Luka Prosnik: Na polno, čeprav na vozičku

Sem Luka Prosnik, imam eno posebnost, vse življenje sem na invalidskem vozičku. Vendar to ne pomeni, da sem eden od tistih zategnjenih invalidov, ki skrbijo samo za svojo rit, ampak me tudi zanima življenje okoli mene, se predstavi simpatični sogovornik. Luka je poleg, kjer se kaj zanimivega dogaja, in to ne samo v Društvu za cerebralno paralizo Maribor in zvezi Sonček. Bil je v ansamblu The Kripls, pri uprizoritvi Beckettove absurdne drame Srečni dnevi, v plesni skupini Sonček, predstavi Razstava src, s katero so gostovali tudi v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. V štiriinštiridesetem letu življenja je in izdal je osem pesniških zbirk, nastaja deveta. Odličen sogovornik je, pove tisto, kar misli in čuti. Rad ima tudi barve, v pomoč so mu tudi pri opisovanju čustvenih stanj.

Pokrivamo luknje slabega občutka

Vaše pesmi so pripovedi z nežno energijo. Ste takšen človek?
Pesmi nastanejo, ko se počutim tako dobro ali tako slabo, da moram to zapisati. Večina pesmi v novi zbirki Modra ladja, ki zdaj nastaja, ne bo nežnih, ampak bodo realistične. Znam biti tudi natančen realist, realnost pa je trda. Vmes se nam je v Sončku namreč zgodila zamenjava vodje našega centra, ki je vplivala na moje razpoloženje.

Ironija je boljša od sarkazma

V eni od pesmi ste pisali o nežni grobosti in sarkazmu. Kako sarkastični znate biti v življenju? Koliko sarkazma človek sploh potrebuje?
Kakšen dan zelo malo, kakšen pa ogromno. In potem uporabim tisto zelenomodro barvo, za katero po jogijsko pravijo, da ni dobra.
Se ukvarjate tudi z jogo?
Sem izredno natančen jogist. Poznam barve, zelenomoder sarkazem je zelo nevaren za želodec, pretvarja se v blazno jezo. V Kamniku, kjer sem se šolal za poslovnega tajnika, sem si na ta način pridelal hude težave z želodčno zapiralko, ki jih zdaj takrat, ko sem zelo jezen, čutim.

Sedemdesetletnica reče vau

Kaj je bilo v predstavi za vas igralca najlepše?
Najlepši je pogled z odra v občinstvo, kjer gospa, ki je stara več kot 70 let, dvigne roke in reče vau. Mi pa gremo na polno.
Je bilo pri glasbi enako?
Sem boljši igralec kot glasbenik, ker nimam občutka za ritem. Lahko napišem svobodni verz, nimam pa posluha. Kolegi me zafrkavajo, mi pravijo "ti si odličen pesnik, posluha za glasbo pa nimaš". Zaradi tega imam pogosto borbe s kolegom. Imam pa glasbo blazno rad, ves čas je moja ljubica, čeprav si oni okoli zatiskajo ušesa, ko zapojem.
V bendu ste bili glavni govornik za javnost.
Ja, to so mi pa dali, The Kripls je bila moja ideja, ker se mi poimenovanje invalidi zdi povsem zgrešeno. Ljudje, ki hodijo, rečejo, joj, ti invalidi ali celo ti invalidi zmešani, rajši jih dajmo tam nekam v kot, dajmo jim televizor, pa naj ga gledajo, da bojo mirni. Tudi to je povsem zgrešeno.
Domišljije imate veliko. Ta širi zorni kot, potem je tu še ljubezen. Imate definicijo ljubezni?
Ja, imam dve, prva je neizmerna ljubezen do nasprotnega spola, druga je izjemna ljubezen do ljudi, ki zmorejo biti z mano naravni, sproščeni, takšni, kot so zmeraj. Želim, da me tisti, ki to zmorejo, sprejemajo kot človeka z imenom Luka, ki izjemno veliko razmišlja. Na vozičku sedim zato, ker ne morem hoditi. Zdi se mi potrebno povedati, da vem, da bom vse življenje sedel na vozu in da želim polnokrvno živeti, s polno silo, s plesom, z muziko, gledališčem, vsem, kar pomaga, da pridem od položaja A do položaja B. To, da imam cerebralno paralizo, je prišlo, ker je pač prišlo, imam še dve hibi, vidim slabo in sem slab matematik, a vseeno lahko polno živim.
Ali znajo tudi dekleta biti sproščena ob vas? Se družite z njimi, se imate radi?
Izjemno so mi všeč dekleta, ki jim ni treba pol ure razlagati o življenjskih resnicah, ki se vidijo.

Na pot z boršo knjig

Mama, oče in sestra vam stojijo ob strani, veliko se vam posvečajo. Srečen je človek, ki ima take ljudi ob sebi.
Pri nas nikoli ni bil problem kam iti ali kaj narediti, mi Prosniki smo se vedno dogovarjali o stvareh in jih nazadnje v konsenzu uredili kot družina. Naša družina ni razlikovala moje sestre Ane od mene. Ona hodi, ima službo, hišo in bi lahko tudi planinarila, če bi hotela, čeprav sem vesel, da tega ne počne, ker bi bil v skrbeh za njo. Imel sem prijateljice, ki so bile alpinistke, in potem je bilo zmerom tako, ali bo prišla ali ne, ves čas se bojiš. Sestra tudi veliko bere.
Kako pa je z vašim branjem?
Zelo rad imam knjige, a berem zelo malo, ker se mi črke zamešajo. Vendar mi drugi veliko berejo, tudi ko živim v bivalni skupnosti na Pragerskem, starši kar po telefonu.
Kaj ste nazadnje na ta način brali?
Knjigo o angleških študentih, ki prerašča v kriminalko. Moja mama organizira več bralnih klubov, veliko knjig prebere v različnih organizacijah. Pri nas torej izjemno veliko beremo. Ko smo nazadnje šli na dopust v našo istrsko hišo, smo imeli s seboj veliko boršo knjig. In tako je bilo zmerom tudi prej.
Oljke in morje imate radi, je mogoče razbrati iz vaših pesmi.
V slovenski Istri začutim izjemno sprostitev duha, to zame pomeni dobro počutje. Tudi še nekaj je, kar čutim, pa ne znam ubesediti.
Lepe so vaše pesmi od tam, s Primorskega.
Naša hiša je v Istri in ne na Primorskem. Tam so mi povedali, da Primorske tako in tako ni, ampak je samo Istra. Ko mi govorijo o Primorski, rečem "To je moja Istra."
Od mame in očeta, slovenistke in psihologa, ste se veliko naučili, kajne?
Izjemno veliko in vsak dan posebej sem jima hvaležen, da me postavljata v tisto, kar sem. Čeprav sem na vozičku, moram biti enako spoštljiv do vseh ljudi, pa če jih poznam ali ne. Na vozičku nimam nobene predpravice do česarkoli. Nekateri moji sodelavci rečejo, to in to mi pripada, pa jim rečem, poslušaj, kaj, pri hudiču, ti pripada. Zmerom reci, prosim, potreboval bi to.
Ob vaši predstavi je nekdo zapisal, da se premalokrat zavedamo, kaj resnično šteje in kdo je zdaj tu čuden, drugačen.
Spet bom prešel v svoj pristni sarkazem in rekel, da sem izjemno vesel, da sem drugačen. Stvari okoli gredo na slabše, k črnozlati barvi.