Aljoša Stojič
Pustimo ob strani milijone, ki jih služijo (tudi) naši nogometni zvezdniki, in mojo ubogo bundo, ki so mi jo golobradi mladeniči v 86. minuti od veselja prepojili s pivom, in se zazrimo v Jasmina Kurtića - iz predzadnje vrste stožiškega stadiona sem videl, da ta postavni 34-letnik joče, najbolj med vsemi. In ko sem v torek nekaj čez polnoč prišel domov, sem si zavrtel posnetek izjave tega "fanta iz Kanižarice", ki je še kar imel solzne oči: "Veste, morda niti ne bi rabil biti jaz tu ... Tudi vsi tisti, ki so v vseh teh letih nosili dres slovenske reprezentance in jih fizično ni bilo z nami, si zaslužijo to evropsko prvenstvo."
Kurtićev ded in oče sta bila rudarja. Jasmin je igral nogomet v drugi slovenski ligi in se v rudarski belokranjski vasi preživljal kot varilec. Potem pa je prek Gorice odskočil v Italijo in naredil sanjsko kariero, bajno zaslužil, ampak manjkala mu je ta pika na i - nastop na velikem tekmovanju. "Tega si želim bolj kot katerikoli Slovenec!" je ponavljal. Sanje so se mu uresničile, pa ne samo njemu.
Tudi kapetan Jan Oblak je dejal, da je bila to zanj najbolj pomembna zmaga v karieri. Kakšen finale lige prvakov neki, Slovenija na Euru, to je to! Vrhunec.
Slovenija gre drugič na EP, dvakrat je igrala na SP. Skupni imenovalec štirih podvigov so vzhodne reprezentance, ki Slovencem "ležijo": v zasneženem Kijevu se je spotaknila Ukrajina, v dežju Bukarešte je spodrsnilo Romunom, v peklu Ljudskega vrta so orožje položili Rusi, v stožiški hipnotični noči so padli bojeviti Kazahstanci. Skupno vsem tem štirim podvigom je tudi to, da si za "vse čase" zapomnimo strelca odločilnega zadetka: Pavlin 1999, Turbo Rudi 2001, Dedić 2009, Verbič 2023; naš drugi (štajerski) Beni bo 27. novembra dopolnil 30 let, tudi zanj je bila to ena zadnjih priložnosti za nastop na velikem tekmovanju. Samo dobrih deset let traja reprezentančna kariera, torej sta se od pravljice iz leta 2000 zamenjali dve celi generaciji.
Težko si predstavljamo, a bi bilo povsem mogoče, da bi Jan Oblak v karieri zamudil tako EP kot SP. Zadnja zmaga Škofjeločanu pomeni približno enako, kot je Messiju naslov svetovnega prvaka. Tej Kekovi generaciji ne manjka skoraj nič več - le še uvrstitev v drugi del tekmovanja morda.
Kek je bil že enkrat prekleto blizu, do zadnje minute svetovnega prvenstva v Južni Afriki, ko nas je komentator Ivo Milovanovič napotil v hladilnik po šampanjec. Škoda, ostal je "na hladnem".
Morda pa pride prav v vroči Nemčiji.
