(INTERVJU) Peter Lovšin: Pravzaprav me vsaj toliko kot igranje zdaj zanima vandranje po naši lepi domovini

Pero, kako ste preživljali dneve v osami?
Precej mirno, razpet samo med rekreacijo in iskanjem ustreznega razvedrila. Če se je le dalo, na soncu, pa ne samo zaradi vitamina D, tudi zaradi tega, ker uživam na toplem. Seveda je treba razumeti, da na Kodeljevem izolacijo dojemamo drugače kot marsikje drugje, povedano po domače, bolj navajeni smo je že. V starih časih so nam našo samozadostnost večkrat oporekali, zdaj nas imajo v najslabšem primeru samo za malo posebne. Kako pa bi bili drugačni, menijo, taka je njihova geografska danost; na treh straneh jih od preostalega sveta ločita dve reki, na četrti pa mejijo na zapore, mrtvašnico in porodnišnico.
Za ustvarjanje glasbe je, da najdemo kaj dobrega v slabem, mir tudi dober, ustvarjanje je intimno dejanje, kajne?
Res je, včasih je tako intimno, kot da še sam nisi prisoten pri ustvarjanju. Govorim o tem, ko glasba ali besedilo prideta vate pravzaprav brez tvojega posredovanja. Ti si samo medij, ki ponujeno zaigraš, zapišeš. Včasih se celo vprašam, kdo je sploh avtor kakšnega dela. Ti ali tvoj navdih, tvoje sanje, tvoj občutek za zvenenje v glavi ...?
Naslov pesmi z zadnje plošče je aktualen, pristop tudi. Na srhljivo zabaven način govori o tem, kako je treba ostati povezan v času, ko je vrag vzel šalo, je vaš dober opis tega. Povejte, v kakšnem času živimo.
Če ne bi v zgodovini že na tisoče pametnih ljudi v vseh dobah opozarjalo, kako se nam približuje konec sveta, bi si tudi sam mislil, da tako dolgo ne bo šlo več naprej. In tako mogoče res ne bo šlo. Ampak če pogledamo samo človeške možgane, vidimo, da imamo še ogromno rezerv. Si bomo že kaj izmislili. Poglejte, recimo, morje v Istri je zdaj bolj čisto kot pred pol stoletja, ko so kanalizacijo spuščali naravnost v vodo. Res pa je, da na Pohorju nimate več toliko snega kot nekoč. Tega pogrešam tudi v Ljubljani. Filip bi včasih to uredil, a zdaj očitno več nima te moči.
Za muzikanta je najhujše, če ne more nastopati. Ker gre za preživetje in tudi ker mu koncerti dajejo energijo, voljo, zalet in se v njem dogajajo še drugi procesi, kajne?
Meni je oder lahko super, če vse štima, je pa lahko tudi moreče, če gre kaj narobe. Moram priznati, da sem se prav za letos pripravljal na daljši premor, spraševal sem se celo, ali ni bilo 43 let dovolj. Ampak potem je od nekod priletelo nekaj pesmi, ki bi jih rad čim prej spravil med ljudi, padlo je nekaj ponudb za nastope v krajih, ki jih imam rad. Pravzaprav me vsaj toliko kot igranje zdaj zanima vandranje po naši lepi domovini. Vsaka vas pri nas ima toliko pokazati. Pa ne obožujem samo vinskih kleti in bogato obloženih miz z domačimi dobrotami, ljudje pri nas znajo odpreti svojo dušo, narava pa je marsikje taka, da mi vedno znova vzame sapo. Berem zadnjič izrednega Amosa Oza, velikana izraelskega duha, ko v svojem romanu Juda piše o tem, kako so šli Židje v izgnanstvo. Samo enemu kraju na svetu so še poklonili ime Jeruzalem. In niso se mogli načuditi lepotam Slovenije.