(INTERVJU) Rambo Amadeus: Za uspeh sem prelen

Rambo Amadeus oziroma Antonije Pušić je že od devetdesetih stalnica na urbani glasbeni sceni. Ves čas provokativen, zabaven, presenetljiv. V zadnjem času je bil v medijih ne samo zaradi glasbenih dosežkov, pač pa tudi zaradi obsodbe za spolno nadlegovanje. In prav zato sva pogovor pred koncertom v ljubljanskem Kinu Šiška, ki bo 5. oktobra, začela prav pri tej zadevi.

Pred kratkim smo izvedeli, da ste bili zaradi neprimernega vedenja do producentke televizijske oddaje, ki vas je obtožila spolnega nadlegovanja, obsojeni zaradi kršitve zakona o javnem redu in miru. Priznali ste krivdo. Kako to, da ste se obnašali neprimerno?

Eh, tudi cesar se moti. Žal mi je. Ponavadi zelo hitro pobegnem, če vidim, da komunikacija ne teče tako, kot bi morala, če ni minimuma medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Psihiatrični izraz "pravica do pobega" je bil zame vedno abstrakten in šele zdaj razumem njegove posledice.

Črna gora še nima opredeljenega spolnega nadlegovanja v kazenskem zakoniku. Ali menite, da bi bilo to treba popraviti?

Seveda bi morali. Vsakršno nadlegovanje je zoprno. Spolnost je najbolj gnusna in jaz sem stoodstotno za uvedbo tega zakona. Neprijetno je le, če te kdo po krivem obtoži, pa nimaš prič, ki bi povedale resnico. Na srečo sem jih jaz imel.

Letos ste dopolnili 60 let. Kako gledate na te okrogle številke?

Navajam se na spremembe, ki jih prinašajo leta. Zdaj manj jem, manj delam, manj imam ambicij. Več časa preživim v domačem Hercegnovem, na morju, predvsem izven sezone, ko ni gneče.

Kako gledate na svojo kariero in kateri so po vašem mnenju vaši največji uspehi?

Nimam pojma. Sebe sploh ne vidim kot nekoga, ki bi bil uspešen. Za uspeh sem prelen, za uspeh je treba resno delati. Sicer je res, da imam nekakšen kultni status na sceni, a to nima nobene zveze z mojo kariero ali uspehom. Nočem se primerjati, a rad si zamišljam, kaj bi rekel Jezus, če bi ga vprašali, kako gleda na svojo kariero.

Kaj bi spremenili, če bi se lahko vrnili v preteklost?

Pri mestu Albuquerque bi zagotovo zavil levo.

Kako pomemben je za vas humor v glasbi?

Humor je terapija, beg pred neumnostjo, surovostjo, ekskluzivnostjo. Humor je pomemben tudi v znanosti, kaj šele v glasbi. Ko nekdo ne razume vašega humorja, je to opozorilni znak potencialne nevarnosti. Teci stran! No, enkrat nisem pravočasno pobegnil, pa lahko vidite, kako je šlo … Zdi se mi neznosno komunicirati brez humorja. Zato se nisem nikoli ukvarjal s poslom, saj številke ne prenesejo humorja.

Se vam zdi, da vas poslušalci dovolj razumejo?

Ja, tisti, ki pridejo na nastope, zagotovo. Razumejo več in bolje, kot se razumem sam, kar je maksimalno zabavno.

V Kinu Šiška nastopate pod naslovom Tribute samemu sebi. Torej ne čakate, da se vas drugi spomnijo?

Točno tako. To ste res lepo povedali.

Že od začetka ste kritik naše družbe. Se splača biti kritičen?

Ponavadi se najlepše stvari v življenju nikoli ne splačajo, večinoma so povezane s stroški. Kritika se seveda ne splača. Če bi se splačala, bi v videih poslušali družbenokritične traktate iz ust napol golih starlet.

Ali menite, da lahko umetnost kaj spremeni v družbi?

Umetnost spreminja občutljivost ljudi. Vprašanje pa je le, do koga ji uspe priti skozi strelno linijo junka (smeti, op. p.), s katerim državljane obstreljujejo iz medijskih cevi velikega kalibra.

Ko ste svoje delo poimenovali turbo folk, si verjetno niste mislili, kako se bo ta smer razvijala. Kaj pravite na turbo folk danes?

Turbo folk je danes mainstream, pripeljal nas je do faze, ko je kritično mišljenje v družbi ukinjeno. Če se pojavi nekdo, ki sporoča neprijetno resnico, je običajno deležen prezira ali jeze. Poglejte film Idiocracy (Idioti prihodnosti), čeprav je zamišljen kot komedija, je bolj distopičen od Orwella, in izgleda kot današnja družba.

Ko ste v devetdesetih prihajali na koncerte v Ljubljano, sem opazila, kako hitro ste se povezali z Magnificon in Dinom Dvornikom. Torej se ista krvna skupina takoj prepozna, kajne? Kajti takrat ste bili vsi še na začetku kariere, danes pa se vidi, da ste si bili res najbolj podobni na sceni v regiji.

Dino Dvornik je bil takrat najbolj popularen med nami, on je bil res največja zvezda pred vojno, preden je šlo vse v p. m. Zelo mi je pomagal, kjerkoli se je v svoji enormni popularnosti pojavil, me je promoviral in priporočal. Bil je dobrosrčen in plemenit človek. Ko je vse šlo v franže, smo lahko nastopali le v Makedoniji, malo kasneje še v Sloveniji. Takrat je bil Magnifico še Robert, skromno je fantaziral o tem, da bo tudi on nekoč postal popularen, vsaj tako kot jaz, če že ne ravno kot Dino. Družila sva se tako kot zdaj, vedno je kazal velik smisel za humor in nadarjenost, čeprav zaradi moje napihnjene nečimrnosti sploh nisem verjel, da bo res postal priljubljen. (nasmešek)

Kako vidite spremembe v vaši državi?

Rodil sem se v Kotorju, v Črni gori, vendar se je moja domovina spremenila, skrčila se je. Včasih je imela 20 milijonov prebivalcev, danes jih ima le še 600 tisoč. Upam pa, da je danes to prednost, manjši sistemi so namreč hitrejši, bolj prilagodljivi na spremembe.

Ste kdaj razmišljali o tem, kakšno bi bilo vaše življenje, če bi se rodili v Ameriki in ne v Črni gori?

Nisem. Človeka pretežno oblikuje okolje, v katerem živi. Če bi bil rojen v Ameriki, bi verjetno nosil brke in kavbojski klobuk, poslušal pa bi Dolly Parton. Jaz pa sem bil izdelan po Jusu (po jugoslovanskem standardu, op. p.), vgrajene imam drugačne dele in drugačno nadzorno ploščo.

Kaj vas je navdušilo zadnje čase?

Izjemno me je navdušila Alba, jazz pevka z Reke, tako da se nisem mogel upreti njenemu glasbenemu humorju in sem jo poklical, da bo moja gostja v Kinu Šiška.