J​ožef Janžekovič, kot skala trden slovenski rodoljub

J​ožef Janžekovič, lenarški župnik in dekan med letoma 1905 in1932, je bil doma s Polenšaka v Slovenskih goricah. Po prihodu v Lenart se je najprej lotil temeljite obnove vinogradov, ki jih je uničila trtna uš, in jih med letoma 1905 in1915 vse prenovil. Popravljal in urejal je cerkev, uvedel Marijino družbo in bratovščini srca Jezusovega in srca Marijinega.

Pri Lenartu je pustil globoke sledi tudi kot velik in iskren slovenski domoljub. Prvega julija 1905 je kot župnik prevzel vodenje župnije Sv. Lenart v Slovenskih goricah in v tej župniji ostal vse do smrti leta 1932. Ni bil le zgleden dušni pastir, pač pa tudi velik slovenski rodoljub, ki se je izkazal v prevratnih letih 1918/19, ko je bil celo podpredsednik lenarškega Narodnega sveta in Maistrov podpornik. Mnogi so ga označevali za "kot skalo trdnega slovenskega rodoljuba sredi nekdanjega nemškega trga". Bil je zelo cenjen tako med preprostim kmečkim prebivalstvom kot tudi med inteligenco in je veliko pripomogel k uveljavljanju Lenarta kot pomembnega kulturno-duhovnega in gospodarsko-političnega središča Slovenskih goric. Po daljši bolezni je umrl v 63. letu starosti in je pokopan na lenarškem pokopališču.

Lenart: nemški obraz, slovensko srce

Konec 19. stoletja je bil Lenart med najmanjšimi trgi na Štajerskem in le počasi se je krepila njegova tržna funkcija. Na prelomu v 20. stoletje pa vse do izbruha prve svetovne vojne je bil Lenart nazoren primer kraja z narodnostnimi boji med Nemci in Slovenci. Na zunaj je kazal nemški obraz, v resnici pa je bil slovenski.

Za narodnostno življenje in utrjevanje slovenstva v trgu Sv. Lenart sta bili zelo pomembni ustanovi šola in župnišče. Začetki šolstva pri Lenartu segajo v leto 1759, ko je dokazana prva stalna namestitev učitelja v kraju. Prvi znani stalno postavljeni lenarški učitelj je bil Jožef Sekol. Ko je leta 1786 širše lenarško območje prišlo pod graško škofijo, je bila preurejena tudi dekanija Lenart. V lenarško dekanijo so tako sodile župnije Sv. Lenart, Sv. Trojica, Sv. Benedikt, Apače, Sv. Ana, Sv. Jurij in lokalija Marija Snežna. Leta 1823 je prišla v lenarško dekanijo Negova, pozneje pa še Sv. Anton. Apače so pridružili ljutomerski dekaniji.

Lenarška župnijska cerkev, ki je posvečena sv. Lenartu, je bila temeljito preurejena leta 1850. Priskrbeli so novi križev pot, novi tabernakelj na velikem oltarju, nove klopi, novi tlak in nove orgle. Vse drugo so obnovili. V ladji je stal kamnit nagrobnik grofa Wolfganga Herbersteina, ki so ga ljudje imenovali "luteranski oltar". S soglasjem Herbersteinov so ga odstranili. Dela je vodil župnik Simon Verblač. Leta 1862 so se lotili popravila župnišča, v času župnika Jurija Tutka pa so leta 1874 drugič obnovili župnijsko cerkev od zunaj in znotraj. Leta 1886 so kupili novo uro, saj je bila stara še iz leta 1686. Župnik Jurij Tutek je bil tudi prvi pisec cerkvene kronike; leta 1891 ga je nasledil Jožef Jurčič, župnik, dekan in duhovni svetovalec, ki je iz Lenarta odšel v Vuzenico. Njega je leta 1905 nasledil župnik in dekan Jožef Janžekovič, ki je bil doma s Polenšaka. Kot slovenskogoriški rojak se je hitro vživel v lenarško okolje in nadvse uspešno prevzel vodenje župnije sv. Lenart.

