"Letos mineva sto let, odkar je Josip Hutter prišel v Maribor, in to, da se je obdržal v zavesti ljudi vse do danes, je res izjemno. V Mariboru ni za njim ostal le blok, pač pa njegova energija sije še danes. Pri snovanju romana sem o Hutterju naključno govoril s šestnajstletno gimnazijko, sošolko moje hčere, čigar stari starši so bili Hutterjevi delavci. Ob omembi Hutterja so ji zasijale oči in takoj je pričela pripovedovati, kako lepo sta stara starša govorila o njem, o hiški, ki sta jo dobila v Hutterjevi koloniji na Pobrežju, o tem, kako je Hutter prvo zimo po vselitvi vsem stanovalcem podaril voz drv za ogrevanje. Ko je Hutterjev vnuk Rob Hutter pri recepciji hotela v Mariboru izročil svoj osebni dokument, se je mlada receptorka zdrznila in ga dvakrat vprašala, ali se res piše Hutter. Zanimalo jo je, ali je sorodnik Josipa Hutterja. Si morete misliti, po osemdesetih letih?"