Kolumna Marka Crnkoviča: Desnico smo odpisali. Zdaj pa naj se levičarji lustrirajo.

Mnogi verjamejo, da so volitve praznik demokracije. A to sploh ni res! Politično odločanje je tlaka. Odločati in odločiti se za to ali ono stranko ali kandidata na volitvah je zapleteno, mučno in za nameček še nezanesljivo. Izražanje politične volje na volitvah je naša pravica - ki nam je dana in zagotovljena -, to pravico pa si kot dolžnost potem naprtimo sami in pri tem trpimo.

Procesiranje podatkov, mnenj, stališč in dejstev dejansko zahteva veliko duhovnega napora - ki se mu s slabo vestjo poskušamo izogniti ali ga vsaj minimalizirati -, vse to pa v nas vzbuja tesnobo, negotovost in napetost, pomešane z neveselim pričakovanjem nečesa domnevno usodnega. Še posebej v Sloveniji, kjer vsaka stvar zgleda večja in pomembnejša, kot v resnici je, in v danih političnih razmerah, ki po splošnem družbenem konsenzu velevajo maksimalen in tako rekoč obvezen, pa zraven še glasen, skoraj javen angažma.

Faute de mieux

Odkar pomnim, sem volil faute de mieux. Po domače, a ne povsem natančno rečeno: če ni boljšega … Torej najmanj slabe. Tiste, ki so mi bili najmanj nevšeč. Tiste, katerih pomanjkljivosti so se mi zdele najmanj bistvene. Tiste, ki sem jim napake najmanj zameril ali jim jih najlažje odpustil. Tiste, do katerih sem sicer imel pomisleke, a bi jih z najmanj slabe vesti še pogoltnil. Tiste, ki so me najmanj motili.

To je v bistvu politična izbira po sistemu izločanja. Ta model odločanja za eno ali drugo stranko ali kandidata ni čisto nezanesljiv, je pa zagotovo površen. Tako volimo tisti, ki po eni strani nismo preveč goreče ali celo fanatično privrženi določeni politiki, vrednotam, posameznikom, kolovodjem, organizacijam in personificiranim družbenim simbolom. Obenem pa tako volimo tisti, ki se nam s tem niti ne ljubi preveč ukvarjati. Ker pač hočemo ohraniti zdravo pamet in imeti od življenja še kaj drugega kot te navidez velepomembne podrobnosti. Zato stopamo po tanki liniji najmanjšega odpora in gremo na naši mentalni glasovnici po seznamu od prvega in zadnjega. Tako se nazadnje odločimo za tistega, ki je ostal še neprečrtan.

Vrečka piškotov ali dve

Načeloma se ne čutim dolžnega razlagati, komu bom jaz sam namenil glas. Sem človek stare šole, ki se mu za normalno državljansko sobivanje in minimalno znosno medsebojno razumevanje zdi nepotrebno ali celo neprimerno naokrog razlagati, koga bom volil. Ker pa obenem trpim za to profesionalno deformacijo, ki jo povzroča javno, kritično, polemično, osebnostno izražanje z besedami, si bom le drznil našteti nekaj bolj ali manj odpustljivih in neodpustljivih političnih negativnosti pri enih in drugih in tretjih in petnajstih, ki mi bodo pomagale pri odločanju.

Čeprav nisem več star petindvajset let, moje srce bije na levi. To je že treba reči. Dejansko bi od desnice z veseljem kupil vrečko ali dve pregovornih političnih piškotov - ampak ne od takšne zarjavele, toksične in pervertirane, nasilne, z glavo skozi zid desnice, kakršna je ta naša (oziroma njihova). Predvsem pa ne od take desnice, ki amputira ude naše družbe zaradi zvinov, izpahov in zlomov in jih nadomešča s protezami.

Z desnico sem jaz opravil. Ker mi je jasno, da je ne bom dočakal. Normalne že ne. Dokler bo Janša živ, je ne bo. Potem pa prištejte še deset ali dvajset let in držite pesti.

Prave barve in nianse

Izbira se zame in ne samo zame začenja na levici. Kar je tudi precej zagatno. Če kar počez odpišemo eno célo politično opcijo, nam odločanja po sistemu izločanja ni malo ne olajšuje. Zdi se, kot da bi lahko bilo vseeno, za koga se bomo odločili na tem polu - da le ne bo spet zmagala ta desna koalicija.

A to še zdaleč ni res. Ni vseeno. V senci konkretnih nevzdržnosti desnice je tudi na levici nebroj bizarnosti in nedoslednosti, nevšečnosti, motečih elementov, okostnjakov, strahov, pomislekov, naivnosti in gorečnosti. Levim zamerim, da vsega tega niso razčistili - stranke med sabo in same pri sebi - in prišli s pravimi barvami oziroma niansami svojega domnevno odrešeniškega levičarstva na dan že dolgo pred volitvami. Levičarji bi se morali lustrirati, samolustrirati in se posipati s pepelom. Za vse napake, ki so jih kdaj storili. Pa ne mislim tistih starih, prastarih, ampak teh, ki se jih še dobro spomnimo iz zadnjih nekaj let in mesecev in dni. Pa se niso. Nikoli. Njihova največja odlika je to, da šimfajo desnico in je ne volijo. Kar se ne zdi ne vem kaj. Ker to znamo tudi jaz in ti in mi vsi.