(INTERVJU) Zvezdana Mlakar: Pohlep in materialnost sta nas zaslepila, smo čisto iz okvirov in izjemno nesrečni, ker ni harmonije

Kako preživljate dneve v razmerah, v kakršnih še nismo bili? Predelujete v sebi vse to, kar mediji poročajo? Kako iti s čim manj bremen v nov dan?

Ah, jaz se ne obremenjujem več, kot je potrebno. Modrost pravi, da je treba sprejeti stanje, ki ga ne moreš spremeniti, kot je. Kar niti ni lahko. Ves čas delam, in ker je moje delo tudi branje, učenje preko zoom konferenc, tečajev, sem polno zaposlena. Nemoteno tudi snemamo, v teatru delamo preko zooma, v majhnih ekipah, mehurčkih. Žive publike ni, kar zelo pogrešam, se pa zato, ker živim na kmetiji, intenzivno družim z živalmi, gozdom in zemljo! Dnevne politike in koronskih novic ne spremljam redno, tako ali tako sem večinoma doma. Da bi me pa kdo psihiral, pa si ne dovolim, no, če se le da. Si pa izdatno privoščim tuje novice, to delam prvič v življenju in je širša slika bolj zanimiva, jasna.

Torej vendarle skrbite za to, da ostajate v formi?

Ves čas delamo, ne izklapljamo se, kar nekaj predstav je bilo narejenih med najbolj strogimi koronskimi omejitvami. Sicer pa bi igralec prišel iz igralske forme, če nekaj let ne bi stopil na oder. Biti igralec je način življenja, igralec se ne vklaplja ali izklaplja za potrebe odra, ves čas intenzivno spremljaš življenje, bereš, gledaš, razmišljaš, vse to se nalaga v igralsko banko vtisov in čaka, da bo enkrat pomagalo razumeti kakšno novo vlogo.

Za bolezni se ve, da so posledica nečesa ali nam sporočajo, da nečesa ne delamo prav. Človeštvo že dalj časa prejema sporočila, a se ukvarja z odpravljanjem posledic, ne z vzroki. Ali res ne zmoremo napredka nasloniti na nekaj drugega in ne na uničevanje življenja, narave, odnosov?

Časi, v katerih živimo, so izjemni, znanost napreduje z velikimi koraki, hkrati pa se vse bolj sliši glas tradicije, prastarih znanj, ki smo jih medtem skoraj pozabili. Vse več je znanstvenikov, zdravnikov, fizikov, duhovnežev, ustvarjalcev, navadnih ljudi, ki kličemo k povezovanju. Moja davna želja, da bi si preteklost in prihodnost podali roke, se počasi sliši in uresničuje. Človeštvo je zaslutilo svojo moč, tudi moč samozdravljenja, počasi razumeva energije in vibracije, počasi sega čez meje naše logike. Mogoče se vse to dogaja prepočasi, mogoče je še vedno premalo znanja in ozaveščenih ljudi, da bi rešili planet, ne vem. Pohlep in materialnost sta nas zaslepila, smo čisto iz okvirov in izjemno nesrečni, ker ni harmonije. Jaz sem optimist, upam, da zmagata svetloba in moč duha v nas.

V pomoč gledalcem in tudi meni

Torej tisto, kar gostje povedo v oddaji Zvezdana človeku, tudi prav pride, kajne? Se katerega nasveta za ta čas še posebej spomnite?

Meni so moje oddaje dobesedno spremenile življenje, na boljše, seveda. Kot da bi delala še eno fakulteto, spoznala sem, kako funkcionira naše telo, tudi z alternativnega stališča, na tekočem sem z najnovejšimi trendi v klasični medicini. V moji oddaji smo prvič govorili in rušili tabuje o holesterolu, hormonih, prvič govorili, kako pomemben je vitamin D, da niso vse telesne vadbe primerne za vse ljudi, o tem, kako premagati bolezni z meditacijo, kako se samozdraviti, kako pomembna je preventiva, kako pomembna je vzgoja. In da je dobra mama tista, ki je dobro. Pa kako pomembno je poznati sebe, svoja prepričanja. Še bi lahko naštevala vsebine, ki so pomagale meni in mojim gledalcem.

Veliko ljudi se pri nas ukvarja z zelo zanimivimi stvarmi. In večina sploh ne ve zanje. Vsestranski so tukaj živeči, tudi razmišljujoči in čuteči, ne samo, kot je bil stereotip, pridni delovni. Imam prav?

