(INTERVJU) Vlado Kreslin: Ogromna je razlika med ljudmi s humorjem in onimi brez. To vidimo tudi v našem parlamentu. Oziroma, na žalost, ne vidimo

Nagrado je lepo dobiti. Ježkovo še posebno, kajne?

Seveda, zaradi njega in zaradi dobre družbe, torej kolegov, ki so jo že prejeli.

Ste imeli radi Frana Milčinskega - Ježka? Bil je igralec, režiser, avtor televizijskih in radijskih iger, šansonjer, pesnik in pisatelj. Vsestranska osebnost. Vsak je lahko kaj našel pri njem.

V začetku šestdesetih, ko je še redko kdo imel televizor, smo pri sosedovih gledali San Remo pa jugoslovanske glasbene festivale in zabavnoglasbene televizijske oddaje. Najmočnejši lik, ki se mi je zapisal, je bil Ježek v svoji črno-beli žalostni klovnovski pojavi z nenavadno muziko in presunljivim petjem. Mnogo let pozneje sem dojel še sporočila njegovih šansonov.

Ježkova ustvarjalnost je bila ljudska, za ljudi je bil, čeprav je rad rimal. Bil je žalosten, a tudi, ko je hotel biti vesel, kot se od nekdaj zdijo Slovenci.

Njegova ustvarjalnost je imela več plasti. Lahko si sprejel samo eno, če si malo pomigal z možgani, pa še drugo in tretjo. Pravijo, da so humoristi precej resni ljudje in tudi klovni so pogosto žalostni.

Nastopal je v številnih avtorskih humorističnih oddajah, veliko je gostoval po Sloveniji, med drugim tudi v mariborskem Totem teatru. Bil je dosti med ljudmi. Kot ste tudi vi muzikantje do nedavnega bili.

Publika ga je oboževala, on vsekakor ni bil instant zvezda niti se ni nosil kot zvezda. Dajal je občutek, kot da je človek iz sosedstva.

Frane je bil sin od Frana, ki je napisal Butalce. Tako je znal tudi zbosti. V eni pesmi je zapel, da je kot fantič v čakalnico ambulante šel, ko je prišel na vrsto, je že sklerozo imel. Pesem za zdaj, se zdi, oziroma za vse čase, ko je (bilo) treba ošvrkniti. Zdaj bi tudi prav prišel. Kaj pravite?

Mislim, da bi oba imela ogromno snovi za svoje kreacije in našim odločevalcem ne bi bila najbolj ljuba. Včasih se mi zdi, da so Butale še vedno tu ...

Imate radi humor in satiro?

Humor je začimba življenja. Ogromna je razlika med ljudmi s humorjem in onimi brez. Kot dan in noč. To vidimo tudi v našem parlamentu. Oziroma, na žalost, ne vidimo.

Ježek se je poslovil v slogu, s pesmijo. A nekoč spomladi bom umrl, ti preklela svet boš in boga, morda za slovo še stisneš mi roko in med nama vse končano bo ... Pesem Umrl je klovn je tudi ganljiva, posebno za umetnike.

Ja, tisti, ki je na odru, umre prav tako kot tisti, ki je v publiki. Sam s sabo.

Minljivosti se tudi glasbenik v svojih pesmih ne more izogniti, tudi v vesele se vtika.

Minljivost, otožnost, kritičnost se lahko vtaknejo tudi v vesele pesmi. To znajo samo mojstri in to je bil Frane Milčinski - Ježek.

Nikaj mi ne nosi, le srce prinesi nepokvarjeno nazaj, nosi s seboj tisto, kar je bilo, tudi bele rože iz Aten, ki smo jih že dolgo nazaj poslušali, in seveda pokončnost, da človek ostane, kar je bil, in ne kreatura, ki nastane s prilagajanjem tistemu v svetu, česar nima rad. Izjemna pesem. Kaj vi rečete in čutite o(b) njej?

Morda nostalgijo, hrepenenje in tisto, kar je zelo pomembno. Da si to, kar si, da si eht, kot bi rekli v Mariboru.

Kaj pa zdaj in v bližnji prihodnosti?

Na Televiziji Slovenija končujemo štiri biografske oddaje o mojem očetu v seriji Spomini. Na sporedu bodo decembra in bodo prava prekmurska zgodovinska freska. Decembra bomo imeli tudi pet tradicionalnih koncertov v Cankarjevem domu, te dni pa sta prišla na svetlo skladba in videospot Tista zakartana ura, ki govori o žepni uri mojega deda, ki jo je prinesel s soške fronte in zakartal v Beltincih v lastni gostilni. Moj oče jo je odkupil od vaškega urarja sedemdeset let pozneje.