(INTERVJU) ''Z glasbeniki, s katerimi sodelujem, imamo navado, da se najprej objamemo, ko se srečamo. Zdaj … kaj naj rečem?''

Starih časov se Rudi Bučar spominja s spoštovanjem in nostalgijo, ob tem pa uživa v sedanjosti. V pesmih s svoje sedme samostojne plošče Kambjale so čase se poigrava s časovno komponento, najbolj aktualna med njimi pa je v teh decembrskih dneh prijateljska Dolgo nisva pila.

Kakšne čase preživljate glasbeniki?

O, da, časi so kambjale. To so drastične spremembe, ni nastopov v živo, nekaj se trudimo preko streamingov, a to je slaba tolažba. Nekako sem se intenzivno vdal v druge življenjske vloge. Postajam recimo vse boljša gospodinja in pedagoška delavka. Ob tem pa pravkar še aktivno promoviramo ploščo, ki je izšla to jesen. Prej smo največ plošč prodali na nastopih, zdaj to skušamo po spletu … bomo videli. Poigravamo se tudi z idejo, da bi izdali live album, material zanj smo posneli, ko je bilo to še mogoče.

Da, čudni časi. A glasba je eden tistih terapevtskih pripomočkov, balzamov, ki pomagajo v zahtevnih obdobjih. Ali kdaj raje, kot da bi spremljali novice, vzamete v roke kitaro, da se umirite, sprostite?

Če bi to vprašali mojo drago, bi povedala, da je kovačeva kobila bosa. Ampak da, kitaro vzamem v roke, pa ne le, ker bi pomagala pri sprostitvi v teh časih. Rad se tudi veliko gibljem, rad imam šport, tudi to mi pomaga. Na televiziji pogledam kakšno tekmo, sploh če gre za domačo reprezentanco, rokomet, košarko, nogomet, tudi smučanje, skoke.

Dolgo nista pila

Lahko bi rekli, da je na vaši novi plošči v decembru najbolj aktualna pesem Dolgo nisva pila, ki ste jo pred skoraj tremi leta posneli z glasbenim kolegom Matevžem Šaleharjem – Hamom. Ste jo uvrstili na ploščo, ker pogrešate prijatelje?

Ta skladba je sicer res nastala že leta 2017, tri leta pred korono, a je v teh čudnih časih dobila svoje mesto na albumu. Tokrat je malce drugačna, zveni bolj mogočno, saj smo jo posneli z bendom, takrat pa sva bila s Hamom sama z akustiko. Kdo bi si mislil, da bo danes imela tako močan pomen?!

Glasbeniki ste običajno izredno družabni, kako ohranjate stike, glasbeno kondicijo? Sploh vi, ki sodelujete z različnimi zasedbami, nastopate v duetih ...

Res, zdaj tega skoraj ni. Druženje je za nas in tudi za naše delo zelo pomembno. Čeprav imamo na voljo sredstva, ki nam omogočajo komuniciranje, je fizični stik nezamenljiv. Z glasbeniki, s katerimi sodelujem, imamo navado, da se najprej objamemo, ko se srečamo. Zdaj … kaj naj rečem? Že ko dobimo možnost spletnega nastopa, smo čisto iz sebe, če pa se lahko dobimo na kakšnih vajah, je videti, kot bi nas kdo spustil z verige (smeh). Ko smo se pred nekaj meseci pripravljali za nastop za omenjeni live album, sem bil skeptičen, kako bo, saj dolgo nismo igrali skupaj. Skrbelo me je, da nam bo manjkalo uigranosti, a ko sem poslušal posnetke, sem začutil prav nasprotno. Verjetno smo bili tako željni igranja, da smo dali vse od sebe, kar se je res dobro obneslo.

Tudi ko ste pred časom gostovali v oddaji Vikend paket na TV Slovenija, ste rekli, da se počutite, kot bi vas kdo spustil z verige.

Da, tak je občutek. V svoji branži skoraj nič ne delamo, in ko po dolgem času vidiš znane obraze in dobiš možnost nastopiti, postaneš kar evforičen. Od same želje po igranju, od navdušenja nad svobodo, nad možnostjo vnovičnega preigravanja skladb.

​Neki novi časi in stara govorica

Album ima naslov Kambjale so čase - spremenili so se časi. Ampak zase pravite, da niste izrazit nostalgik, je res?

Ne morem reči, da nisem. Nostalgija je sama po sebi lepa. Želel sem pa poudariti, da je tudi zdaj okoli nas veliko lepega. Celo tehnologija, ki jo uporabljamo, je prinesla kaj dobrega … Pravkar berem knjigo, v kateri avtorica opominja, da bolj ko je zgodovina oddaljena, bolj je idealizirana. Negativna čustva zbledijo in ostane le lep spomin. Poudarjam: živeti sedanjost je neprecenljivo.

