Spomnim se predstave Dogodek v mestu Gogi, ki je premiero doživela leta 1991 v SNG Maribor. To je predstava, ki sem jo videl največkrat izmed vseh. Očarala me je in me presunila s svojo neverbalno govorico in sporočilom o posledicah človeške majhnosti, o zagamanosti, o obračanju po vetru zaradi lastne koristi. Navdušili so me igralci in to vsi po vrsti, brez izjeme. Pokazali so nov obraz, nove kvalitete, razkrili so del sebe, ki ga do tedaj nisem poznal. Predstavo sem videl iz avditorija in iz zaodrja. Igralci so živeli svoje like tudi v zaodrju, kar sem takrat videl prvič. Razdajali so se do popolnosti, do konca, od začetka. Še danes vidim Ireno Varga, na katero padajo zrna koruze, zraven pa igra Across the universe v izvedbi Laibacha. Vidim očeta kot umrlega naddavkarja, ki z violino blodi po svetu, vidim Petra Boštjančiča kot neko zver, plenilca v človeški podobi. To so podobe, ki mi jih nihče ne more izbrisati, izbrišem jih lahko samo sam.
Spomnim se koncerta Michela Camila s Charlesom Floresom na basu in Horaciem "El Negrom" Hernandezom na bobnih v teatru Morlacchi v Perugii leta 2003. Ti slabi dve uri muzike me polnita še danes, ko podoživljam koncert v sebi ali ko poslušam CD. Takšna virtuoznost, takšna energija, ki so jo ti trije fantje razdajali ta večer, je preprosto nekaj posebnega. Dvorana je bila na nogah. Varnostniki so nas prosili, naj sedemo, ampak ni šlo. Čez nekaj časa so obupali in se tudi oni pridružili poslušanju, ker ni imelo več smisla upirati se energiji, ki so jo ustvarjali glasbeniki. Želel sem si, da se koncert ne bi nikoli končal. Želel sem si od utrujenosti zaspati kar v gledališču in se zbuditi ob naslednjem komadu. Naj traja večno.
Spomnim se Barcelone leta 2007. S prijatelji smo se ustavili za nekaj dni v tem neverjetnem mestu. Med drugim nas je pot zanesla tudi na Montjuic, kjer je bila svetovna razstava leta 1929, kjer je olimpijski stadion in, kar je najpomembnejše, Fundacion Miro. Kmalu po vstopu me pritegne triptih velikih platen, ki so razporejena v črki u, frontalno, levo in desno. Sedel sem na klopco in začel gledati, misliti in doživljati. Po eni uri so me prijatelji prebudili iz zamaknjenosti, potopljenosti v svet Joana Miroja. Razmišljal sem o koncu, umiranju, smrti, naši edini skupni določenosti. Preden sem zapustil triptih, sem pogledal še naslov tega genialnega abstraktnega dela. Glasi se: Misli na smrt obsojenega. To me je pa dokončno vrglo na rit. Spet me je prevzela energija umetnika, energija, ki ne neha sevati, energija, ki nas bo vse preživela. Resnica mogoče.
Spomnim se, ko sem prvič v kinu gledal Tarantinov Pulp Fiction. Skakanje v času, kultni dialogi, genialna zasedba, popoln izbor glasbe in pa seveda sporočilo svetu, v kakšno poceni družbo smo se spremenili. Takrat smo študentje Akademije imeli prost vstop v kino, in dokler je bil film na sporedu, smo bili redni gledalci.
Spomnim se tudi, ko sem prebral zadnji odstavek Marquezovega romana Ljubezen v času kolere, ki se glasi: "In koliko časa mislite, da bomo lahko nadaljevali to hudičevo beganje?" ga je vprašal.
Florentino Ariza je imel pripravljen odgovor že triinpetdeset let, sedem mesecev in enajst dni z nočmi vred. "Vse življenje," je rekel.
Ljubezen, hrepenenje, neustrašnost so večji kot smrt, ne umrejo. Skozi umetnost prihajajo do nas kot svetilnik v nevihtni noči. To je naša duhovna hrana, to je, kar nas dela in ohranja Človeka. Brez tega smo navaden kup mesa in kosti, ki tlači zemljo in vse okoli sebe. Občutek imam, da nismo več daleč, ko bo nastopil trenutek, ko bodo umetnost in s tem umetniki nezaželeni. Razen seveda pravovernih. Šokirala me je izjava vrhunskega, svobodomiselnega slovenskega umetnika, da se moramo bati svobode. Ko pridemo do točke, da se umetniki bojijo svobode, svoboda ne obstaja več.
Kdaj in pod kakšnimi pogoji se bomo lahko duhovno nahranili, nam danes določajo grabežljive farmacevtske korporacije, skorumpirani fašistoidni politiki in prodani zdravniki.
Vsem skupaj voščim in privoščim lep kulturni praznik.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
