(INTERVJU) Slavko Magdič s komornim orkestrom na Festivalu Lent: Kontrabasi niso le za glazuro

Slavko Magdič je glasbeni pedagog za harmoniko in dirigent Konservatorija za glasbo in balet Maribor, profesor za harmoniko na univerzi Jurija Dobrile v Pulju in mentor mnogim danes uveljavljenim glasbenikom in pedagogom. Med prvimi pri nas je končal študij klasične harmonike v tujini. Je človek neizmerne energije in karizme, je med najzaslužnejšimi pri nas, da se je harmonika otresla stigme. Zaradi silne popularnosti diatonične harmonike - frajtonarice med Slovenci vodilni ljudje na Akademiji za glasbo v Ljubljani dolgo niso hoteli, da bi se harmonika poučevala skupaj s klavirjem, violino in drugimi inštrumenti. V Ljubljani je mogoče harmoniko študirati na akademiji šele od leta 2009. Je zapriseženi klasik, nikoli ni sodeloval v nobenem komercialnem projektu ali bendu.

Ustanovili ste Mariborski komorni orkester, ki bo imel prvi koncert letos na Festivalu Lent - Salonu glasbenih umetnikov 25. junija v Unionu. Nadaljujete torej žlahtno tradicijo mariborskih orkestrov, kot je bila Mariborska filharmonija?

Maribor ima zelo dolgo tradicijo orkestralnega igranja. V mestu je delovalo ali deluje nekaj tovrstnih zasedb, v prvi vrsti je to simfonični orkester SNG Maribor, zelo pomembno vlogo je imel tudi orkester Mariborske filharmonije. Festival Maribor oziroma Glasbeni september je imel tudi nekaj projektnih orkestrov, spomnimo se tudi študentskih orkestralnih projektov pa še bi se našlo. Tako da si seveda želimo nadaljevati tradicijo ki so jo ustvarjali ali ustvarjajo ansambli našega mesta.

Kdo pa so člani orkestra?

Vsako leto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor realiziramo vsaj en večji projekt simfoničnega orkestra. Od samega začetka delovanja smo se z ravnateljico Heleno Meško odločili, da v orkestru sodelujejo dijaki in profesorji. Po letošnjem letnem koncertu simfoničnega orkestra Konservatorija sem, v pogovoru z nekaterimi kolegi, razložil idejo o novem orkestru in so sodelavci bili takoj za. Poleg Konservatorija imamo v Mariboru in okolici nekaj glasbenih šol, kjer se poučujejo godalni inštrumenti. Ideja je združiti te pedagoge v orkester, tako da v orkestru sodelujejo profesorji Konservatorija za glasbo in balet Maribor, Glasbene šole Antona Martina Slomška Maribor, GŠ Karol Pahor Ptuj, Zasebne glasbene šole v samostanu sv. Petra in Pavla Ptuj, GŠ Slovenska Bistrica, GŠ Radlje ob Dravi pa še nekateri študenti ali bivši kolegi.

Program, ki ste ga izbrali za inavguracijski koncert, je zahteven, pa hkrati za vsakogar - od Benjamina Brittna do Mendelssohna Bartholdyja in italijanskega romantičnega skladatelja Giovannija Bottesinija. Kako ste ga snovali?

Pri izbiri programa za prvi koncert sem se odločil za čim bolj široko zasnovan spored, ki bi bil zanimiv ne samo za redne poslušalce klasičnih koncertov, ampak tudi za bolj široko populacijo - od mlajše publike do starejših ljubiteljev klasične glasbe. Pa še nekaj je pomembno: tudi za ta prvi koncert in za prihodnje je bila moja želja dati priložnost solističnega nastopanja z orkestrom iz našega štajerskega okolja. Tako kot je tudi orkester nekako lokalno obarvan. Kot mlad dirigent sem imel priložnost dirigirati simfoničnemu orkestru hrvaške radiotelevizije. V zadnjem stavku Schubertove simfonije so violončeli in kontrabasi imeli eno hitro pasažo. Violončeli so to odigrali zelo natančno, kontrabasi pa bolj na glissando. Ko sem prosil samo čele in base, da to odigrajo, ni bilo nič boljše. Na vaji sledeči dan se je zopet ponovila ista slika, ne glede na to, da sem posebej prosil kontrabase, da si to malo bolj natančno pogledajo. Med odmorom je pristopil k meni eden od kontrabasov in mi na uho povedal, da nima smisla vztrajati pri kontrabasih, da oni to odigrajo natančno, kot je zapisano v partituri. Čeli to odigrajo, kot je treba, a oni dodajo samo glazuro! Vsem tistim, ki mislijo, da so kontrabasi samo za glazuro, predlagam, naj pridejo na koncert in se prepričajo, kako se tudi na kontrabas da igrati izjemno lepo, muzikalno, poglobljeno, sentimentalno pa tudi virtuozno, ker se bo kot solist z orkestrom predstavil vodja kontrabasov simfoničnega orkestra opere in baleta SNG Maribor Žiga Trilar. Kot drugi solist z orkestrom bo nastopil profesor harmonike na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, večkratni zmagovalec državnih in mednarodnih tekmovanj Amadej Herzog.

