(INTERVJU) V Pragi, sredi očarljive pravljice steklarstva: "Ko se vrneš v Slovenijo, je dragocena vsaka izkušnja, pridobljena v tujini"

Brina Steblovnik iz Bistrice ob Dravi, ki pa živi v Ljubljani, je letos magistrirala iz oblikovanja stekla na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi. "Znašla sem se sredi prave pravljice steklarstva. Tako lahko opišem potovanje po severu Češke, kjer delujejo najstarejše brusilnice stekla. Očara te ustvarjalnost številnih steklarskih mojstrov, ki delajo v manjših studiih in galerijah," pripoveduje mlada oblikovalka. Nedavno je stopila na samostojno poslovno pot, ker meni, da ji bo to omogočilo bolj umetniški in svoboden pristop h kreativnemu delu, kot če bi se zaposlila za polni delovni čas.

Dveletni magistrski študij v Pragi, ki je bil pospremljen tudi z izbruhom epidemije koronavirusa in karanteno, ji je omogočil vpogled v to, kakšne medijske zvezde so oblikovalci stekla na Češkem. Tako tudi njen mentor Rony Plesl, mednarodno priznani oblikovalec stekla, ki je nedavno razstavljal v londonskem muzeju​ Victoria & Albert. Plesl vodi podjetje z več zaposlenimi, obenem pa kot izjemen predavatelj prenaša svoje strokovno znanje na bodoče nadebudne oblikovalce stekla. "Pri nas takšnega čaščenja oblikovalcev stekla ne poznamo, prej se bo kdo podcenjujoče obregnil ob to, da oblikujem steklo ali keramiko," pravi Steblovnikova. Iskrivo dodaja, da si resnično želi prispevati k temu, da bi postale uporabne umetnosti v Sloveniji bolj razvite in cenjene. Vključno z ročno obdelavo stekla, ki počasi izginja, spretnosti in znanja pa postopoma tonejo v pozabo.

Pred študijem v Pragi je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter imela možnost, da bi si nabirala izkušnje tudi kot praktikantka v oblikovalskem timu Steklarne Rogaška. To je sovpadalo s prevzemom steklarne s strani tujega lastnika, ukinjanjem določenega dela industrijske proizvodnje, ki je veljal za nedobičkonosnega, in s tem tudi zmanjševanjem števila delavcev. Ugotavlja, da imajo tuji lastniki kaj malo razumevanja za našo bogato tradicijo oblikovanja stekla, ki predstavlja identiteto Rogaške Slatine. Boleče je doživljala zgodbe zaposlenih, ki so bili vpleteni v to dogajanje. Te občutke je prelila v oblikovalski izdelek steklene vaze, v katero je zapičena sekira. Intimno zanjo je bila to analogija reka Ko ti sekira pade v med, kot je padla tujim kupcem z nakupom naše znamenite steklarne.

Ob umetniškem oblikovanju stekla sodeluje pri številnih zanimivih projektih. Prav v času intervjuja se je z interdisciplinarno ekipo ustvarjalcev prijavila na slovenski bienale oblikovanja BIO 27 - Super Vernakularno, ki bo prihodnje leto. Ena izmed tem je tudi naš znameniti arhitekt Jože Plečnik, ki jo že od nekdaj zelo zanima in je bil v začetku preteklega stoletja tudi predavatelj na "njeni" akademiji v Pragi. Gre za interpretacijo moderne arhitekture, kar je še toliko bolj pomembno tudi zato, ker so bila Plečnikova dela letos vpisana na Unescov seznam svetovne in naravne kulturne dediščine, prihodnje leto pa obeležujemo tudi 150. obletnico njegove smrti.

Kot produktna oblikovalka med drugim sodeluje tudi s podjetjema Equo in Goat Story. Slednje ima za seboj zavidljivo uspešno zaključene kampanje na platformi za množično financiranje Kickstarter. V začetku prihodnjega leta bodo njene vaze Olive razstavljene na Triennalu Milano, kamor so bile uvrščene. Na vprašanje, ali bomo njene izdelke iz stekla zasledili tudi med protokolarnimi darili, pa smehljaje odgovori, da ne bi imela prav nič proti, če bi bili prepoznani kot primerni za tovrstna darila.

