Mariborska ustvarjalka Tina Princ: Česar ne najde, kar pogreša, tisto ustvari

Vedno je bil dotik. Do koder ji seže spomin. Tisti najzgodnejši prebudijo občutek dotika kostumov, ki jih je kot otrok tipala v zaodrju Delavskega doma Trbovlje. Tja je vstopila z dedkom in mu delala družbo na vajah delavske godbe. Dogajanje na odru je ni toliko prevzelo, spomini so se spletli okoli vsega, kar je odkrivala zadaj, in tam so bili močan element kostumi. Podobne občutke je našla kasneje, ko je začela sodelovati z zborovskim sestavom Carmina Slovenica, zlasti pri vokalnem teatru. Tudi tam je bil dotik, in to v najširšem smislu. Dotik teksture v glasbi, v pesmi in seveda tkanine, v katero so bile ovite njihove gledališke stvaritve. Dotik je ostal, ko si je že v srednji šoli sama kreirala nenavadna krila, ki so vedno vzbudila pozornost sošolk.

Ustavi se in razmisli, kaj te objema

Mariborčanko Tino Princ je leta nazaj pot pripeljala na Televizijo Slovenija, kjer se je v avdiovizualnemu svetu za nekaj časa posvetila magiji zvoka in gibljivih slik. Tudi televizijski medij je doživljala kot dotikanje.

"Čarobnost prepleta zvoka in slik, da. Melodije pripovedi. Barve ritma. Globine struktur. Naracija organskega in primarnega. Življenjskega. Čut in vonj po esencialnem. Po vdihu, gibu, telesu, prostoru. Vse to je dotik. Posebna strast, ki raste z menoj. Zori skozi moja desetletja. Nekaj, kar preprosto je, tako ali drugače. Poseben dražljaj," Tina Princ opisuje smisel življenja z dotikom skozi čas. Zanjo je to poezija, ki jo je pred leti povezala v zgodbo, imenovano Things I Miss, s katero diha danes. Koncept je največkrat izražen v obliki oblačil, a je veliko več kot to. Morda je celo težko zanj izbirati primerne besede, najbolj ga namreč začutiš, ko se, seveda, dotakneš. Ustavi se in razmisli, kaj nosiš, kaj objemaš in kaj objema tebe, rada opomni Prinčeva, ko jo kdo vpraša o njenem delu. "Things I Miss je koncept, osredotočen na krožno in trajnostno. Na odnos. Pripovedujemo skozi različne forme in formate. Sobivamo v različnih zanimivih zgodbah in projektih. Vse to z vizijo dražljajev, ki bi doprinesli k trenutku postanka in razmisleka. Vse to z vizijo ozaveščanja, osmišljanja, izobraževanja in modrih projektov za prihodnost. Od koncepta druge kože do arhitekture, kulinarike, instalacij, razstav in drugih formatov."

Kar uporabljaš, to podpiraš

Trajnostno je njen način razmišljanja, delovanja, sobivanja, ki lahko zajema različne sfere naših življenj z vidika vrednot, zavedanja, ozaveščenosti in celo čuječnosti. S kompromisom sprejema, da se Things I Miss, njeno delo, prepoznava kot del mode, saj prav moda je vse prevečkrat hitro spreminjajoča se in bežeča, celo neobzirna. A ker gre tudi za oblačila, je sprejela umeščanje pod rastoč pojem trajnostna moda. "To je široko polje, o katerem bi lahko diskutirali, gnetli in vetrili. V osnovi gre za spremembo, nujno potrebno spremembo v odnosu. Živeti z njo pomeni začutiti nujnost te spremembe in razumeti njene dimenzije, jih sokreirati. Zame je to celovit pogled na vse. Oblačenje ni le zamenjava tkanine na koži. Del tega bi lahko bila - ali morala biti, recimo, tudi kozmetika, ličila v tekstilni industriji, ki se predstavlja kot trajnostna, saj, kar uporabljaš, to podpiraš. Žal se v svetu mode to še ni zgodilo na vseh nivojih. Trajnostno pomeni tudi odnos. Na eni strani je tisto, kar vidimo kot oblačilo, na drugi pa tisto, kar je očem velikokrat skrito. Recimo, kdo rokuje z obleko ali koliko rok jo je soustvarjalo."