Najbrž si želite, da bi Mariborski komorni orkester zaživel na polno in postal pomemben del mestne in nacionalne kulture?

Seveda si to želimo vsi, čas pa bo pokazal, ali smo do tega upravičeni ali ne. Tako kot vsak nov projekt, ki si želi nadaljevanja, tudi našega spremlja še veliko odprtih vprašanj. Organizacija, logistika, formalna vprašanja, financiranje. Zaradi tega nam zelo veliko pomeni podpora Narodnega doma in Vladimirja Rukavine, kakor tudi Barbare Švrljuga Hergovich in Tine Vihar, ki so prepoznali projekt in ga uvrstili v program Festivala Lent, Salon glasbenih umetnikov. Na ta način nam bodo omogočili, da se predstavimo v Unionski dvorani.

Razočaran ob prenehanju Mariborske filharmonije

Usoda Mariborske filharmonije skozi čas je bila nemirna in polna vzponov in padcev. Kako ste spremljali njen razvoj?

V Mariboru živim in delujem več kot 35 let in ves čas spremljam dogajanja na kulturnem področju. Bil sem izjemno vesel ob ustanovitvi Mariborske filharmonije, ker pri igranju operne in simfonične glasbe obstajajo določene razlike. Pri opernih predstavah orkester sooblikuje zvočno sliko, glavni nosilci pa so vseeno pevci. Pri simfoničnih sporedih je orkester v ospredju. Seveda je na vsakem koncertu tudi kakšen solist ob spremljavi orkestra, v drugem delu pa je po navadi simfonija ali tehtnejše orkestrsko delo, kjer orkester lahko pokaže vse svoje kvalitete. Seveda s pomočjo dirigenta. Z nastopi orkestra SNG Maribor s simfoničnimi sporedi se je nivo orkestrskega muziciranja občutno povzdignil, kar je pripomoglo k izjemno visokemu in profesionalnemu igranju tudi opernih predstav. Zaradi tega sem bil zelo razočaran ob prenehanju delovanja Mariborske filharmonije.

Ob tem, da ste znani profesor harmonike na Konservatoriju v Mariboru in na Visoki šoli v Pulju (s celo vrsto nagrajencev na mednarodnih tekmovanjih), ste vseskozi tudi dirigent. V Moskvi, še v takratni Sovjetski zvezi, ste študirali hkrati harmoniko in dirigiranje, iz obojega ste tudi diplomirali. Med študijem ste bili na tekmovanju mladih jugoslovanskih umetnikov enkrat prvi in enkrat drugi v disciplini dirigiranje z orkestrom Zagrebške filharmonije. Tudi Beograjski filharmoniji ste dirigirali, ustanovili komorni orkester v Varaždinu. Kaj vas kot dirigenta najbolj vznemirja? Kje se čutite najbolj doma, pred orkestrom ali z mladimi harmonikarji?

Na študij v Moskvo sem šel kot harmonikar, tam sem vpisal tudi dirigiranje. Vsak človek ima v svojem življenju nekaj, kar mora predelati ali narediti, da bi lahko šel naprej. Moja naloga je bila (tako to danes doživljam), da poskušam harmoniko dvigniti iz stereotipa inštrumenta samo za narodnozabavno glasbo. Tako sem na začetku devetdesetih pomagal pri otvoritvi prvega študija harmonike v bivši državi na fakulteti v Pulju (Hrvaška). Danes je to glasbena akademija s priznanim ugledom in dosežki, tudi več študentov iz Slovenije je študiralo tam ali še vedno študira. Tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani sem prispeval k otvoritvi oddelka za harmoniko, kjer danes poučujeta dva izjemna glasbenika, bivša dijaka Konservatorija Maribor, Borut Zagoranski in Luka Juhart. (Borut je bil moj dijak in študent, Luka pa dijak prof. Andreja Lorberja.) Pa še veliko drugih uspešnih dijakov in študentov je nadaljevalo ali zaključilo študij in so danes kolegi, s katerimi z veseljem sodelujem na različnih področjih. Za dirigentskim pultom se počutim nekako najbolj doma, ker orkester omogoča izjemno široko paleto umetniškega izražanja.