Učil nas je Plečnikov fan

Na Erasmusovi izmenjavi ste bili v Bratislavi, potem pa vas je študijsko zanimala Praga. Zakaj?

Najprej sem razmišljala o študiju oblikovanja stekla v Londonu na Royal College of Art, kamor sem bila tudi sprejeta. Študij bi bil velika finančna investicija, pa tudi videno na obisku njihovih delavnic za keramiko in steklo me ni čisto prepričalo o tej odločitvi. Po naključju sem se znašla na usposabljanju v Sazavi na Češkem, ki sem ga združila s potovanjem po Češki. Predvsem po njenem severu, kjer obstajajo najstarejše brusilnice stekla na Češkem, na primer v mestecu Harrachov ali v mestu Novy Bor, ki je večje središče steklarstva. Ustavila sem se tudi v Pragi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (UMPRUM), in ko sem videla pestrost njihovih delavnic, sem vedela, da sem se znašla na pravem mestu. Šola je zelo močna na področju uporabnih umetnosti, saj so celotni kletni prostori namenjeni delavnicam oblikovanja v lesu, kovini, steklu, tekstilijah, izdelavi kalupov … Steklu sta namenjeni velika brusilnica, delavnica za slikanje na steklo, na voljo so tudi peči za razne tehnike obdelave stekla. Pomembna prednost šole je tudi njeno intenzivno povezovanje z različnimi podjetji, ki s študenti zelo rada sodelujejo.

Sprva ste želeli postati arhitektka. Želja po umetniškem udejstvovanju je prišla nekoliko kasneje, kajne?

Res je, najprej sem v Ljubljani študirala arhitekturo. Takrat sem bila še premalo zrela, da bi si znala predstavljati kreativno uporabo znanja arhitekture v življenju. Mojo uspešnost pri risanju je prepoznal profesor Leon Belušič, pri katerem sem asistirala, in spodbujal me je k temu, da se izkažem še v drugem akademskem okolju. Tako sem se po dveh letih arhitekture prepisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Danes je pridobljeno znanje arhitekture zame zelo uporabno predvsem pri risanju tehničnih detajlov, saj so principi v marsičem enaki.

Kako je s financiranjem študija v tujini?

Privoščiti si študij v tujini je za večino slovenskih študentov težko, če ne izhajajo iz premožnih družin. Ni namreč ustreznih posojil, ki bi jih lahko dobil vnaprej, ampak se štipendija izplačuje za nazaj, po opravljenih obveznostih. S štipendijo ministrstva za kulturo sem pokrila stroške šolnine, za življenjske stroške pa sem delala. Pomagala mi je tudi družina in to je bil zame privilegij. Pohvalno pa je, da akademija prispeva sredstva za izvedbo določenih projektov, četudi so bolj skromna. Tega na slovenski akademiji ni bilo in smo morali vse stroške projektov kriti sami.

Glede na ugled vaše praške akademije je bila študentska srenja najverjetneje mednarodno zelo pestra?

Res je in druženje z bivšimi sošolci pogrešam. Uteha je, da smo oblikovali močno mednarodno oblikovalsko skupnost in se sedaj srečujemo na določenih dogodkih. Na akademiji sem bila vpisana na mednarodni program Visual Arts in v moji generaciji je bilo okoli 30 študentov z vseh koncev sveta, iz Singapurja, Koreje, Kanade, Irana, Indije … Ker smo bili vsi od doma, smo se oblikovali kot družina. Vsak študent je nato izbral svojo smer, na primer keramiko, kovino, fotografijo …, ki jo je vodil določeni profesor. Jaz sem izbrala oblikovanje stekla in v svoji generaciji sem bila edina na tej smeri. Na Češkem je sicer zanimanje za izobraževanje na področju stekla veliko, ker je to zanje eno najbolj spoštovanih področij ustvarjanja. Povsem drugače kot pri nas, kjer imajo do oblikovanja v steklu ali keramiki velikokrat zelo podcenjujoč odnos. Ob Nemčiji in Italiji je Češka pri izdelavi steklenih izdelkov zelo močna in zanimiva tudi zaradi nižjih proizvodnih cen. Zato tujci prihajajo k njim z namenom, da jim na Češkem proizvajajo steklene izdelke.

