(INTERVJU) Modna kreatorka, ki je v Berlin prek Züricha prišla s Ptuja: Moj svet se odslikava skozi oblačila, ki jih kreiram

Kar ni črno, je koža, sva leta 1995 v reportaži, objavljeni v Večeru, ugotavljala ob modni reviji na Ptuju. Je še vedno tako?

Še vedno je tako pri večini mojih kolekcij. Kot je razvidno iz mojega dela, skušam skozi svoja oblačila vedno poslati sporočilo. Izberem tematiko, vsebina je pogosto skrb vzbujajoča, žalostna ali nosi negativno konotacijo. Tudi zato so oblačila večinoma črna. V nekaterih kolekcijah sem dodala še druge barve: načeloma izbiram med rdečo in belo. Če ti barvi predstavljata nasilje, ljubezen in nedolžnost, je njuna umestitev v mojo kolekcijo povsem logična.

Ste si leta 1992, ko ste začeli, predstavljali, da boste to delali tako dolgo?

Umetniško kreiranje in ustvarjanje je dolga pot, ki najprej vzklije kot ideja, potem potrebuješ dovolj motivacije in tudi denarja, da jo lahko razviješ. Življenje me je nekako zapeljalo v modo, kjer sem se počutila in se še vedno počutim najbolj domače. To je moje osnovno orodje, s katerim se lahko najbolje izrazim. Če slediš sebi, nekako nikoli ne veš, zakaj točno pristaneš v določeni umetniški zvrsti, enostavno se zdi tako prav. Svoje delo imam rada, tudi zato vztrajam, v njega vedno vlagam in vedno iščem poti, kako lahko kot ustvarjalka svoj potencial najbolje izrazim, ob tem pa še finančno preskrbim sebe in svojo družino. Ob življenju v tujini so spontano sledile ideje, ob soočanju z drugačnim okoljem so se razvile v oprijemljive izdelke v več deset kolekcij, od katerih vsaka nosi del mene.

To, kar vidimo v kolekcijah, je vaš svet?

Moj svet se odslikava skozi oblačila, ki jih kreiram. Izbor materiala je natančno naštudiran. Včasih preživim tedne in tedne v berlinskih trgovinah z blagom, kjer iščem pravi material za oblačila. Dotaknem se vsake tkanine, skozi njo zdrsim s prsti. Če čutim, da je primerna za določen kos oblačila, jo izberem, sicer iščem naprej. V vsak svoj izdelek vložim ogromno truda in raziskovanja. V mojih kolekcijah ni naključij.

Vsaka generacija ima lahko svoj čas

Zgodnja devetdeseta so bila poseben čas, bilo je obdobje, ki je sledilo letom sladke svobode ob koncu osemdesetih. Ko ni bilo več vojaških napetosti, se je zdelo, da bi bilo treba na vseh področjih nekaj narediti in vsak posameznik tudi. Kako ste vi čutili, doživljali tisti čas?

Uporniško in ustvarjalno. Imeli smo veliko časa in resda tudi svobode. Delovali smo bolj kolektivno, povezano in solidarno.

Kljub temu ste konec devetdesetih odšli. V Zürich. Zakaj? Kaj vas je vleklo tja in potiskalo od tod?

Ljubezen. In takrat sem že vedela, da v Sloveniji ne bi mogla najti odgovorov na tisto, kar sem iskala. Želela sem videti več, se naučiti več. Tujina je prva pot, kjer lahko odgovore začnemo iskati, je neusmiljena, prisili nas, da izstopimo iz cone udobja in razvijamo svoje potenciale.

Kaj je v tujini bilo drugače? Mlad človek je bolj prilagodljiv, a vseeno zazna razlike. Kakšne ste vi najprej opazili v vsakdanjem življenju?