Ja, meni kar dih zastane, ko se zavem, kako neverjetni smo Slovenci, kakšne duhove premoremo, kako napredni smo, kako originalni, močni, izjemni. Pa ne samo športniki, oni so večinoma tisti, ki jih vidimo. Gre za izjemne ustvarjalce, umetnike, zdravnike, zdravilce, raziskovalce, gre za morje modrosti, ki jo imamo Slovenci v genih. Ko vabim koga iz tujine in povem, o čem vse se pogovarjamo v mojih oddajah, ne morejo verjeti. Tako majhen narod, pa tako napreden, odprt, ni je stvari, ki je kakšen Slovenec ne bi poznal.

Že prej, zdaj pa še posebej, ko imamo baje svobodo in lahko vsak vse reče, smo Slovenci bili radi svetovalci, presojevalci, tisti, ki imajo prav, že v vsakdanjem življenju je tega tako veliko, kaj šele v strankarskem navijaštvu. Tu je zdaj že tako kot pri onih pretepačih, ki naj bi bili nogometni navijači. Pripadnost nečemu, ki je proti drugemu, je očitno naše pogosto zatočišče, pribežališče. Ker se v skupini, množici počutimo močni?

To je svet, ki mu ne pripadam. Jaz v takšnem svetu ne živim. Vidim pa, da se je nekdo prav potrudil, da izbeza iz Slovencev najslabše. Ampak to je trenutno, to delamo iz stiske in strahu. Strah je naplavil najnižje in najslabše iz naroda, to se zdaj sliši in bere. Ampak tega je 20 odstotkov in je vedno bilo in bo. V vseh družbah. Ta trenutek je pač najglasnejše, nima pa nobenih vizij za naprej, razen, da nas kliče in tlači v prežvečene in preživele koncepte razločevanja, izločevanja, omejevanja. Lahko nas za nekaj časa potegne nazaj, pa ne za dolgo. Enostavno ne more preživeti, ker je človek bitje, ki ga radovednost vedno kliče naprej.

Najprej se zgodijo spremembe v nas

Ste prek vaših sogovornikov opazili kakšne očitne spremembe v razmišljanju in obnašanju naših ljudi?

Velike spremembe se vedno zgodijo na intimnem nivoju, znotraj človeka, tu se dogajajo velike spremembe. Moji gostje, in ni jih bilo malo, so vsi po vrsti ozaveščeni ljudje, tudi tisti najbolj preprosti zmorejo velike modrosti. Zmorejo zavedanje, da je treba spoznati sebe, živeti svoje poslanstvo za dobro vseh nas. Zavedam se, da ni idealnega človeka, in skupaj z mojimi gosti iščemo najboljše, ne najslabše. To je velik premik, počasi so tudi drugi, tudi mediji, začeli obračati fokus na pozitivne poti, ustvarjalne novice. Na eni strani je vse več kvalitetnih vsebin, na drugi se je tehtnica nagnila v blato, kot na primer ocenjevanje ljudi po barvi kože in las. To je tema, to je zguncana, pritlehna logika ljudi iz kleti. V kleti pač ne moremo videti sonca in neba.

Biti skupaj, kolektiv, so bile včasih parole. In ne samo to. Ko imamo več svobode, smo pozabili na skupno?

Kolektivno je pomembno, to je nekaj, kar nosimo v genih kot narod. Jaz zelo močno čutim svoje prednice, babice in prababice, ki so jih teptali in mučili. Dolgo sem kontrolirala ta občutek in sebe prepričevala, da se mi vse skupaj le zdi. Danes, ko nisem več del sveta, ki mora najprej videti, da verjame, in sem se pridružila svetu, ki najprej verjame in potem tudi vidi, mi je jasno, da so bili moji občutki resnični. Moja in tvoja resnica pa sta vprašljivi v trenutku, ko trčita skupaj. Edino, kar je vredno, je višje dobro. Ki je več od tvoje ali moje resnice in služi vsemu človeštvu.

Čeprav, bom še enkrat rekel, se svobodno odločam?

Saj, svoboda prinaša odgovornost. Strah pred odgovornostjo nas pelje nazaj, tja, kjer je vse črno-belo, jasno zapisano in overovljeno. Tam piše, kako mora biti - in je dobro za tistega, ki ima moč -, in tam ti ni treba biti odgovoren. Življenje pleše po svoje in vedno znova bomo ponavljali lekcije o svobodi, ko bomo dosegli kritično maso zavedanja, jo bomo zares razumeli in ustvarili nov družbeni red. Ne sanjam, berite novo knjigo Ize in Sama Logina, recept sta že zapisala.

Tako imenovane ženske teme imate v oddaji Zvezdana radi; čeprav seveda ne zadevajo samo ženske, jim tako rečemo. Kako je z emancipacijo žensk pri nas, v katero smer gredo zadeve?