Del preteklosti je tudi jezik, pristen istrski dialekt, ki ga uporabljate v svojih pesmih, prav tako ljudske pesmi na vaših ploščah.

S preteklostjo je treba ravnati spoštljivo. To je naše, to imamo. Kar se jezika tiče, je ohranjanje dialekta postalo moje poslanstvo. Na prvih ploščah sem imel več ljudskih pesmi kot avtorskih, kasneje je bilo ravno obratno. A vedno tudi v svoje avtorske pesmi dodam nekaj dialekta, saj se mi zdi pomembno ohranjati ga. Včasih kdo vpraša, kako naj razume moje skladbe tisti, ki mu je istrsko narečje tuje, a odgovarjam, da že če me vpraša, kaj pomeni "kambjale", sem naredil svoje. Pomeni, da sem vzbudil zanimanje za ta stari dialekt, ki ima omejeno število besed in je zato zanimivo z njim ustvarjati. Všeč mi je tudi, ko ga kombiniram s knjižnim jezikom.

Ko vas človek posluša, dobi občutek, da se v Izoli tako govori tudi na ulici.

Ne, ni tako, v Izoli je dialekta ostalo zelo malo, je le sleng, značilen za ta okoliš. Jasno, svoje je naredila globalizacija. Ko sem bil otrok, smo dobro govorili italijansko, angleščine nismo uporabljali. Danes pa otroci kljub bližini italijanske meje italijanščine ne uporabljajo.

​Od vrat do vrat v iskanju ljudskih pesmi

Tudi na novi plošči ste pripovedovalec zgodb. Kdaj so vas pretekle zgodbe začele zanimati? So leta prinesla zanimanje za izumirajočo govorico?

Zaradi nonota in none sem imel prvi stik z dialektom ob rojstvu. Že v rosnih letih. Jasno, v adolescenci smo bili vsi rokerji in uporniki. Od takrat mi je ostala ta moja značilna zagnanost. Ko pa smo se pred dvajsetimi leti z rokersko zasedbo Spirits razšli, sem začel spoznavati kantavtorsko, folk glasbo, domačo in svetovno. Pritegnili so me izvajalci, ki so igrali na ljudske instrumente, s pomočjo vsestranskega umetnika Luciana Kleve in muzikologa Daria Marušiča sem začel odkrivati glasbeno izročilo Istre. Tako je nastala moja prva samostojna plošča Kapot.

Menda ste ljudske pesmi iskali tudi tako, da ste po vaseh trkali na vrata, snemali in si zapisovali.

Tudi, da. Ko sem dobil informacijo, kdo bi mi lahko pomagal, sem šel kar do njegovih vrat. Jasno, takrat me še nihče ni poznal in zato me je kdo kdaj tudi zavrnil. A nekateri so mi pomagali in skromno zapeli, kar so znali. Pretežno pa sem skladbe za svoj prvi album črpal iz svojega otroštva in od svojih starih staršev. Kasneje je bilo lažje, saj so me ljudje sami poklicali, da imajo zame staro ljudsko.

Na novi plošči so tri ljudske, od tega Teresina 1 in Teresina 2, katerih besedil, moram priznati, ne razumem.

Teresina je ime, kot Trzinka. Gre za istrsko različico narodne pesmi Jaz sem si pa nekaj zmislil, ki obstaja tudi v drugih jezikih in sem jo kot otrok zelo veliko pel.

Letošnjo jesen se je po radiu veliko vrtela vaša skladba Otroci tistega časa. Cilja na točno določeno generacijo - kakšen je bil odziv?

Da, pesem za mojo generacijo, plus, minus deset let. Besedilo je izrazito nostalgično in osvetljuje brezskrbnost v primerjavi s časom, ki ga živimo danes. Včasih je bila romantika švercati leviske iz Trsta. Danes trikrat klikneš na računalniku in so čez nekaj dni pri tebi doma. Čeprav ne gre za zelo veliko časovno oddaljenost, se življenja takrat in danes ne da primerjati. V pesmi je nekaj zelo izrazitih primerov tega kontrasta. Da, včasih smo se družili in se s krvavimi koleni spuščali po klancih, danes pa preko računalnika igramo solitaire.

Samo ena je ljubezenska ...

Da in doživel sem zelo lepe odzive nanjo. V samostojni verziji je skladba Čista izšla že marca, a imela je aranžma za celoten bend. Potem sem ugotovil, da ji ta širina nekako škodi, da bosta dovolj vokal in klavir. Takšna je zdaj in res je pridobila intimo.