Moje izkušnje so bile, da je tujina predvsem brez čustev, brez razumevanja, na drugi strani pa tudi brez pričakovanj. Če ti ne uspe, razočaraš predvsem sebe, kar je včasih lahko veliko breme. Ko si mlad, se s tem verjetno veliko lažje soočaš. Hitro sem spoznala, da bo življenje v Zürichu zame velik izziv. To je hladno, dolgočasno in v nabiranje kapitala usmerjeno mesto. Ampak kot povsod po svetu lahko s socialnim mreženjem, iskanjem prijetnih ljudi in z dosti volje najdeš primerne kontakte in ljudi, ki te razumejo in postanejo tvoji prijatelji.

Kaj ste tam počeli?

V Zürichu sem imela več kot pet let trgovino Ostblock, predstavljala sem modne oblikovalce iz vzhodne Evrope, tudi iz držav bivše Jugoslavije. To je bilo zelo zanimivo, ustvarjalno in bogato obdobje. Srečala sem veliko ustvarjalcev, ki so postali moj kreativni krog ljudi, z nekaterimi še danes negujem stike. Po drugi strani se v Švici nikoli nisem počutila doma in tako sem vesela, da sem pred osmimi leti s svojo družino za vedno zapustila Zürich in se preselila v Berlin.

Berlin pa je bil tako in tako zmerom tisto, kar ste počeli, Einstürzende Neubauten ste vrteli že na prvih modnih revijah v Sloveniji.

Vedno sem čutila posebno vez z Berlinom. Že prej je veliko ljudi moje kolekcije označevalo kot berlinske. Mislim, da imajo pri tem pomembno vlogo črna barva, temačni toni, Berlin ima rad črno barvo, ki se tudi odlično poda k melanholiji mesta. Svetle barve tu enostavno niso doma. Ja, Einstürzende Neubauten pa sem vedno oboževala, pa ne zato, ker so iz Berlina, ampak zato, ker se njihova glasba čudovito podaja k mojim kolekcijam.

Za vašo prepoznavnost je posebej pomembna kolekcija Shell Shocked.

Kolekcija Shell Shocked je nastala v sodelovanju z vizualnim umetnikom Andyjem Leunbergerjem, ki živi in dela v Berlinu. Ko sem na njegovi razstavi videla slike motivov​ Shell Shocked, sem ga povabila k sodelovanju. Shell Shocked je zbirka slik, ki se ukvarja z upodobitvijo nasilja. Vključuje 26 portretov. Na osnovi teh slik sem oblikovala kolekcijo oblačil. Kolekcija je v celoti črna. Tudi tiski Andyjevih slik so črni, kar kolekciji doda posebno temačnost in skrivnostnost. Kolekcijo sva premierno predstavila v Galerie 36B v Zürichu. To je bila zame prva priložnost, da sem lahko svoja oblačila razstavljala v takšne vrste umetniškem prostoru.

Shell shocked ali sindrom bombni šok je termin iz prve svetovne vojne, ki je še vedno aktualen?

Vsekakor. Res je, da ga večinoma povezujemo s prvo svetovno vojno, vendar raziskave kažejo, da imajo tudi vojaki v Iraku in Afganistanu možganske poškodbe zaradi izpostavljenosti eksplozivnemu orožju in napravam, ki vodijo v posttravmatske motnje in shell shocked. Termin torej lahko zlahka preselimo v sedanjost in kontekstualiziramo njegov pojav predvsem na bojiščih Bližnjega vzhoda, kjer imajo zahodne države ves čas odprto fronto.

Maske so bile del vaših oblačil že pred korono.

V mojih kolekcijah imajo maske drugačen pomen. So simbol upora proti politični diktaturi, ideološki indoktrinaciji in sistematskemu nasilju. Odpirajo vprašanja identitete, nadzora, verske pripadnosti, svobodomiselnosti in posamezniku omogočajo tudi, da se na eni strani zlije z množico in na drugi strani postane ločen individuum. Vsak naj sam izbira. Od začetka epidemije mi je bilo jasno, da ne bom izdelovala mask za zaščito proti virusu, ker te zame ne morejo predstavljati modnega dodatka. Podpiram pa nošenje medicinskih mask za boj proti koronavirusu.

Manjše kolekcije so dražje

Delate manjše kolekcije. Vsako oblačilo je tako rekoč unikum. Kdo so tisti, ki ste jim zanimivi? Kdo so tisti, ki kupijo in nosijo vaše izdelke?