Po diplomi ste živeli na Hrvaškem, leta 1987 ste se preselili v Maribor in tukaj začeli pedagoški poklic. Vam je bilo kdaj žal tega koraka? Je Maribor po vašem dovolj potentno kulturno žarišče in omogoča ustvarjalcu, da se realizira?

Ravno prejšnji teden sta bila na obisku pri nas prijatelja, ki že več kot 40 let živita v ZDA. Bila sta navdušena nad Mariborom, ker Maribor ima vse, kar je potrebno za zelo kvalitetno življenje, vertikalo izobraževalnih ustanov, bogato ponudbo kulturnih dogajanj, urejeno socialno in zdravstveno področje, veliko zelenih površin s čudovitim Mestnim parkom in bližino Pohorja. Poudarila sta zelo dober glasbeno izobraževalni sistem, ki omogoča velikemu številu otrok dostopno glasbeno izobraževanje. Sistem omogoča dobro izobrazbo, da bi se pa posameznik povzdignil do umetniškega ustvarjalca, je potrebna še cela vrsta predispozicij, veščin, karakternih značilnosti. Na moji pedagoški poti je bilo veliko različnih izzivov, in če ima nekdo nekaj rad, vedno najde rešitev iz marsikatere situacije.

Harmonika je najmlajši inštrument, zato je literature manj kot za druge klasične inštrumente. Šele po drugi svetovni vojni se začne intenziven razvoj literature zanjo. Kaj je vam najljubša literatura za harmoniko, kateri skladatelji so vam najbližji?

Ne glede na to, da v času baroka harmonika kot inštrument ni obstajala, literatura iz tega obdobja zelo dobro zveni na harmoniko. Ponuja možnost igranja večglasnih skladb, napisanih za različne inštrumente s tipkami (orgle, čembalo, klavir), menjavo različnih barv s spremembo registrov (kot pri orglah), tako da vsi skladatelji iz tega obdobja zelo lepo zvenijo. J. S. Bach, D, Scarlatti, G. Frescobaldi, J. Pachelbell pa še marsikateri drug. Študij v Moskvi mi je omogočil spoznavanje veliko literature ruskih in sovjetskih skladateljev, ki so mi posebej blizu. Pa ne samo za harmoniko. Žal je trenutna politična situacija pripeljala do tega, da se na splošno porodil antagonizem proti vsemu, kar prihaja iz Rusije. Seveda sem odločno proti sovražni politiki in agresiji na suvereno državo, v kateri je umetnost kolateralna žrtev.

Vsaka vas v Istri ima svoj poletni festival

Ker dobro poznate hrvaško klasično glasbeno sceno, če jo primerjate s slovensko, kaj bi rekli? V čem se razlikujeta, v čem sta si podobni? V odnosu do harmonike skozi čas je vendarle velika razlika?

Ne štejem se za velikega poznavalca hrvaške klasičnoglasbene scene, seveda spremljam dogajanja na tem področju, kolikor pač lahko. Podobni sta si v tem, da so nosilci glasbeno-scenskega dogajanja velika mesta s svojimi produkcijami, Zagreb, Split, Reka, Osijek. Tako kot Ljubljana in Maribor v Sloveniji. Razlika pa je v tem, da ima poleti veliko manjših mest na hrvaški obali svojo produkcijo, vezano na turistično ponudbo. Veliko bivam v Istri, tam ima vsaka vas svoj poletni festival. Pulj je tako znan, da se v Areni izvajajo koncerti ne samo klasične glasbe, ampak tudi drugih zvrsti. Poreč, Vodnjan, Umag, Grožnjan, Motovun pa še marsikje drugje je možno poslušati koncerte klasične glasbe bodisi v lokalnih cerkvah ali pa na odprtih prizoriščih.

V Puljski areni se je zbralo tisoč harmonikarjev ...

