(INTERVJU) Razgaljena ženska telesa v knjigi: Zgodbe so breozbrazne in z notranje strani kože

"Vsaka fotografija v sebi skriva svojo zgodbo, ki do popolnosti razgalja, a ne sodi, samo popisuje. Popisuje vso tisto družbeno patologijo, stiske in posameznikovo duševnost, o kateri ne moremo ali ne znamo spregovoriti." Prav tako neposredne so pisane zgodbe, v katerih je predvsem veliko življenja. Knjiga je izšla pri založbi Volosov hram.

Zgodbe z notranje strani kože v proznem zapisu in fotografijah torej. Kako je mogoče priti tja ter tam popisovati in fotografirati?

Aleksandra Pika: "Veliko je literature, ki poveličuje lepo in dobro. Njen namen je zabavati, preusmerjati naše misli od problemov. A ves čas ne moremo gledati stran, se sprenevedati. Podkožje je rezervirano za pogumne avtorje, ki si upajo zarezati globoko v podkožje družbe, ki imajo dar vživljanja v sočloveka. Spregovoriti pomeni videti."

Sandra: "Podkožje je podtalni svet, v katerega se vse s površja zliva, ki vpija in kamor se vse nalaga. Tam ostane tudi, ko luči na površju ugasnejo in glasovi utihnejo. Treba je gledati z odprtimi očmi, opazovati, spraševati, odgovarjati, poslušati, razmišljati. Izhajati iz sebe. Prav to sva storili."

Ve se, kako je večina ljudi vzgojena o telesu. Grehi z goloto so še hujši, kot so velika kraja in druga hudodelstva. Ni nam torej (bilo) lahko ...

Sandra: "Živimo v času, ko so posnetki razkosanih otroških trupel z bojišč, grozoviti prizori mučenja živali, kolone ljudi z otroki, ki bežijo pred vojnami, sovražni govor, revščina, podnebne spremembe in podobno nekaj, kar nas skorajda ne gane, po drugi strani več ne moremo videti reklame niti za tako banalno stvar, kot je zobna pasta, ki ne bi aludirala na seks, upodobitev ali pogled na golo telo je pa moralno sporen. Oh, ta presveta, preprosta hipokrizija!"

Diderot je menil, da telo ve o samem sebi več, kot ve duh o njem. Kaj vi pravite?

Aleksandra Pika: "Človek je skupek tkiv, celic, hormonov … Te stvari so nam še kar jasne. V zadnjem času tudi vemo, da imajo celice svoj spomin, zapisan v genomu, zato človeka do neke mere vodi nagon. Kaj pa možgani in duša? Zdi se, da so možgani prešibko orodje za razumevanje nas samih, duša pa je za nas popolna enigma. Kdo torej ve več in kaj sploh smo? O tem bi lahko filozofirali do onemoglosti."

Ne bomo filozofirali, čeprav nadaljujemo z Nietzschejem, ki je zaničevalcem telesa sporočil, naj se poslovijo od njega in tako onemijo. Kako danes odgovarjati tistim, ki imajo vse, kar je povezano s telesom, (v javnosti) za grešno, nespodobno?

Sandra: "V mojem življenju skorajda ni takih, s katerimi bi lahko o tem debatirala. Sploh zdaj, ko jih imam krepko čez 40. Pa tudi sicer se že dolgo ne trudim več, saj nima smisla prepričevati prepričanih. In vice versa."

Je naslov knjige izbran zato, ker imajo fotografirane in fotografirani večinoma skrite in zakrite obraze? Ali tudi zaradi tistega, o čemer smo govorili v zvezi z nespodobnostjo?

Aleksandra Pika: "Naslov je provokacija. Večpomenka. Provokacija je inteligentna le, če ni vulgarna. Golota nikoli ni vulgarna. Je vendar najbolj prvobitna stvar. Takšni pridemo iz maternice. Vulgarne so vedno notranje pokrajine človeka, ki jo kot tako vrednoti."

Sandra: "Ta naslov, ki je ena številnih stvari, ki naju povezujejo, je nosila moja razstava aktov iz leta 2014. Mene namreč zanima izražanje s telesi, kajti v trenutku, ko je na fotografiji obraz, to postane portret in piše se druga zgodba."

Ne skrbi me, da so ljudje pozabili nate, skrbi me, da si pozabila sama nase, je tudi citat iz knjige. Sta ta misel in tudi knjiga reakcija na leto 2021?

Aleksandra Pika: "Zdi se, kot bi bile zgodbe spisane prav za ta čas, a so nastale še pred izbruhom virusa. Stanje v družbi se morda niti ni poslabšalo, le zdaj, ko se je svet upočasnil, smo se toliko ustavili, da lahko pogledamo v lastno odtujenost, stiske, bolečine in vidimo, kaj smo naredili iz nas samih, kam drvimo. Kljub vsej tehnologiji še nikoli nismo bili bolj odtujeni, osamljeni in prazni."

Sandra: "Gledano danes, generalno, mene skrbi, da smo pozabili tudi eni na druge."

Praznine so postale prepolne, zato jih praznim, je še ena misel iz knjige.

Aleksandra Pika: "Znano je, da je družba intelektualno in duhovno najbolj prazna takrat, ko je materialno najbolj obilna. Odsotnost želje in hrepenenja za človeka pomeni izgubo smisla in absurdnost. Za te vrste srečo, ki jo iščemo, je po mojem nujno potrebna odsotnost tistega, kar si najbolj želimo."

Kakšni so vajini načrti?

Aleksandra Pika: "Raziskovati raznolika področja, prebrati vse, kar mi pride pod prste, razmišljati in presojati ter ustvarjati ..., pri tem se ne omejevati na ustvarjalne kanale, sloge. Preprosto eksperimentirati. Vse drugo je prepuščeno življenjskemu toku."

Sandra: "Fotografirati. To zame pomeni družiti se, razvijati se, odkrivati, spraševati (se), smejati se, čutiti, učiti se, izraziti se in rasti. Tudi skupaj."