Vaš mentor je bil znameniti oblikovalec stekla Rony Plesl. Kaj ste pridobili z njegovim mentorstvom?

Rony Plesl je vodja smeri oblikovanje stekla in na Češkem je prava oblikovalska zvezda. Bil je odličen mentor, vendar je bil zaradi prezaposlenosti s svojim podjetjem manj prisoten v šolskih delavnicah. Ko pa je bil, te je znal neverjetno navdušiti in te napolniti z energijo. Njegova pristop do sodobnega brušenega stekla in razmišljanje o odnosu do stekla in oblikovanja sta izjemna. Zanimivo je, da je tudi on fan našega Plečnika.

Izkušnje iz tujine cenjene pri naših delodajalcih

Korona je nezavidljivo zarezala v vaš študij na Češkem in vplivala tudi na koncept vašega magistrskega dela.

Prvi val korone me je zajel v Pragi in akademija je kmalu zaprla vrata. Bili so poskusi študija na daljavo, a brez dostopa do delavnic nisem mogla delati svoje magistrske naloge. Takrat je prišel na enoletni študij v Prago tudi moj partner in sklenila sva ostati tam, saj je bila situacija povsod enaka. Želela sem magistrirati že po drugem letu, zaradi korone pa se je to dogodilo šele po tretjem. Tako kot mnogi moji sošolci sem tudi jaz spremenila temo in koncept magistrskega dela ter ga povezala s problematiko pandemije. Sodelovala sem z Mariborčanom Majem Medenom in izdelala sva digitalno animacijo. Zrežirala sva zgodbo korelacije med steklom in telesom, video je na ogled na spletni platformi Vimeo.

Je bil študij v Pragi boljša odskočna deska za poslovno udejstvovanje, kot bi bil študij pri nas?

Ko se vrneš v Slovenijo, je dragocena vsaka izkušnja, pridobljena v tujini. Tudi naši delodajalci to cenijo. Zase vem, da mi je študij v tujini omogočil pridobiti širino, večje zaupanje v lastno delo in boljše sposobnosti za ustvarjanje.

S čim konkretno se pri oblikovanju in kiparjenju v steklu ukvarjate?

Največja izziv in užitek sta zame odlivanje stekla v kalupih, ki je tudi ena najzahtevnejših in najdražjih tehnik oblikovanja stekla. Pri nas se je s tem težko ukvarjati, ker ni ustreznih delavnic. Postopoma vlagam v urejanje prostora, vendar to zahteva velik finančni vložek. Izjemno zanimivo je tudi brušenje stekla, ki ima pri nas zelo močno tradicijo predvsem zaradi Steklarne Rogaška. Prav v tem sem pri izbiri študija v tujini našla povezovalno točko med Slovenijo in Češko, kjer ta znanja zelo intenzivno razvijajo.

Kaj pa produktno oblikovanje?

Temu je namenjen drugi del moje oblikovalske dejavnosti in mi zagotavlja finančno varnost. Oblikujem za podjetja, med drugimi za slovenski podjetji Equa in Goat Story. Pri produktnem oblikovanju poteka proces skozi idejo, 3D-oblikovanjem in prototipiranjem s 3D-tiskom. Veliko izdelkov se idejno zaključi z izdelavo prototipa in ni nujno, da končajo svojo pot v proizvodnji. Sodelujem tudi pri raznih razpisanih projektih. Teh je pri nas veliko, razpisujejo pa jih Center za kreativnost, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ministrstvo za kulturo in drugi. Res pa je, da je v pripravo dokumentacije za prijavo na razpise treba vložiti veliko časa.

V vazo zapičene škarje in sekira

Nam lahko predstavite nekaj vaših steklenih oblikovalskih izdelkov, vključno z zgodbo, na osnovi katere ste jih zasnovali, na primer vaza s škarjami ali nihajoči lestenec? Kakšen je vaš konceptualni pristop k oblikovanju stekla?

