Marko Crnkovič
Celo mnogi, premnogi naveličani, vsega hudega navajeni, da ne rečem cinični volilci se navlečemo te dozdevne resnosti in imenitnosti, pomembnosti, časti in odgovornosti, ki funkciji pritiče, in se z izbiro samoprijavljenih pretendentov ukvarjamo s skoraj enako zavzetostjo in resnostjo kot oni sami.
Štiri, pet (in pol) razlogov
Zadeva je resna iz več razlogov. Prvič, predsedniška funkcija je ustavno definirana in ustavo je treba spoštovati. Drugič, ne glede na (številno) zainteresiranost državljanov za to, kdo jim predseduje - in ne glede na eventualne frustracije -, v spregi z mediji prevladuje večinsko prepričanje, da je naše zanimanje za predsedniške volitve in predsednika samega naša dolžnost. Čeprav gre samo za informacije iz registra fakultativnega, razvedrilnega ozaveščanja - da ne rečem političnih tračev.
Tretjič, predsednik ima v Sloveniji ravno toliko pooblastil oziroma pristojnosti - ki bi jih sicer komot in zlahka opravljali drugi (demokratično izvoljeni, neposredno ali ne) -, da bi nekatere stvari brez njegovega pridnega izpolnjevanja dolžnosti dejansko obstale. Četrtič, ker je naša politična oziroma državljanska imaginacija zelo omejena, si ne znamo predstavljati države brez predsednika. Celo Islandija - ki bi lahko bila Sloveniji za vzor in zgled (ne pa neka Švica) - ima predsednika. (Četrtič in pol, izmed vseh različnih političnih sistemov, ki na svetu obstajajo, bi bilo res čudno, če bi si v Sloveniji po osamosvojitvi izbrali kakega bolj normalnega.) In petič, še tem manj si znamo predstavljati, da predsednika sploh ne bi volili sami, ampak da bi ga recimo imenoval državni zbor. Ker potem bi Gibanje Svoboda meni nič, tebi nič ustoličilo Marto Kos in demokracija bi seveda šla k hudiču.
Anarholiberalci moje baže
Anarholiberalcev moje baže ni treba zelo resno jemati, ker so naša sicer intelektualna in konsistentna mnenja za današnje pojme preveč cinična in disidentska. (Danes se mi to sicer zdi edina prava ali vsaj edina res sprejemljiva konservativna drža.)
Zato z distanco, če že ne s skepso, berem tudi take modre misli, ki je ta od Luke Lisjaka Gabrijelčiča na N1: "Predsedniške volitve zaznamuje paradoks: gre za ceremonialno funkcijo z redkimi pristojnostmi, ki pa je edina na državni ravni, ki jo volimo neposredno. Najšibkejša funkcija ima najmočnejšo demokratično legitimacijo. Simbolna razsežnost predsedniških volitev zato vedno presega njihov realni pomen. In ker vsak predsednik pravzaprav na novo izumi vlogo svoje funkcije, ima prednost kandidat, ki mu uspe poosebiti tisti je ne sais quoi, ki ga državljani trenutno pričakujejo od politike."
Vse to je res. Vendar ne vidim pametnega razloga za to, da ima najšibkejša funkcija najmočnejšo demokratično legitimacijo. Niti za to, da simbolna razsežnost predsedniških volitev presega njihov realni pomen. To se mi zdi diskrepantno. Še več! To je samo eden od dokazov, da si slovenski državljani radi delajo utvare glede politike, glede politične realnosti nasploh. Niti nimam razumevanja za to, da kandidati sami izumljajo svojo funkcijo. (Kaj šele potrpljenja, da bi čakal sto dni ali eno leto ali pol mandata, ali se jim je obneslo.)
"Kr neki"/"Svašta"
Predvsem pa se nočem zanašati na ta poljubni in misteriozni "je ne sais quoi". Če prevedemo v pogovorni jezik, da bodo volilci razumeli, "je ne sais quoi" pomeni "kr neki" ali "svašta". Iz izkušenj pa vemo, da ljudje od politike pričakujejo prav to: "kr neki" ali "svašta". Še več! Nekateri državljani so na volitvah seveda neizogibno razočarani - ampak najmanj 50,1 odstotka jih dobi natanko to, kar so pričakovali. Kr neki. Svašta.
Za konec pa samo še en citat. Poleg omenjene kolumne LLG imam še eno komplementarno na zalogi. Na temo predsedniških volitev mi je bila doslej najljubša ta radikalno razdiralna od Mojce Pišek v Delu: "(Predsedniška funkcija je) nekakšna češnja na torti mlade slovenske demokracije. Bodoča predsednica morda res ne bo imela politične trde moči, da pa ima slovenski predsednik obilje mehke moči, kaže prav aktualni 'to mi deli, miška mala' poslavljajoči se predsednik."
Sam bi dodal samo še to, da po desetih letih Pahorja dejansko bolje vemo, koga in kakšnega predsednika hočemo ter koga in kakšnega nočemo. Kar pa nam niti malo ne olajšuje situacije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