V dve smeri, haha, kot vedno! A ko gledam praznovanje 8. marca, dan žena postaja pravi praznik ozaveščenih žensk in ženske moči. Ne more se nas več kupiti s šopkom rož, čokolado ali flancanjem, kako nas spoštujejo, ker rojevamo. To, da je ženska našla svojo moč in svoje mesto v družbi, je izjemno dobra novica. Veseliti bi se je morali, saj pomeni, da bo družba bolj uravnotežena, ženski princip se bo pridružil moškemu konceptu in šele to je prava harmonija. Ko poslušam, da so moški v zadregi, da ne vedo, kaj to pomeni, mi gre na smeh. Spremembe so plemenite, so edina stalnica v življenju. Nekaj novega nas čaka v vzajemnem sodelovanju in upoštevanju, to pa ja ni vzrok za strah in nelagodje. Ženske moškemu svetu ne moremo ničesar vzeti, saj že vse ima. Damo mu lahko veliko, dvojino, različnost, drugačen pogled. Sicer pa ta proces že teče.

Ljudje spoštujejo iskrenost

Ljudi zanimajo življenjske zgodbe posameznikov, še posebej znanih. Priti na televizijo in povedati, katero bolezen imaš, s kakšno tegobo se ubadaš, je izpostavljanje.

Vse moje oddaje, brez izjeme, so lepo sprejete. Ljudje danes spoštujejo iskrenost bolj kot vse. Naveličali so se prirejenih zgodb, lažnivosti in puhloglavosti, moderen človek zelo hitro prepozna napihnjen ego. Če je, seveda, brez predsodkov ali pa se jih zaveda in dela na njih. Moji gledalci so tudi ponotranjili kontekst oddaje, ki temelji na različnosti. Ne gremo se igre, kdo ima prav. Poslušamo zgodbe ljudi. Ko se oglasijo znotraj nas podobni občutki in se zgodi aha efekt, se dogaja z nami isto kot v gledališču. Ugotovitev, da nismo sami in edini na človeških poteh, polnih teme in bolečin, je katarzična. Lahko smo samo ljudje, ponotranjimo pa tiste vrednote in tista znanja, ki pomagajo nam.

Ob tem, kar počnete, nekateri tudi odmajujejo z glavami, ali ne?

Jaz in moji gledalci smo se naučili lekcije, da se takrat, ko se v nas oglasi odpor, spogledamo z lastnimi ranami. Da smo drug drugemu ogledalo. Tisti, ki jim tak pogled na življenje ni všeč, oddaje ne gledajo. Ta širina je v začetku marsikoga motila, tudi moje umetnike in intelektualce. Danes ne več. Tega sem zelo vesela. Veliko ljudi mi tudi napiše, da jim je oddaja odprla vpoglede in spremenila življenja. No, to so naredili moji gostje.

Mejne reči hitro naletijo na očitke.

Mejno je tisto, o čemer se ne govori, kar ni preverjeno, znanstveno potrjeno. Zadnje čase se na tem področju radikalno premika. Hkrati se odpira tudi velik prostor za manipulacijo ter lažniva znanja in učenja. Tudi RTV Slovenija je bila zelo previdna, preden mi je dovolila obravnavati mejne teme. Nisem dobro razumela tega, na eni strani ima RTV verski program in govori o Bogu in Jezusu, čeprav nista znanstveno dokazana. Spoštujem to previdnost, vsake toliko pa se vseeno dotaknemo takih tem, ko gre za samozdravljenje, obvladovanje misli. Teme zame niso mejne, ko gre za človeške lastnosti, človeške stiske, o vsem, kar je človeško, se je treba pogovarjati. In slišati.

V pogovorni oddaji Zvezdana se vidi, da znate z ljudmi. Tega gotovo nimate samo od igralstva?

Nič posebnega nisem. Ja, od Boga, hahaha, mi je dano slišati in videti. Brez heca, rada imam ljudi, človeka, čutim stiske in bolečine, kot igralka se celo življenje ukvarjam s človeškimi občutki in čustvi. Meni je vsak človek zanimiv, ker vem, da ima vsak izmed nas v sebi iskro, iskro življenja.

Včasih ste tako strastni, glasni, radovedni, da vas celo imitatorji, humoristi, jemljejo za lik. Se jim iskreno sladko ali tudi kdaj grenko nasmehnete?

Seveda, kaj pa naj. Malo mi je nerodno, rada bi spremenila te svoje lastnosti, da bi bila bolj nevpadljiva, pa me vsakokrat odnese. Saj, malo se že umirjam, bolj sem suverena, ko pa me kaj prižge, potem pa pozabim, tudi gledam se težko, mislim si, pa kaj spet kriliš in tuliš, pa nimam kaj, je že posneto.

Saj ne pravim, da je to moteče.

