Kolumna Marka Crnkoviča: Untergang Marte Kos

Letošnje predsedniške volitve si bom zapomnil po tistih, ki na njih ne bodo kandidirali. Najprej po Ljudmili Novak, za katero smo do zadnjega pričakovali, da se bo vendarle odločila za kandidaturo, pa jo je NSi pospravila v rumpelkamro zgodovine in predlagala svoji strategiji primernejšega kandidata.

Zapomnil pa si bom te volitve tudi po tem, da je od kandidature odstopila Marta Kos. Predvsem pa po tem, da je odstopila iz tako imenovanih osebnih razlogov.

Osebnih razlogov? Seveda. Menda ja ne političnih! Vprašanje je samo, iz čigavih osebnih razlogov.

Meteor

Nesojena politična kariera Marte Kos je bila meteoritska. Močno zažarela in hitro ugasnila. Pa tako dobro ji je kazalo. Prvič in zadnjič je navdušila 7. aprila 2022 v predvolilnem soočenju, ko je za tiste čase daljnovidno zahtevala odstop generalnega direktorja RTV Slovenija, mimogrede pa deklasirala tudi sprevodnika dotičnega soočenja, ki se je nekaj delal pametnega. Celo meni se je zdela sposobna in simpatična in sem v navalu trenutnega navdušenja celo napisal, da je "od hudiča".

Toda Marta Kos nikoli ni unovčila svoje nenadne priljubljenosti. Pa saj niti ni imela priložnosti. Niso ji dali priložnosti. Sama pa si je seveda tudi ni vzela.

Kaskaderska akcija

V retrospektivi je lahko biti pameten, toda politična usoda Marte Kos je bila zapečatena takrat, ko se je Robert Golob odločil, da bo ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. Ali ko se je Tanja Fajon odločila, da bo ministrica za zunanje zadeve.

Sam mislim, da bi bila Marta Kos veliko boljša ministrica za zunanje zadeve. Ampak svet ni idealen in pravičen. Treba je misliti na koalicijska razmerja in sklepati ustrezne kompromise.

Še več! Če zdaj gledam nazaj, se mi celo zdi, da je vsa ta predsedniška kandidatura Marte Kos bila publicitetna kaskaderska akcija. Nekakšna tolažilna nagrada zanjo. Da Gibanje Svoboda ne bi izpadlo totalno nehvaležno do ženske, ki je pa le nekaj prispevala k njihovi premočni zmagi.

Roastanje

Desničarji so Marto Kos že od vsega začetka roastali kot predstavnico tako imenovane tranzicijske elite, predstavnico prvorazrednih. Po napovedani predsedniški kandidaturi še tem bolj.

A te hudobne smešnice ji niso škodovale. Zares ji je škodovalo to, da se je v zvezi s tem čutil dolžnega oglasiti nekdanji predsednik Milan Kučan - rekoč, da bi bilo pa le preveč, če bi ista stranka poleg predsednika vlade in predsednice DZ imela še predsednico republike. In da se je v zvezi s tem oglasila še favorizirana kandidatka Nataša Pirc Musar in dodala, da bi pa takšen oblastniški trojček res bil "orbanovski".

Nauk te uvodničarske epizode v predsedniške ambicije Marte Kos je naslednji: levim in sredinskim politikom se ni treba bati desničarjev - bati se morajo samo svojih lastnih ljudi. Navideznih zaveznikov. Ker jih je tako jebeno veliko, so sami sebi najhujša konkurenca in posledično tudi najostrejši kritiki.

Osebni razlogi

Untergang Marte Kos po mojem tudi ni nepovezan z nenadno in oportunistično, ne nepričakovano politično operacionalizacijo portala Necenzurirano. Golobova genialna poteza, da je za strankarski PR angažiral Vesno Vuković, za UKOM pa Petro Bezjak Cirman, je po mojem pomembno prispevala k zamegljevanju kandidaturne abdikacije Marte Kos oziroma k normalnosti navideznega prelaganja odgovornosti nanjo.

Osebni razlogi? Seveda. Kdo pa nima osebnih razlogov? Vsak kandidat ima svoje osebne razloge. Tako tisti, ki kandidirajo, kot tisti, ki ne kandidirajo - in tisti, ki si premislijo. Politične odločitve in poteze so ne samo politične, temveč so vedno tudi osebne.

Partijska kritika

Osebni razlogi pa so v politiki nezaželeni. Osebni razlogi so sinonim za tisto, kar bi človek, politik, kandidat rad prikril. Za nekaj, česar ne more ali noče nositi na dlani in dajati na razpolago za javno razpravo. Osebni razlogi so v bistvu vljudna, uvidevna diskreditacija Marte Kos. V stilu dobre, stare partijske samokritike. S to razliko, da ji ni (bilo) treba povedati, kaj je naredila narobe.

Imela je veliko nasprotnikov. Kot kandidatka Gibanja Svoboda že po defaultu vsaj toliko kot Robert Golob, vendar za razliko od svojega predstojnika ni bila zastražena s pretorijansko gardo insajderskih arbitrov, ki so vedno na tekočem s trači in se na podlagi tega odločajo, ali je primerneje, da so posameznikovi razlogi politični ali osebni.

Tega pa Marta Kos seveda ni mogla preživeti. Lahko bi brez prask preživela napade iz medijske in politične opozicije, ni pa mogla preživeti napadov s tako imenovanimi osebnimi razlogi iz lastnega tabora.