Harmonika ima na Hrvaškem dolgo tradicijo, posebno v Pulju, kjer je deloval Stanko Mihovilić v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Imeli so odličen harmonikarski orkester, ki je nastopal na veliko odrih po celi Evropi. Celo v času mojega študija v Moskvi so imeli nekaj koncertov na naši akademiji. Osebno sva se poznala in mi je enkrat omenil, da imajo samo v Pulju in okolici več kot 600 učencev. Zanimiva je slika iz Puljske arene, kjer se je na enem kulturnem dogodku zbralo 1000 harmonikarjev. Zato ne preseneča, da so 1993 prvi oddelek na visokošolskem zavodu na Hrvaškem odprli prav v Puliju. V Sloveniji tako močne tradicije klasičnega inštrumenta ni bilo, seveda je vseskozi prisotna diatonična harmonika, ampak to je drugačen inštrument. Zaradi tega sem bil zelo presenečen, ko sem ob prihodu v Slovenijo prišel do posnetkov Jožeta Kampiča, ki je v drugi polovici 19. stoletja odlično igral jazz standarde. V Pulju od leta 1964 deluje festival, na katerem se je večkrat zelo uspešno predstavil harmonikarski orkester glasbene šole Moste Polje iz Ljubljane. Vseeno je bilo potrebno skoraj 20 let od odprtja harmonike na fakulteti v Pulju, da so na Akademiji za glasbo v Ljubljani odprli oddelek za harmoniko.

Se vam zdi danes v teh skomercializiranih časih težje vztrajati pri klasični glasbi, ki je vaša ultimativna življenjska usmeritev, izbira in od nje ne odstopate. Nikoli niste bili del kakega neklasičnega korpusa ali projekta, kajne?

Bil sem med prvimi, ki so končali študij harmonike v tujini. Takoj po končanem študiju sem moral na služenje vojaškega roka v Leskovac, v južno Srbijo. Ko so slišali moji nadrejeni, kje in kaj sem doštudiral, so me takoj hoteli vključiti v narodnozabavni ansambel garnizona. Dobil bi takoj sedem dni dopusta, da grem domov po inštrument, šestim mesecem vojaškega izobraževanja bi se lahko v veliki meri izognil in bi imel številne druge olajšave. Ampak to ni bila glasba, ki bi bila del mojega vsakdana, in sem se gladko odpovedal temu. Pa ni bil problem v tem, da se z nekaj vaje to ne bi dalo usvojiti, nisem se videl v tem in nisem hotel sodelovati pri tem. Sem pa ustanovil vojaški zbor, v katerem smo se imeli zelo fajn. Posebno na vajah z ženskim zborom medicinske šole.

Pred desetletjem ste mi v intervjuju povedali, da sodobni skladatelji radi pišejo dela za harmoniko in orkester. Inštrument je izredno bogat, njegova izrazna sredstva so številna. Petnajst različnih registrov v desni roki, trije ali več v levi, igrati je možno zelo visoko, zelo globoko, enoglasno ali večglasno, različne mehovne artikulacije so na voljo, uporaba gumba za meh in še veliko drugih, vse to privablja skladatelje k pisanju skladb za harmoniko. Tudi Vinko Globokar, Uroš Rojko, Jani Golob so napisali nekaj tehtnih del za harmoniko, kajne?

Navedli ste veliko razlogov, zaradi katerih se sodobni skladatelji odločajo za harmoniko. Je izredno hvaležen inštrument z veliko paleto interpretativnih zmožnosti. Tako da v današnjem času imamo nekaj skladb največjih svetovnih sodobnih skladateljev. Lahko omenim Sofijo Gubajdulino, Luciana Beria, Maurizia Kagelja, od slovenskih je izjemen opus Uroša Rojka, tudi Vinko Globokar ima nekaj izjemno zahtevnih skladb, Jani Golob je tudi prispeval k prepoznavnosti originalne literature za harmoniko v Sloveniji (njegov Preludij iz leta 1981 je ena izmed prvih originalnih skladb za klasično harmoniko v Sloveniji). Omenil bi še Vitjo Avsca, ki je napisal zelo luštne skladbe za nižjo in srednjo stopnjo, skladatelja mlajše generacije Matjaža Predaniča, ki je avtor obvezne skladbe za tekmovanje Temsig in tudi izjemno efektne skladbe za harmonikarski orkester.

Ste sami kdaj tudi napisali kako skladbo?

Bili so neki poskusi v času študija, ampak sem hitro odnehal.

Že zelo dolgo ste na sceni - kot glasbeni pedagog za harmoniko in dirigent Konservatorija za glasbo in balet Maribor, profesor za harmoniko na univerzi v Pulju. Se vam bliža konec poklicne poti? Najbrž pa boste tudi kot upokojenec enako aktivni?

Tako kot sem povedal na začetku, pustimo se presenetiti. Imam nekaj načrtov za aktivnosti po zaključku pedagoške poti, bomo pa videli, kam nas bo popeljalo življenje.