Boris Kidrič (1912-1953) je bil marksist in revolucionar, teorijo in izredne organizacijske sposobnosti je znal dobro združevati in uporabljati v praksi. Bil je sekretar CK SKOJ od leta 1935 do leta 1939, glavni organizator in eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, postal je tudi sekretar izvršnega odbora. Bil je prvi komisar Glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske in vodja slovenske delegacije na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu novembra 1943. Maja 1945 je postal prvi predsednik slovenske narodne vlade v Ajdovščini, leta 1946 pa je bil imenovan za ministra za industrijo v vladi FLRJ, kasneje je bil še predsednik gospodarskega sveta in gospodarski strateg socialističnega samoupravljanja.
O njem so si med zgodovinarji mnenja zelo deljena in jih slovenska javnost dobro pozna. Zelo malo ali nič pa ni znanega o Kidriču kot članu Slovenskega lovskega društva iz tridesetih let minulega stoletja. Lovec je ostal do smrti, a ga med "velikimi slovenskimi lovci" po letu 1945 praktično nikjer ne omenjajo. Kidriča kot lovca slabo ali ga skoraj ne pozna niti slovenska lovska javnost.
Boris je bil sin uglednega slavista, literarnega zgodovinarja, prešernoslovca in predsednika SAZU, prof. dr. Franceta Kidriča, ki je mladostno energičnega in upornega sina skušal nekoliko odtrgati od revolucionarnega dela v ilegalni komunistični stranki. Pri tem se je kot cenjeni univerzitetni profesor povezal z nekaterimi vplivnimi slovenskimi lovci takratnega časa, še posebej z odvetnikom dr. Francetom Lokarjem in njegovimi prijatelji okoli dr. Ivana Lovrenčiča, predsednika SLD.
Ko so mladega Kidriča pri osemnajstih letih obsodili na zaporno kazen in ga odpeljali beograjsko Glavnjačo, je njegov oče s pomočjo zvez med vplivnimi slovenskimi lovci prosil za posredovanje pri kralju Aleksandru I. Pri tem mu je največ pomagal upravnik kraljevega lovišča v Kamniški Bistrici Ciril Dimnik, ki je kasneje postal vodja vseh kraljevih lovišč v Kraljevini Jugoslaviji. Ko je kralj Aleksander I. Karadžordžević prišel na lov v Kamniško Bistrico in je bil že malo dobre volje, mu je vodja lovišča (sicer pa gozdarski inženir) Ciril Dimnik posredoval prošnjo prof. dr. Kidriča za sina Borisa. Kralj je prošnji ustregel in mladi Kidrič je bil iz beograjske Glavnjače premeščen v mariborsko kaznilnico.
Borisova hčerka dr. Marjetka Kidrič se očeta kot lovca dobro spominja. "Dobro se spominjam zasteklene terase v hiši v Beogradu, kjer smo stanovali, ko je bil oče še živ. Tam so bile razstavljene nekatere od njegovih lovskih trofej, za moj otroški občutek kar veliko. Ko smo se po njegovi smrti z mamo in sestro preselile, je mama vse podarila oddelku za biologijo Prirodoslovno-matematične fakultete v Beogradu. Spomnim se tudi njegovih pušk, eno mu je podaril Milovan Đilas, mislim celo, da tisto, ki se mi je zdela dragocena, saj je imela nekakšen kovinski okras na sprožilcu. Očetova povezava z lovci je bila rezultat prizadevanj starega očeta, da bi najstniškemu sinu, obsojenemu na Sodišču za zaščito države v Beogradu, omogočili prestajanje enoletne zaporne kazni v Sloveniji." Potem ko je mladi Kidrič prestal zaporno kazen, se je oče odločil, da sinu namesto politike "ponudi drugačno zabavo". Napotil ga je k že omenjenemu prijatelju in ljubljanskemu odvetniku dr. Lokarju, s katerim sta se poznala še iz dunajskih študijskih časov. France Kidrič je upal, da se bo sin vključil v lovstvo in prenehal s sistematičnim političnim delovanjem. Prvo mu je uspelo, drugo pa ne. Boris je našel v dr. Lokarju dobrega lovskega učitelja in je pred drugo vojno postal srčni lovec. V lovišče je občasno rad zahajal. Po vojni leta 1945 je Boris Kidrič vselej, ko je imel kaj prostega časa, zelo rad šel v lovišče v okolici Ljubljane in tam iskal notranji mir in počitek. Kot pravi lovec je imel tudi svojega lovskega psa. "Spominjam se, kako je oče pridrvel iz službe in se z našim ljubljenim psom odpravil na lov v bližnje lovišče. S tem pa je neločljivo povezan spomin na moje obiske v bolnišnici. Med enim od njih sem v sobi opazila lovske rekvizite (ne spomnim se, katere), oče pa je rekel, da bo, ko bo ozdravel, še vedno hodil na zalezovanje oziroma opazovanje divjadi, vendar ne več s puško, temveč s kamero v roki. Čez nekaj časa mi je njegov varnostnik povedal, da je oče z njim govoril o tem in mu povedal, da živali ne bo več ubijal, temveč jih bo opazoval, da jih bo bolje spoznal," se spominja očeta dr. Marjetka Kidrič.
Ob njegovi smrti leta 1953 je bil objavljen nekrolog v Lovcu, pod katerega se je avtor podpisal s kratico K. in v njem niti z besedico ni omenil njegovega lovskega udejstvovanja. Po njem se že dolga leta imenuje LD Boris Kidrič iz Kidričevega, sicer pa Kidriča tako rekoč ne najdemo v najožjem krogu povojnih komunističnih veljakov, ki so bili tudi lovski izbranci (Tito, Kardelj, Maček, Rankovič, Velebit, Pijade, Dolanc, Šetinc).
