Branka Bezjak
Če je bil Leon Štukelj v letih po osamosvojitvi Slovenije zvezda, ki je polnila naslovnice ne le domačih, ampak tudi tujih medijev, vrhunec pa je zanimanje zanj doseglo v letu 1998, ko je praznoval 100 let, se zdi sedaj, skoraj dvajset let po njegovi smrti, kot pravljični junak. Ne le da ga tako dojemajo mladi oziroma otroci, ki o njem po šolah pišejo pesmi, zgodbe, ampak se tako, z današnjega zornega kota, lahko bere njegova biografija, stari intervjuji, članki o njem.
Gospodje, vsi v hosto!
Po koncu vojne, ki jo je Štukelj z družino preživel v Novem mestu pri mami, večino časa pa delal v Žužemberku, so bili "begunci" s sodišč s Štajerskega kmalu poklicani na sodišče v Ljubljano. Tako je pripovedoval o svoji poklicni usodi po vojni: "Sestanek je vodil sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu Silverij Pakiž. Oblečen je bil v partizansko uniformo. Opazil sem, da se izogiba mojemu pogledu, jaz pa sem se tedaj spomnil razgovora z njim v gostilni v Novem mestu, tiste dni, ko se je vojna začela. Ni se strinjal z mojim stališčem, da sem proti totalnemu odporu zoper italijanske okupatorje, in to zato, ker bi lahko odpor zaradi težke oborožitve Italijanov pripeljal do prevelikih žrtev ali celo do resničnega iztrebljanja slovenskega naroda. Moje mnenje je takrat označil za defetistično. Vznemiril sem se tudi ob njegovem vzkliku: 'Gospodje, sedaj pa moramo vsi v hosto!' Bilo nas je več okoli mize, sam pa sem menil, da je treba dobro premisliti, kako v resnici pokazati odpor do okupatorja, čeprav sam takrat nisem vedel, kako bi to tudi storili. Na omenjenem sestanku po vojni v Ljubljani sva se ob oklicu sodnikov, ki naj prevzamejo začasno vodstvo sodišč za Maribor, prijavila dva, dr. Lešnik in jaz. Pakiž je določil Lešnika, mene še pogledal ni. Nekaj dni za tem dogodkom so mi dali dekret, da sem odpuščen, ker da ne izpolnjujem pogojev, potrebnih za mesto državnega uslužbenca."
Po vojni se je moral dve leti braniti obtožb, češ da je nagovarjal oficirje k vstopu v plavo gardo. Sodnik je ocenjeval, da priče niso potrebne, da je dovolj glas ljudstva. Bil je tudi kratek čas zaprt, a naposled je bil oproščen.
Premalo Štuklja
Jauk je še zmeraj povezan s Štukljevo družino in ne le ohranja, ampak še širi zavedanje o tem pokončnem, izjemnem človeku, ki je večino svojega življenja (od leta 1927) preživel v Mariboru. In to mesto je spregledalo okroglo obletnico, 120 let od rojstva Leona Štuklja, ki je bila 12. novembra. Če ne bi osnovna šola, ki se imenuje po njem, pripravila slovesnosti in še druge aktivnosti v tem letu, bi to šlo povsem neopaženo mimo. V njegovem rojstnem Novem mestu so sicer pripravili državno proslavo, a Jauk pravi, da deli razočaranje Štukljevih potomcev, saj tudi tam ni bilo nobenega predstavnika Mestne občine Maribor, kakor tudi ni opazil nikogar iz mariborske športne zveze.
Hodil naokoli in iskal delo
"Maribor je bil porušen in za marsikoga na prvi pogled neprijazno mesto, polno razvalin, težkih spominov, krutih usod. Vsega hudega je bilo konec, a je to veljalo pravzaprav le za mesto samo, za marsikoga se je huda pot šele začela. Med njimi sem bil, žal, deloma tudi jaz brez službe. Leto dni sem hodil naokoli in iskal delo. Ne bi govoril o svojih občutkih, ni bilo lepo, čeprav je bila svoboda. Zaposlil me je dr. Stefanovič, pomagal sem mu pri odvetniških poslih. Imel sem skoraj dvajset let sodne prakse, bil pa sem skoraj brez možnosti za tovrstno delo. Pozanimal sem se tudi pri gostinskem podjetju, takrat je vse nadzirala republika, Orel in Astoria sta bila združena. Dobil sem mesto nižjega komercialista." Nato je ob oblikovanju združenja prešel tja, nato na Okrajno zbornico in k likvidacijski komisiji Gospodarske zbornice, katere delo je bilo leta 1965 končano; takrat se je tudi Štukelj upokojil.
Preveč Štuklja
Štukelj je častni občan Maribora in Novega mesta, kjer so mu to nagrado podelili že leta 1968, kar je bilo za tedanje čase presenetljivo, glede na to, da je bil pri takratnih oblasteh nezaželen. A očitno so se zadeve po praški pomladi in drugih dogodkih že nekoliko rahljale, meni Franček Jauk. Pet let prej, 1963., je bilo za kaj takega prezgodaj. Spomni se, da ga je kot mladega novinarja Zdenko Vahtar, takratni urednik športa pri Večeru, poslal k Štuklju, ki je praznoval 65 let.
Štuklja nikdar dovolj
"Sprva se po vojni o takšnih stvareh, kot je športna pot nekega meščana, seveda ni govorilo. Moj položaj je bil jasen. Bil sem prezrt, izločen, izločeval pa sem se, priznam, tudi sam. To je trajalo dolgo, z današnje perspektive je težko ocenjevati, kako dolgo. Se je pa stvar začela premikati tam, od koder so prišle moje kolajne - med športniki, tudi novinarji, ki so začeli brskati po dokumentacijah, rezultatih iz preteklosti in olimpijskih bilancah ter trčili na naša imena, naše uspehe, mimo katerih seveda ni bilo mogoče, če si želel biti kolikor toliko realen," je Štukelj povedal o postopnem javnem zanimanju zanj. Vabili so ga, da bi postal častni predsednik Gimnastične zveze Slovenije, a se je zahvalil in zavrnil vabilo, s
Zgodba, ki se nikoli ne bo izpela