Obnovil uničene cerkvene vinograde

Po napadu trtne uši v Slovenskih goricah leta 1890 so bili uničeni tudi vsi cerkveni vinogradi. Župnik Jožef Janžekovič se je zelo zagnano in strokovno zavzeto lotil njihove temeljite obnove in nove zasaditve žlahtnih trt na ameriški podlagi. Povsem prenovil in na novo zasadil je vinograde v Metavi in Golobinjaku, Zavrhu in na Preski gori. Za nove nasade so porabili preko 16.000 kron, ki so jih dobili tudi z brezobrestnimi posojili države in dežele. Posojila so se vračala vse tja do leta 1918, o čemer pričajo arhivirana potrdila. Ob obnovi in novi zasaditvi cerkvenih vinogradov je bila sprejeta tudi dolgoročna usmeritev za primer vnovičnega rigolanja, ko naj bi se na lokacijah Preska gora in Metava sadil šipon, v Golobinjaku silvanec in v Zavrhu laški rizling.

Takoj po prihodu v Lenart se je župnik Janžekovič lotil tudi urejanja cerkve, pri čemer je računal na znatno pomoč in podporo Cerkvene družbe, ki je bila ustanovljena že leta 1894 in pri deželnem namestništvu v Gradcu odobrena 6. decembra 1894 pod številko 31.889. Poglavitni namen te družbe je bilo zbiranje denarja za prenavljanje in urejanje gotske cerkvene stavbe pri Lenartu in tudi za popravila župnišča, če to ne bi bilo v nasprotju s pristojnostmi konkurenčnega cerkvenega odbora. Družbi je načeloval vsakokratni župnik, vsaka tri leta so volili devet odbornikov, ki so bili razdeljeni po občinah. Ko se je župnik Janžekovič lotil urejanja notranjosti cerkve, je ta družba leta 1906 plačala za tlakovanje cerkvenih tal 2400 kron, leta 1907 za nove hrastove klopi 4000 kron, leta 1914 za novi veliki križ na lenarškem pokopališču 600 kron, za pozlačenje tabernaklja 600 kron in za prenovo cerkvenega obzidja 500 kron. Leta 1915 so za prenovo prednjega oltarja plačali 2400 kron, leta 1916 za novi zeleni mašni ornat 2000 kron, leta 1919 za dve novi hrastovi spovednici 4000 kron in leta 1921 za novo pri šolskih sestrah v Mariboru izdelano zastavo dekliške Marijine družbe 4000 kron. Vsi ti podatki govorijo o dinamiki opravil in velikem angažiranju župnika Janžekoviča pri vzdrževanju in urejanju cerkvene stavbe in notranje opreme.

Vnet zagovornik slovenstva

Janžekovič je kmalu po prihodu v trg Sv. Lenart v Slovenskih goricah doživel narodnostne napetosti med Nemci in Slovenci ter postal vnet zagovornik slovenstva. Zlasti ker je bilo večinsko okoliško prebivalstvo slovensko in je tudi v opori pri duhovščini krepilo narodnozavedni duh. Tega so poleg duhovnikov v Slovenskih goricah vneto podpirali pristaši svobodnih, intelektualnih poklicev, predvsem odvetnik dr. Milan Gorišek s krogom zvestih pristašev pri lenarškem Sokolu. Župnišče pri Lenartu je bilo močna opora slovenstvu in župnik Janžekovič se je izkazal kot velik slovenski rodoljub. Zaradi tega je tudi doživljal napetosti in politična nasprotovanja v trgu tik pred izbruhom prve svetovne vojne, ki je močno zarezala v narodno tkivo. Izvršena je bila mobilizacija moškega dela prebivalstva, kar se je v nadaljevanju vojne občutilo v pomanjkanju moške delovne sile na kmetijah.

Med prvo svetovno vojno so oblasti lenarški župniji odvzele dva srednja zvonova iz farne cerkve sv. Lenarta in edini zvon iz kapele v Radehovi, ki je bil tudi cerkvena last. Za vsak kilogram teže je država plačala štiri krone, od česar se je nateklo 2660 kron, ki so jih naložili pri Okrajni hranilnici Sv. Lenart v Slovenskih goricah pod vložno številko 14.110 z dne 6. 2. 1917. Ta znesek so poimenovali zvonski sklad. Med vojno je država odvzela tudi največje piščali cerkvenih orgel in zanje plačala 15 kron za kilogram teže. Od tega se je nateklo 2010 kron, ki so jih prav tako naložili pri Okrajni hranilnici pod vložno številko 14.583 z dne 12. 3. 1918. To je bil orgelski sklad.

