Naša sogovornica Zdenka Katkič, predsednica društva Šola zdravja, je prejemnica več priznanj in pohval, med njimi tudi lanskega naziva naj mentorice prostovoljcev, ki ga podeljuje Slovenska filantropija, leta 2015 pa je od Občine Domžale prejela še bronasto plaketo za prizadevno delo v Šoli zdravja.
V vas je veliko energije in želje po zdravem gibanju. Kako se spominjate svojih začetkov na rekreativni športni poti?
Ne dež, ne mraz, ne sneg nas niso ovirali
Kako je nastalo društvo Šola zdravja, ki je postalo vaš svojevrstni življenjski izziv?
Leta 2005 sem se preselila z Vrhnike v Domžale. Iskala sem različne možnosti, da bi nadaljevala razgibani način življenja. Prvič v življenju sem zaradi dvoizmenske službe imela več časa v jutranjih in dopoldanskih urah. Nekaj let sem bila članica društva Nova akropola, kjer sem obiskovala različna predavanja. Tam sem spoznala tudi Metko Šink in povabila me je na predavanje Nikolaja Grišina, ki ga je sama spoznala v Piranu. V začetku jeseni 2008 sem prvič poslušala njegovo predavanje in zelo me je navdušil s svojo vizionarsko idejo, s projektom Šola zdravja. Povabili smo Nikolaja Grišina, da nam je 7. decembra 2008 v domžalski knjižnici predstavil vaje po metodi tisoč gibov. To je bila prva priložnost za Domžalčane, da mu prisluhnemo. Dan po tem predavanju je na vadbo v Drevored 88 lip prišla skoraj polovica slušateljev. To je bilo veliko presenečenje glede na zimsko megleno jutro. Ne dež, ne mraz, ne sneg nas pozneje pri tem niso ovirali. Bolezni nas niso nadlegovale, bili smo zdravi kot dren. Všeč nam je bilo, da se dobimo vsako jutro, brez časovnih in prostorskih omejitev, da telovadimo v stiku z naravo ob Kamniški Bistrici. Redno nas je prihajalo dvanajst do sedemnajst. Prvi mesec sem vaje vodila sama, a zaradi službe nisem mogla prihajati vsak dan. Na mojo prošnjo, da si razdelimo vodenje vaj, sta se odzvali Mica Flerin in Jana Debevc. Takrat je med nami krožil na roke napisan seznam vaj, saj knjige ali kakšne primerne literature ni bilo.
"Kar delamo, delamo s srcem"
Včasih nerazumevanje do nevladnikov
Kako bi strnili bistvo delovanja društva?
Ko sem se prvič srečala z metodo tisoč gibov, sem takoj začutila, da bi to bilo nekaj koristnega za ljudi, nekaj, kar potrebujejo za vsakdanje življenje in ohranitev zdravja. Rezultati so pokazali, da med ljudmi obstaja potreba po vadbi na prostem v neposredni bližini doma, nekaj, kar ne zahteva posebne opreme ali prevoza. Odziv ljudi mi je potem dal pogum in vztrajnost, da idejo in delo nadaljujem. Ljudje se radi gibljejo, ne da bi tekmovali ali se sramovali napačnih korakov. Pomembno je, da vaditeljica s svojim primerom pokaže pravilen postopek oziroma izvedbo, potem pa se vsak sam usklajuje in poskuša narediti vajo najbolje kot lahko. Ljudje iz lokalnega okolja so bili pomemben faktor, ki je prispeval k širjenju članstva društva, saj takrat nismo imeli nobenih sredstev, da bi jih vložili v reklame ali medijske kampanje. Danes pa naši člani vračajo ta dolg svojemu lokalnemu okolju in se prek Šole zdravja udeležujejo raznih prireditev ali jih celo organizirajo. Ta pretok idej in akcij med posamezniki in družbo je velikega pomena za uravnoteženo in človeku prijazno življenje. Kar neverjetno je, ko se zdaj spominjam začetkov, kako težko je bilo ljudi pripraviti za jutranjo vadbo. Zato smo danes toliko bolj ponosni, da se je društvo Šola zdravja tako lepo prijelo v Sloveniji in se še širi v smislu naše ideje - z vadbo priti v vsako vas, kraj, občino. Kar bi rada izpostavila, je stalno izobraževanje naših vaditeljic. Zdi se mi pomembno, da se znanje neprestano izpopolnjuje in nadgrajuje.
Kaj bi rekli o odnosu uradnih ustanov do delovanja društva?
Včasih je odnos uradnih ustanov do nevladnih organizacij nerazumevajoč, kdaj poskušajo zmanjšati pomen naših dosežkov, a tega, da tisto, kar delamo, delamo s srcem, nam ne morejo vzeti. Mi smo na terenu dokazali, kaj se da narediti, brez odvečnega teoretiziranja in strokovnjakov, ki jim pogosto manjka praktičnosti in odločnosti, da svoje znanje prenesejo v prakso. Želimo si skupnega sodelovanja in povezovanja, da v tem, kar počnemo, vsak odigra svojo vlogo. Smo kot deli skupne slike, mozaika in največ lahko dosežemo v skupnem delovanju. Tega si v prihodnje najbolj želim.
