Bojan Tomažič
Spet doma, tu glasneje govorijo, spet doma, tu hitreje pijejo, spet doma, tu pozdravljajo glasno. To je vas, to je vas, morda zato. To pesem je Vlado Kreslin s kitaro na balkonu domače hiše pel 23. dan v protivirusni osami. Naslov pesmi je seveda Spet doma. "Spet doma, tam hitreje pijejo, spet doma, tam pozdravljajo glasno. Spet doma. Še zmeraj se poznamo vsi." Brez ironije.
Prej je že pel angleški stiskavec, ki ga je v sedemdesetih izvajal s Horizonti, Donovanove Barve in svojo Eno pesem s čudovito melodičnim refrenom: "Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli, nekaj pa je še takih ljudi."
Tudi tako preživlja dneve, ko ni glasbenih nastopov in druženj, glasbenik, ki je lani izdal še eno uspešno ploščo. Njen naslov je Kaj naj ti prinesem in na njej je, upati je, še ena pesem za ta čas, uspešnica Vse se da.
Že marsikaj nas je doletelo, a kaj takšnega še ne. Kaj pravite?
Ja, pravzaprav zdaj komaj vidimo, da nas, ki smo rojeni po drugi svetovni vojni, kaj dosti niti ni doletelo, hvala bogu. Kaj vse so doživeli naši očetje in dedje! Zadnjič je doma pri kosilu padla opazka: "Mi smo vsaj doma, kaj pa, če bi morali iz požgane, zbombardirane hiše v gozd?"
Ali ste si doma uredili ritem, ki vsem ustreza?
Pravzaprav sem presenečen, kako dobro doma funkcioniramo zdaj na nizkih obratih. Vsekakor bolje, kot bi pričakoval. To nam tudi jasno nakazuje, kako smo ljudje prilagodljivi in da ne obstaja samo en način. Seveda pa ogromno ljudi trdo dela, da smo mi lahko samo doma. To je zdaj privilegij.
Poj mi pesem o svobodi