Moje kolekcije so res manjše, ker je vsak kos unikaten in ročno izdelan. Zanimive so različnim ljudem. Na žalost pa si zaradi visokih cen, ki so posledica stroškov izdelave - šivilje je treba primerno plačati, izbiram kvalitetne in fair-trade materiale -, mojih oblačil vsi ne morejo privoščiti. Tudi jaz si jih ne bi mogla.

Koliko pa v trgovini stane vaše oblačilo?

Moja oblačila so draga, a dostopna. Cene so različne, saj gre za unikate, gibljejo se med 45 in 850 evri.

Kaj zdaj novega pripravljate? Kaj bo v novih kolekcijah?

Trenutno kreiram kolekcijo, imenovano 36. To cifro sem izbrala, ker je to bila včasih poštna številka Kreuzberga, dela Berlina, v katerem živim. Izdelovanje kolekcije mi predstavlja izziv, ker sem se ga lotila na popolnoma nov način. Gre za kolekcijo upcyling, ki bo izdelana iz oblačil, ki jih najdem na ulicah. Moja inspiracija sta, kot ne prvič, alternativni Kreuzberg in življenje, ki ga ta posebni del Berlina diha. Idejo sem dobila od lokalnega uličnega umetnika in grafitarja Sozija 36, ki svoja dela ustvarja na odpadnih kosih pohištva, gradbenega materiala in podobno. Vse to sam najde na ulici. Kosom oblačil, ki so jih ljudje odvrgli, dodam nov namen, jih zrecikliram in na ta način ustvarim nov smisel. Oblačilo spet zadiha v novi formi.

Lani so vaša oblačila predstavljali na TV Slovenija. Je v Sloveniji tudi mogoče dobiti vaša oblačila?

Na televiziji so predstavili kolekciji Keine mach für Niemand in Shell Shocked. Prav tako sem oktobra s Shell Shocked sodelovala na Ljubljanskem tednu mode. V Ljubljani imam skupaj s slovensko modno oblikovalko Natašo Hrupič Show Room GT31, kjer redno predstavljam svoje kolekcije. Z nekaterimi kosi sem prisotna tudi v konceptni trgovini Pentlja v Ljubljani.

Stike s Slovenijo očitno vzdržujete, glasbena podlaga za predstavitev prejšnje kolekcije je bila delo ptujske skupine Vibesonic Jam. Ob vaših oblačilih se slišijo svetovno. Prezrta naša ustvarjalnost?

Pripravljenost okolja za dojemanje ustvarjalnosti posameznika ni samo v odprtosti prostora, ampak tudi v dostopu, ki ga umetnik ima do publike. Veliko dobrih ustvarjalk in ustvarjalcev je prezrtih. Tako je vedno bilo. Rada sodelujem z drugimi ustvarjalci, za video kolekcijo Shell Shocked je material posnela berlinska video umetnica, Lili Kuschel, in ona je izbrala glasbo ptujskega Vibesonic Jam.

Facebook skupina Muršičeva, kjer ste se začeli predstavljati, zdaj odkriva ptujsko vrvenje v devetdesetih letih. Šele zdaj človek vidi, kako bogato je bilo dogajanje in kako pestra ustvarjalna ponudba.

Na žalost tistega ni več. Sem vesela in ponosna, da sem bila del dogajanja.

Kako so naši kraji, dogodki in ljudje videti iz berlinske perspektive?

Oddaljeni. Premalo drzni in pogumni, a polni potenciala, znanja in ustvarjalnosti.

V Berlinu je tudi veliko Slovencev, imate stike z njimi? Dopisnica RTV Slovenija Polona Fijavž je celo nosila vaša oblačila na legendarnih modnih revijah v sredini devetdesetih.

Polona je nosila moja oblačila na začetnih modnih revijah na Ptuju, v Ormožu, Slovenj Gradcu, Portorožu in Celju. Veseli me, da še sedaj obleče tudi moja oblačila. Ja, v Berlinu je kar veliko Slovencev, sama imam mednarodno družbo prijateljev, sem pa vedno vesela, ko slišim na ulicah slovenski jezik.