Še večja nesreča je doletela nadarbinski hlevski inventar, ki so ga sestavljali par volov, dve kravi, ena telica in dve svinji. Ta inventar je bil za gospodarstvo župnije nujno potreben in ga je poskušal župnik Janžekovič celo izboljšati. Zato je kupil nekaj obveznic iz naslova vojnega posojila. Z nadarbinskim denarjem (zbirco) je leta 1916 kupil štiri obligacije vojnega posojila, nominirane v vrednosti 7000 kron. Žal je po končani vojni vse skupaj ostalo brez vrednosti in vse kupone je moral 18. junija 1920 izročiti lenarškemu davčnemu uradu. Tako kot tudi kupone iz naslova vojnega posojila za živino. Vojno posojilo so kupili tudi iz naslova cerkovnikove zbirce, iz naslova kaplanskih ustanovnih vinogradov, za ubožni denar in nekaj tudi z denarjem ki ga je privarčeval že župnik Tutek. A vsi kuponi od vplačanih vojnih posojil so bili izročeni lenarškemu davčnemu uradu in z njimi se cerkveno premoženje ni obogatilo.

Udeleženec prevrata v Lenartu leta 1918

Vojna morija je zahtevala velik davek, padlo je veliko mož in fantov s širšega območja Slovenskih goric, doma je vse bolj primanjkovalo moške delovne sile, mnoga polja so ostala neobdelana, vse manj je bilo tudi živine. Mnoge zavedne ljudi so oblasti zaprle, veliko Lenartčanov je trpelo v vojnem ujetništvu, bili so pohabljeni, duševno in materialno propadli. Primanjkovalo je hrane, obleke in obutve. Bolj ko se je vojna bližala koncu, bolj se je pri Slovencih čutil močan narodnostni naboj, zlasti med pripadniki svobodnih poklicev v Lenartu in deloma še v bližnji Sv. Trojici. Na podeželju je bilo tega naboja mnogo manj, saj je vojna docela izčrpala prebivalstvo, ki je bilo boj za preživetje. Mariborski škof Mihael Napotnik je pisal vsem župnijskim uradom, naj 4. novembra 1918 darujejo slavnostne maše v čast godu cesarja, vendar lenarški župnik Jožef Janžekovič tega navodila ni upošteval. Sploh ni poslal običajnih vabil prav nobenemu uradu v trgu Sv. Lenart.

Že 3. novembra 1918 je bil v poslopju lenarške ljudske šole ustanovljen Narodni svet za trg Sv. Lenart. Za predsednika so izvolili dr. Milana Goriška, ki pa ga še ni bilo v Lenartu, saj se je moral v Slovenske gorice šele vrniti iz Kotorja. Podpredsednik Narodnega sveta je postal župnik Jožef Janžekovič, ki je še isti večer priredil svečani sprejem za lenarške slovenske intelektualce. Na sprejemu je ob napitnici izrekel besede: "Ki so nas hoteli ponižati, so ponižani, mi trpini pa smo povišani." Namenjene so bile trškim Nemcem, ki so bili v prevratnih dnevih zelo zbegani in negotovi. Med Slovenci je bilo čutiti močan narodnostni naboj, ki ga je ustanovitev Narodnega sveta le še okrepila. Lenarški Nemci so začeli zapuščati urade, v trg se je vrnil dr. Milan Gorišek in prevzel vodenje Narodnega sveta. Prisotnost vojaške enote in velika Goriškova avtoriteta sta pripomogli k urejenosti javnega življenja v trgu, okrepilo se je tudi splošno zaupanje prebivalstva v nastajajočo slovensko oblast. Ta se je izgrajevala postopoma. Nemški uradniki so trg večinoma mirno zapustili, 14. in 15. decembra sta bili pri Lenartu veliki slovesnosti v čast ustanovitve nove jugoslovanske Države SHS. Organizirana je bila celo manjša vojaška parada pod vodstvom dr. Milana Goriška, 15. decembra pa je bila v lenarški župnijski cerkvi svečana maša s pridigo. Organiziral jo je župnik Jožef Janžekovič, slovenstvu vdan rodoljub in duhovno bogat dušni pastir v središču Slovenskih goric, ki je tudi po prevratu v novi državi zvesto sledil slovenskim težnjam in bil vse do smrti vnet podpornik razvoja v lenarški trški občini.