaj ne upoštevajo. Kaj bi umirilo, normaliziralo razmere pri nas?

Ali niso končno umirjene in normalizirane? Družina je na prvem mestu, neznance držimo na distanci, posvečamo se osnovnim stvarem, več komuniciramo med sabo, v svojih osnovnih celicah, s partnerji in se ukvarjamo z otroki. Pred epidemijo so bili mnogi mnenja, da so življenjske razmere nevzdržne in pravzaprav nenormalne in da je naša civilizacija globoko zabredla v nek devianten, histeričen, virtualen način življenja, ki ga ne obvladujemo več. Zdaj, ko smo dejansko prisiljeni živeti v virtualnih skupnostnih, balonih, pa so spet vsi nervozni. Človek je pač nepotešljiva žival. Ta nepotešljivost je sicer gonilo njegovega napredka, vendar tudi njegov samomorilski gon, njegova neizbežna smrt. Kaj bi torej morda umirilo, normaliziralo razmere pri nas? Najprej verjetno ukinitev vseh spletnih socialnih omrežij, mogoče tudi redukcija elektrike pa omejitev dostopa do medmrežja in še kaj podobnega. Če nič od tega ne pomaga, pa nam ostane samo še ena dobra atomska bomba in neselektiven izbris.

Sarkazem je znak inteligentnosti. Pri vas tudi razočaranja (nad nepotešljivo živaljo)?

Gre pač za spoznanje dejstva, da je človeštvo s svojim nebrzdanim početjem, s svojo deklarirano širitvijo in rastjo ter s svojimi nepotrebnimi potrebami prišlo do roba prepada in da zelo verjetno ni več poti nazaj. Mogoče se slika s stališča Slovenije in tudi širše EU res še ne vidi tako zelo črnogleda, ker živimo pravzaprav na sorazmerno kvalitetnem in ne ravno referenčnem delu sveta. Slovenija ima srečo, da je v nekaterih segmentih razvoja tako zelo za časom, da še vedno deluje kot ekološka, ekonomska in celo do neke mere socialna oaza. Kljub temu pa smo del celote, in če pogledamo malo bolj natančno, vidimo, da gre pri tej oazi bolj za fatamorgano, da je degradacija vseprisotna in se vsi skupaj nezadržno premikamo proti civilizacijskemu prepadu. To krivuljo pa je praktično nemogoče zaustaviti ali jo obrniti v drugo smer.

​Svoboda vodi ljudstvo

S plakati zdaj sporočate, da svoboda vodi ljudstvo. Razložite nam, prosim.

Ne sporočamo tega samo zdaj, ampak ves čas. Gre za reaktualizacijo naših dveh plakatov iz prve polovice 80-ih, ki oba nosita isti naslov: Svoboda vodi ljudstvo - eden v francoščini in drugi v nemškem jeziku, oba se nanašata na znamenito Delacroixovo sliko Svoboda vodi ljudstvo iz leta 1830, posvečeno drugi francoski revoluciji. Ta slika, na kateri svobodo pooseblja goloprsa Marianne na barikadah, s puško v levi roki in francosko trobojnico v desni, je navdihnila med drugim tudi Frederica Augusta Bartholdija pri oblikovanju Kipa svobode, ki ga je Francija leta 1886 poklonila Združenim državam Amerike. Pojem svobode je seveda preširok, da bi ga lahko obdelali v nekaj stavkih, predvsem tudi zato, ker je svoboda po definiciji vedno izmuzljiva. Je pa dejstvo, da je svoboda, ki je ženskega spola, osnovna esenca življenja kot takega in vodi ljudstvo že od vekomaj, toda ne nujno vedno v njegovo splošno korist. Vse, kar ljudje počnemo, počnemo v bistvu zato, da bi lahko zaživeli bolj svobodno. Vendar pa je paradoks svobode v tem, da nas pri tem početju, pri njenem iskanju in konzumiranju, pravzaprav zasužnji, enako kot droge zasužnijo svoje odvisnike, oziroma nas zares osvobodi šele v smrti. Svoboda je torej enako smrt.

Kakšna bo naslednja plošča?

Bomo videli; lahko povemo samo to, da pripravljamo kar nekaj zelo različnih albumov, od tega bo večina dvojnih. Vsaj dva ali trije pa naj bi izšli že v prvi polovici naslednjega leta.

Bodo na albumih nove pesmi?

Bodo, seveda, ampak ne samo tradicionalne pesmi. Takšnih mi itak zares ne znamo pisati.

To bodo še bolj pravi razlogi za praznovanje, kot je štiridesetletnica delovanja skupine?

V bistvu nam je zares vseeno za štiridesetletnico, in če bi bilo po naše, je sploh ne bi obhajali. Tako in tako je teh obletnic preveč in tudi naša štiridesetletnica se bo od zdaj naprej dogajala vsako leto. Smo pa seveda hvaležni, če komu to pomeni kaj več in če nam posledično zanjo čestita.

Mi vam čestitamo. In bodite zdravi.

Hvala, tudi vi. Menimo sicer, da je zdravje, v triadi skupaj z mladostjo in lepoto, precenjeno, glorifikacija zdravja pa kontraproduktivna. Kdor je bolan, je že tako in tako hendikepiran, v luči ideologije zdrave družbe za vsako ceno pa še dodatno izobčen in stigmatiziran. Bodimo torej vsi skupaj dobro, tudi če nismo nujno zdravi.