Večkrat so me kritizirali, da se samo delam in igram, zdaj so nehali, ker so videli, da je vse to res in da sem res takšna, kot me vidijo. Jaz se tolažim s tem, da človek lahko vidi v drugem samo tisto, kar sam nosi v sebi. Ker me veliko, res veliko ljudi vidi in gleda dobrohotno in lepo, sklepam, da je veliko ljudi tudi notranje lepih. Neskončno sem jim hvaležna, za te poglede, za radovednost, za ljubezen.

Seveda se je pomembno pogovarjati brez sodb in sprenevedanj, a so resnice, o katerih ljudje ne bi smeli dvomiti. Predstavniki stroke silovito nastopijo, če kdo podvomi o ukrepih zoper virus, o cepljenju in tako dlje. Kako je pri vas s tem?

V oddaji sem se namerno odpovedala tej temi. O virusu vemo premalo, da bi lahko suvereno debatirali, in tudi nočem biti odgovorna za zdravje ljudi. Vsak lahko odloča o svojem telesu, samo on sam. Najbolj pošteno bi bilo, če bi nam na začetku iskreno povedali, da znanstveniki in medicina ne vedo natančno, za kaj gre. Da je vse skupaj velika uganka, da se bomo ravnali po znanju, ki ga imamo. No, jaz bi to razumela. Mnoge bi zagrabila panika, saj je varnost tista, brez katere ne morejo.

Ja, varnost je pomembna, a panike vseeno ni bilo.

Da varnosti in jasnosti ni bilo, smo začutili vsi. Meni na kraj pameti ni padlo, da bi se pritoževala čez maske v zaprtih prostorih, čeprav se skoraj zadušim v njih. Ker gre za druge. Da jih morajo nositi otroci, je, vsaj zame, nedopustno. Ampak ne vem, ali bi si upala pustiti, da bi življenje živeli, kot da ni nič, kot da covida ni. Jaz bi naredila vse skupaj bolj prijazno, brez kazni, brez sankcij, raje bi se osredotočila na preventivo, na javne pogovore, na iskanje prijaznih rešitev, ljudem bi svetovala sprehode po gozdovih, nagrajevala bi nove poti.

Bodimo jezni, iščimo rešitve

V letu dni smo veliko izgubili. Kako naprej?

Sploh ne razumem, zakaj bi obdobje, ki smo ga preživeli, gledali kot na izgubo nečesa dragocenega. Ničesar nismo izgubili znotraj sebe, tudi če smo izgubili službo in smo na robu preživetja. Bodimo jezni, iščimo rešitve, bodimo kreativni, vse, kar smo videli in se nam zdi narobe, lahko v prihodnosti popravimo, izboljšamo. Videli smo, da smo neskončno ranljivi, gospodarske panoge, za katere smo mislili, da so neuničljive, smo videli umirati. Pred časom so se na Bledu dušili od turistov, lani je bil Bled skoraj prazen. Kaj zdaj, kaj si prebivalci Bleda v resnici želijo? Zdaj je čas, da se o tem pogovorijo. Skupaj in vsak sam pri sebi. Ker je vedno kdo drug še na slabšem.

Kdo?

Plesalci, kostumografi, slikarji, umetniki. Njim nikoli ni bilo prav z rožicami postlano, v času korone so dobesedno izginili. Njim je treba pomagati, vprašanje pa je, ali smo kot družba spoznali njihovo vrednost, njihovo nujnost. Svet se je ustavil in je s tečajev, izkoristimo to za globok premislek.

Kako bo v prihodnje z vašim igralstvom? Kako z oddajo?

Vse teče naprej, idej in projektov imam še za eno življenje. Se vsake toliko časa spomnim, koliko sem stara, in se čudim, kaj mi je. Včasih me tudi kakšen kolega vpraša, kako, da se mi še ljubi delati. Res ne vem, rada delam, kar delam, in rada živim. Preprosto, brez velike filozofije. Jasno mi je, da se vsa skrivnost življenja skriva v detajlih, drobnih rečeh, utrinkih ljubeznivih, srčnih, toplih ljudi. Že naslednji teden gostim v svoji oddaji Zvezdana novo gostjo, vznemirjena sem, radovedna, kako jo boste doživeli vi. V Drami me čaka premiera Fige, v Zvezdini skrivnosti nove teme in znanja, v Kdo si ti? se bomo spet zabavali in uganjevali, vmes pišem knjigo, kolumne, ustvarjam vsebine za mnoge druge projekte.

Vi ste igralka, a tudi mi, ki to nismo, igramo v življenju veliko vlog. Saj kritike niso pomembne, pomembno je, da smo sami zadovoljni. Je tako?

Kritike, igranje? Ah. Slediti sebi in ne škoditi drugemu, to je pomembno, nič drugega. Živeti svoje poslanstvo za dobro vseh.