Ukvarjanje z lattemachiato​ problemi ni dovolj

Kaj si želite za naslednja leta, za prihodnost? S katerimi barvami boste udarili? Bi antivirus kolekcija bila idejno prepoceni pristop?

Antivirusne kolekcije nikakor ne bom delala. Svet je poln motivov, ki me inspirirajo, in glede na to, v kakšno smer gremo, se zdi, da pri zbiri barv ne bo sprememb. Glede globalne situacije menim, da morata moda in tekstilna industrija najprej dobro počistiti pred svojim pragom, glede na to, da sta drugi največji onesnaževalec planeta. Zato si želim dalje ustvarjati na način, ki bo ekološki, obstojen in politično korekten. Tako da bom najverjetneje šla dalje v smeri upcyling, buylessbuybetter in slow fashion, torej k recikliranju, nepotrošništvu in nenasilni modi. Pri svojem delu si želim, da bi lahko ohranila neodvisnost, ki mi omogoča razvoj kreativnosti. Nadejam se, da bom tudi v prihodnosti lahko ustvarjala za kritično publiko, ki v mojem delu ne bo videla samo oblačil, ampak tudi sporočilno vrednost.

Maj je v Nemčiji zmerom politično buren, delavski praznik na začetku meseca razplamti razne aktiviste. Je bilo letos tudi tako?

Prvi maj je v Berlinu vedno razburljiv in napet, vendar to ni edini takšen dan v letu. Sama se redno udeležujem demonstracij, prvomajskih sploh nikoli ne zamudim. Mediji podajajo zelo popačeno sliko o teh protestih, poročila temeljijo na poročilih policije, ki ne bi smela biti edini vir poročanja. Tradicionalno je na prvi maj sicer več demonstracij, mediji in policija pa so vedno fokusirani na popoldanske, ki jih skličejo anarhistične skupine in se vedno začnejo ob 18. uri ter po navadi eskalirajo v nasilnih incidentih. Tudi letos je bilo tako.

Običajno so levičarji jezni zaradi krivičnega sistema, ki ga obvladujejo bogati, vse več je tudi fašistov, nacistov. Srhljivo.

Levica je že dolgo časa v krizi oziroma je skoraj več ni, saj več ne opozarja na slab položaj delavcev in nižjega razreda, ampak bolj na nekakšne lattemachiato probleme, ki so bolj težave srednjega razreda. To je jasno vidno v Berlinu, ki ima politično rdeče-zeleni senat, vendar se je položaj delavcev navkljub vsemu poslabšal. Pa ne samo delavcev, ampak tudi imigrantov, samoorganizirani avtonomni centri so na nasilnem udaru oblasti in mnogi so morali zapustiti svoje prostore. Policijski nadzor se je povečal, najemnine so gromozansko narasle. Neonacisti in fašisti so bili ves čas prisotni, le da jih večina ni hotela videti. Te skupine so zdaj v času epidemije izkoristile situacijo, kar tudi ne preseneča, pomešali so se med tiste, ki zanikajo obstoj koronavirusa, in tiste, ki verjamejo teorijam zarote. To jim daje občutek moči. Res je srhljivo spremljati, koliko ljudi se v današnji situaciji ne distancira od radikalnih političnih ideologij, kot sta nacizem in fašizem, ampak skupaj z njimi demonstrirajo proti koronskim ukrepom in za demokratične vrednote.

Kakšen je berlinski koronavsakdanjik?

Korona čas se seveda zelo občuti, zaprti so vsi lokali, gledališča, kino, klubi, ki so pomemben del berlinske kulture. Vedno več je ilegalnih drog in nasilja. Na drugi strani pa je fajn, ker je manj turistov, mir in pavza s potrošništvom. Zelo mi je všeč, da so ljudje tudi v tem času "berlinsko" sproščeni in kreativni ter da se jih večina odgovorno obnaša do trenutne situacije. Berlinčani bi rekli: "Vse je grozno, a bo v redu." Vlada pesimističen optimizem in to je to.