Kot že povedano, sta mi velik izziv in užitek odlivanje v kalupih, ki se ga rada lotim s čisto kiparske perspektive, da forma govori o vsebini. Zame je pomembno, da so izdelki iz stekla narejeni ročno. Pri tem sodelujem z mojstri, ki obvladajo pihanje stekla. Eden izmed mojih izdelkov je okoli 35 centimetrov visoka vaza Fiskars, v katero so zapičene škarje. Izdelana je bila v Steklarni Rogaška kot darilo novim lastnikom, predstavnikom finskega podjetja Fiskars, ko so obiskali podjetje. Druga varianta je bila vaza, v katero je zapičena sekira. V vazo zapičene škarje in sekira deluje nasilno. Tako sem izrazila sentiment, ko je bolelo ob spoznanju, kako močno se zmanjšuje ročna proizvodnja stekla in se ta znanja več ne cenijo. Nihajoči lestenec je nastal v prvem letu študija na UMPRUM-u, ko je bil razpisan zanimiv projekt na temo zabava (party), kot so jo določili v studiu stekla. Izpeljala sem ga v sodelovanju s podjetjem, ki je izdelovalo tradicionalne kristalne lestence. Lestenec sem nekoliko spremenila in povezala z ziplinom, s katerim se je na predstavitvi lestenca prijatelj iz studia popeljal čez reko. Ideja je izhajala iz češkega filma Daisies (Marjetice), popularnega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je prikazoval bohemski način življenja dveh deklet in njune zabave. Tudi v naših delavnicah se je velikokrat dogodil kakšen odličen party.

Kakšna je danes perspektiva ročno oblikovanega stekla in tega znanja?

Močno upam v projekt, pri katerem sodelujem. Leta 2025 bo namreč na območju porušene tovarne Rog v Ljubljani nastala velika institucija, imenovana Kulturno središče Rog. V njem načrtujejo razne delavnice, na primer za steklo, keramiko, les … Vsak, ki bo imel interes, bo lahko v njih pridobival znanja in ustvarjal. Pomagam pri vzpostavljanju delavnic za keramiko in steklo. To bo tudi super priložnost za mlade oblikovalce, ki nimajo ustreznega prostora za ustvarjanje.

Kako kot mlada umetnica doživljate odnos do umetnikov v naši družbi? Bi želeli, da bi bilo kaj drugače?

Pri nas je celoten odnos do kulture precej boren. Občutno se kaže afiniteta, da bi bil center dogajanja v Ljubljani, kjer se dogaja veliko več kot drugje. Nekaj se dogaja še v Mariboru, drugod precej manj. Želim si več posluha za izobraževanje na tem področju in da bi se umetnost približala širšemu krogu ljudi. Otroci bi v šoli morali imeti na voljo več ur umetnosti, da bi ob teoretičnem znanju lahko praktično izrazili tudi svojo kreativnost in si oblikovali odnos do umetnosti.

Namesto statusa samostojne kulturne delavke ste se odločili za odprtje espeja. Kaj je pretehtalo k tej odločitvi?

Pridobivanje statusa samostojne kulturne delavke bi bil časovno predolg, zato sem se raje odločila za espe, pri katerem imaš v prvih dveh letih tudi veliko ugodnosti. Pomembno se mi zdi, da se pri obeh statusih ustrezno uredi zdravstveni status; zame, ki od dvanajstega leta živim z avtoimuno boleznijo, je še posebno pomemben. Pri kreativcih, ki jih poznam, je velik problem prekarnost, saj so nenehno v norem pogonu, da si zagotovijo osnovno finančno varnost.

Kaj so ob oblikovanju stekla še vaše strasti v življenju?

Hribi, pohodništvo, kar sem v tujini zelo pogrešala. Res pa je, da večino časa namenim ustvarjanju in je manj časa za druge stvari. Zelo me privlači slikanje, rada kolesarim. Če bi imela več časa, bi ga izkoristila za zborovsko petje.