Trdno na tleh je Armstrong izgovoril vnaprej pripravljeni stavek "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo". Za njim je 20 minut kasneje na prvo vesoljsko telo, ki ni Zemlja, stopil še astronavt Edwin Buzz Aldrin, medtem ko je Michael Collins, tretji član odprave, v komandnem modulu delal kroge okoli Meseca. Armstrong in Aldrin sta v Lunino površje zapičila ameriško zastavo, opravila nekatere meritve in nabrala 21,55 kilograma vzorcev tal. Na kraju pristanka sta pustila tablico z napisom "Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo". Po Luni sta se razgledovala dve uri in 31 minut, potem pa zlezla nazaj v lunarni modul in se s pristajalnega podvozja izstrelila proti poveljniškemu modulu, ki ga je nad Luno upravljal Collins. Po spajanju modulov so se astronavti vrnili na Zemljo ter po ognjenem koščku poti skozi atmosfero pristali na Tihem oceanu, kjer jih je na krov pobrala letalonosilka USS Hornet. Prva odprava človeštva z Zemlje na Luno in nazaj na Zemljo je trajala osem dni, tri ure in 18 minut.
Na Luno smo stopili z levo nogo
Na Luno tudi Sveto pismo
A v še tako površnih časih so tudi ljudje, ki ne krenejo na prvo žogo. Ti denimo vedo, da Zemlja ni ploščata in da zaradi ošpic lahko umreš, zato se jim zdi zanimivo, da je Aldrin iz lunarnega modula, v katerem sta se z Armstrongom po pristanku 20. julija 1969 ob 20:17:40 UTC (univerzalni koordinirani čas), več kot dve uri pripravljala na zahteven izstop na Luno, posredoval prošnjo. Vsi, ki ga slišijo, naj se za trenutek ustavijo, razmislijo o preteklih nekaj urah in se zahvalijo na svoj način. Astronavt je mislil na zahvalno molitev in priporočilo, a o njegovi želji se je razvedelo šele veliko kasneje. Nasa prošnje ni posredovala javnosti. Predvsem zato, ker je ameriška ateistka Madalyn Murray takrat zahtevala, naj se astronavti med potjo izogibajo verskim aktivnostim, s seboj so namreč imeli Sveto pismo. Tudi to je Amerika, demokracija.
Nixon se umakne Kennedyju
Medtem ko je Neil snemal modul in nabiral kamenje, je Edwin testiral načine gibanja, nekakšni kengurujski skoki so se izkazali za najboljše, ob tem, da moraš vnaprej planirati pet ali šest korakov oziroma poskokov. Astronavta sta na Luno zasadila ameriško zastavo in govorila z ameriškim predsednikom Richardom Nixonom. Predsednik je nameraval pogovoru pritakniti daljši govor, vendar ga je od tega odvrnil astronavt Frank Norman, bil je zveza med Naso in Belo hišo, ki je Nixona prepričal, naj bo kratek. Iz spoštovanja do pokojnega predsednika Kennedyja, očeta odločitve potovanja na Luno. Nixon se je ustavil, kdo drug se morda ne bi. Astronavta sta na Zemljinem satelitu postavila tudi seizmograf in laserski retroreflektor, Armstrong se je od lunarnega modula oddaljil rahlo grozljivih 120 metrov, na rob majhnega udarnega kraterja, opravki so jima jemali več časa, kot je bilo načrtovano, nabrala sta manj vzorcev tal. Armstrong se je zadihal, naj se umiri, so ga opozorili s šifro, čeprav so ugotovili, da je njun matabolizem nižji od pričakovanega. Zato so jima tudi za 15 minut podaljšali sprehod.
Nazaj v lunarni modul se je prvi vrnil Aldrin, vkrcala sta vzorce kamenja in prahu, del orodja. Potem je Armstrong skočil na tretjo stopnico lestve modula in se povlekel v notranjost. Da bi bil modul lažji, sta na Luni med drugim pustila nahrbtnike, mesečeve čevlje z znamenitim vzorcem podplata in en Hasselbladov fotoaparat. Potem sta se zaprla, vključila sistem za vzdrževanje življenja in šla spat.
Sovjeti se raztreščijo
V tem času je sovjetska avtomatska sonda Luna 15 zapustila Lunino orbito in se začela spuščati proti tlem, kjer naj bi bila nabrala vzorce tal in se vrnila na Zemljo. Poskus ni uspel, sonda se je razbila samo nekaj ur pred predvidenim poletom ameriškega lunarnega modula h komandnemu modulu v Lunini orbiti. Ta dogodek je bil vrhunec srdite tekme vsemirskih programov ZDA in Sovjetske zveze, a tudi začetek sodelovanja. Sovjeti so Američanom namreč sporočili elemente leta Lune 15, da bi preprečili morebitno preveč bližnje srečanje z dejavnostjo Apolla 11.
Ko ima hudič mlade, nima samo enega. Aldrin je med gibanjem v tesni kabini modula po nesreči razbil avtomatsko stikalo glavnega motorja za vzlet z Meseca. Nevarnost je bila, da bo to onemogočilo vžig, Luna bi postala pokopališče. Nevšečnost so takoj odpravili. Neil in Erwin sta počivala sedem ur, zbudila ju je kontrola v Houstonu. Po pripravah sta dve uri in pol kasneje poletela z Lune in se pridružila Michaelu Collinsu, ki ju je nestrpno čakal na tirnici okoli Lune.
Zastava je res plapolala
Ko se je modul z Neilom in Edwinom dvigal z Lune, je njegova kamera posnela ameriško zastavo, kako res plapola. A ne zaradi vetra, vihranje je povzročil izpuh raketnega motorja, bil je tako močan, da je zastavo kar podrlo. Zaradi tega dogodka so naslednje odprave na Luno zastavo zabadale vsaj 30 metrov od kraja vzletanja nazaj domov. Zastave pač niso zato, da bi padale in vzbujale lažne govorice.
Ko se je to dogajalo, sem bil star 25 let in mlad novinar. Morda nadobuden, za posebno izdajo mi je Ante Mahkota, mož mnogih sposobnosti, velel napisati uvodnik za posebno izdajo Dela. Pod fotografijo mrtvaško bele Lune s prelestno Zemljo na obzorju je bil naslov Zemlja vzhaja. Še danes se mi zdi, da sem bil zraven.