​To je tisto, kar stranke in ljubiteljice Things I Miss cenijo. Ženske z različnih koncev sveta so našle pot do slovenske umetnice. Vsaka na svoj usoden način. Druži jih prefinjen odnos do tkanin, navdušuje pa, da te nastajajo v majhnem ateljeju v izbranem krogu ljudi in da so izdelane z mislijo na njihovo kožo. In Tina Princ jim je za pozornost hvaležna. Zaveda se, da ne ustvarja cenovno ugodnih oblačil, ki bi jih kupovali vsak mesec. Pravi, da njene stranke preudarno ravnajo z denarjem in pridejo po nakup dvakrat, morda trikrat na leto. Vložen čas in materiali oblačil, ki je nastajalo v njeni votlinici, se cenijo drugače, kot smo vajeni pri trgovskih verigah. "Opažam, da sta se zlasti v zadnjih dveh letih izrazito spremenila odnos do nakupa in razumevanje tega. Krepi se miselnost, da je nakup podpora neki zgodbi. To se izraža tudi v odnosu do oblačila, v njegovi uporabi, vzdrževanju, ravnanju z njim. Naše stranke ob nakupu prejmejo 'hiško' za oblačilo in prav poboža me, ko mi kdaj pošljejo fotografijo, kje sta izdelek in njegova hiška dobila svoje mesto v njihovem domu."

Tisto česar ne najde, ustvari

"Ne znam krojiti ne šivati," iskreno pove kreatorka, njene so v prvi vrsti namreč zamisli, raziskovanje potenciala tkanin in nato skupna realizacija oblikovanja organske skulpture, druge kože, kot rada reče. Srečo ima, da sodeluje s posamezniki, ki tako kot ona čutijo vizijo Things I Miss, zato jim običajno niti ni treba veliko razlagati. "Skupaj popotujemo, raziskujemo, realiziramo. Nekaj nas je stalnih stebrov, drugi pridejo in grejo, se ponovno vrnejo v kakšen drug projekt. Oblikujemo forme, ki nimajo veliko ostankov ali odvečnih delov, ki bi šli v nič, saj so del krožnega oblikovanja, kar pomeni, da velikokrat ustvarjamo iz tistega, kar imamo trenutno v ateljeju na voljo," se vživi v pripoved o procesu ustvarjanja, ki je presenetljiv tudi zato, ker velikokrat prav nič ne režejo tekstila, le gubajo, oblikujejo s pričvrščevanjem, skratka ga vodijo do končne naracije.  

Tina Princ je izjemno lucidna duša, pozorno posluša, opazuje in čuti. Česar ne najde, kar pogreša, tisto ustvari. Ne le v ateljeju, tudi na drugih področjih – od kuhinje do fotografije in vse do kreiranja unikatnih suknjičev, s čimer je začela svojo zgodbo, koncept, ki ga je poimenovala Things I Miss. Danes se njena zgodba o "tistem, kar pogreša," spontano razvija in raste. Nič ne hitim in nič ne spodbujam, rada reče.

Zgodbe iz skrite votlinice

Njen ustvarjalni atelje se skriva v srčiki Ljubljane. Na mestu, kjer ga verjetno nihče ne bi pričakoval. Objemajo ga Krakovski vrtovi, kjer se zasanjana Stara Ljubljana dotika Trnovega. "Tukaj je naša hiša in atelje je del nje. Naši gostje so presenečeni, ko odkrijejo ta del mesta, za katerega se zdi, kot da sploh ne bi bil prestolnica. In potem je tukaj še ta naša votlinica." Tako reče prostoru, kjer se plete zgodba Things I Miss: votlinica. Tako mu pravijo tudi gostje in vsi njeni, saj se je prikupno ime prijelo, prav tak pa je tudi atelje. Ko se spustiš v prostor inspiracije, te na drugi strani pričaka skorajda nov svet. Prostorna ustvarjalnica z veliko mehke svetlobe, ki skozi okna in vrata vabi sončne žarke iz vrta. Čopiči, barve, ostanki tkanin, sita, slike, misli in sporočila, poezija, knjige, kreacije na nekaj stojalih in babičino pohištvo. Tudi ona je ustvarjala z blagom in šivala, kar še danes počne v Tininih spominih.

Votlinica pa ni le delovni prostor, je tudi prostor za druženje, kjer Tina Princ ob petkih prireja čajanke, ki združujejo, povezujejo in bogatijo podobno misleče: "Petkove čajanke Things I Miss so posebna zgodba. Trenutki, ko začutim, kako pomembni so v življenju strast in avtentičnost, pa hkrati kontinuiteta in ritual. Takrat atelje zaživi na prav poseben način. Zgodi se preplet, prepih in dotik (so)bivanja. Zgodi se dan, ki prinaša lepe zgodbe. Na teh rednih srečanjih se odnosi plemenitijo, pogovori prinašajo vrsto tematik, zanimivih razmišljanj, spoznavamo različne vsebine, delimo izkušnje. Res je lepo. Bogati. Ljudje pravijo, da tukaj izgubijo občutek za čas, da je kot svojevrstna meditacija." Če jadramo, jadramo skupaj, pravi ustanoviteljica koncepta Things I Miss. Prepričana je, da je prišel čas, da tovrstne zgodbe zaživijo še bolj polno. Butičnost in individualni koncept vse bolj stopata v ospredje in tisti, ki to začutijo, najdejo pot do Tine Princ, njene votlinice in zgodbe Things I Miss.