Knjižni prvenec "ljubiteljske pisateljice" Lore Klinc je začel nastajati na lanski dirki po Španiji, ko je skupaj z domačimi, prijatelji in takrat dvomesečnim sinom Levom spremljala srdit boj svojega partnerja Primoža Rogliča za zmago na eni od največjih kolesarskih dirk na svetu. V živo je bila na prizorišču od devete etape naprej, dogajanje na dirki, kot ga je videla skozi svoje oči, je združila z medijskimi zapisi o tekmovanju in teorijami o cestnem kolesarstvu. Z namenom, da bi ljudem približala kolesarski svet, njegovo ozadje in del poti do uspeha priljubljenega Rogle. Navijaške pustolovščine iz sveta, obarvanega rdeče, polnega adrenalina in kolesarskega deja vuja, vam bo Lora Klinc približala iz prve vrste, vabijo na spletni strani kolesarja številka ena na svetovni jakostni lestvici.
Zgodbe Lore Klinc smo lahko že brali v Delovi prilogi Polet, na tragikomičen način je v kolumnah pisala o svojih iskrenih občutjih med spremljanjem največjih uspehov svojega partnerja. Z nekdanjo odbojkarico iz Hoč, katere prva športna ljubezen je danes smučarski tek, smo se pogovarjali pretekli vikend med dirko Tour de l'Ain, dva dni zatem je Roglič eno od generalk za veliki Tour de France tudi dobil.
Čustvena Lora
"Razmišljala sem, da bi pripravila priročnik za ljudi, ki spremljajo kolesarstvo. Da bi videli, da je to šport, ki ga moraš razumeti. Dirka po Španiji je ponudila vse, kar lahko kolesarstvo ponudi. V knjigi je na neki način zabavna teorija, postavljena v okvir dirke, ne govori le o Primožu, je pa tudi on del zgodbe, ker je glavni akter," o knjižnem prvencu razlaga Lora Klinc, ki je kot študentka živela v norveškem Bergnu, pod hribom, kjer je Roglič na svetovnem prvenstvu v vožnji na čas leta 2017 dosegel srebrno medaljo. Knjigo je izdala v samozaložbi, zapisi Hočanke razkrivajo obilico čustev, ki jih doživlja med dirko: "Čustev je veliko, ker takšna sem."
Počutim se kot Cankarjeva Francka
Zdi se mi tudi neverjetno lepo, da je v situaciji, v kakršni je pred startom kraljevske etape, prišel, našel tisti del v sebi, ki ni samo za kolo. In to prek prelaza! Po zadnjo spodbudo. Po vedenje in zavedanje, da tudi, če zajebe, bomo še vedno tu. Čeprav že odmaknjen v Primoža kolesarja, še vedno mehak do naju. Pretepsti bi ga morala, ker ni šel skozi tunel. Res ne vem, zakaj ima človek tako blazno željo, da se vlači po vzponih, sploh kadar ga čaka polna skleda hribovja popoldan. In potem, ko en bloke že klikne in je čevelj že vpet, se na štangi obrne, tako značilno na pol.
"Ne hodita gor. Ostanita doli. Baje bo urnebes."
Prikrijem začudenje, ker sem se naučila, da na dneve, ko se lomi, nanj ne smem prelagati ničesar.
"Misliš?" kislo zinem in potem še "okej", skomig z rameni za slovo, odpelje se, jaz pa kot kup nesreče sedem nazaj za zložljivo mizo zraven avtobusa, ki, kako ironično, pelje v Girono, kjer sva živela v prvi pro sezoni, in v nogavicah in natikačih zrem za njim. Metaforično se počutim kot Cankarjeva Francka, ki ji je voz spet ušel. V grlu imam knedelj in solze mi rinejo v oči. Ne morem obtičati šest kilometrov pred ciljem, po skoraj dva tisočih do sem. Ja valjda, jaz grem gor, saj ne bo vedel.
(odlomek iz knjige Kilometer nič)
Primožu je všeč
Rogličevim delodajalcem je Lora predstavila idejo o knjigi, ali jim je bila všeč, ne ve, ker je zapisana v slovenščini in podrobnosti najverjetneje niso prebrali, so pa njeno izdajo odobrili. Primožu je všeč, pravi. Kolikokrat je sama prebrala knjigo, avtorica ne ve, v nekem trenutku je morala reči, da je to končna oblika, sicer bi lahko delo popravljala vseskozi, pravi: "Med branjem je bilo nekatere trenutke lepo podoživljati, predvsem iz dirke po Španiji. Težje je bilo s tistimi iz dirke po Italiji. Ampak vzponi in padci so del tega športa. Gre za zdravo mešanico joka in veselja, ampak jočem več."
248 strani ima knjiga Kilometer nič.
24. avgusta izide prvenec Lore Klinc.
800
prednaročil je za knjigo, ki izide v samozaložbi, prejela avtorica v prvih dveh tednih.
Da kaj pametnega napišeš
Knjiga je nastajala kmalu po tem, ko sta Lora in Primož povila prvorojenca Leva. Vse skupaj ni bilo lahko, prizna: "Ja, uf, včasih sem bila res tečna, jezna, impulzivna, celo nesramna, da sem šla na živce sama sebi. Težko je, ampak sreča je bila, da je bil Primož letos veliko doma. Veliko mi je pomagal. Ko sem pisala, se je ukvarjal z otrokom. Priprava knjige na koncu zahteva veliko dela, treba je sedeti nekaj ur, da kaj pametnega napišeš. Ampak na koncu je nekako uspelo."
Če se letos v začetku leta ne bi zgodila pandemija, bi Lora in Lev najbrž Primoža spremljala na dirkah in z njim potovala, časa za knjigo bi tako bilo manj, čeprav je izid Klinčeva načrtovala za prvo polovico leta. "Najbrž knjiga ne bi nastala v tako kratkem času, če koronavirusa ne bi bilo," prizna Lora.
"To, kar pišem, ni univerzalna resnica, je moj pogled"